Jedro

Tožnik, ki je zahteval razveljavitev sklepov tožene stranke glede prenehanja delovnega razmerja, ni pa po višini opredelil zneskov nadomestil plače, ni upravičen do povračila stroškov postopka v zvezi z njegovim denarnim zahtevkom, ki ga je postavil le opisno, čeprav je bilo temu njegovemu zahtevku sicer ugodeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 19. 10. in 30. 11. 1998, na podlagi katerih je bila tožnica opredeljena kot trajno presežna delavka. Posledično je odločilo, da jo je dolžna tožena stranka sprejeti nazaj v delovno razmerje z dnem 1. 12. 1998 in ji od tega dne dalje do sprejema zagotoviti vse pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja, ji plačati plačo v mesečnem neto znesku po izhodiščni plači za IV. tarifno skupino po Kolektivni pogodbi za tekstilno, oblačilno, usnjarsko in usnjarsko predelovalne dejavnosti z vsemi pripadajočimi dodatki, poravnati vse prispevke in davščine, ter tožnici izplačati pripadajoče zakonite zamudne obresti. Hkrati je toženi stranki naložilo, da mora tožnici poravnati stroške postopka v znesku 119.858,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2000 dalje. Pri tem je tožnici priznalo le stroške postopka v zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja, zahtevek tožnice za povračilo stroškov v zvezi z denarnim zahtevkom pa je zavrnilo, ker ga tožnica ni specificirala.

Zoper 3. odst. izreka sodbe, glede odločitve o stroških postopka, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da naj sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeni. V pritožbi navaja, da je denarni zahtevek tožnice natančno specificiran. Določeno je namreč, da tožnici pripada plača po IV. tarifni skupini kolektivne pogodbe, skupaj z vsemi dodatki, kar trenutno znaša 65.000,00 SIT bruto oz. 50.000,00 SIT neto. Upoštevajoč denarni zahtevek, zapadel na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, in veljavno odvetniško tarifo znaša tako nagrada za denarni zahtevek za tožbo 300 točk, za vsa nadaljnja opravila pa določen odstotek te vrednosti.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali bi moralo sodišče prve stopnje tožnici priznati tudi stroške postopka v zvezi z njenim denarnim zahtevkom, ki ga je postavila le opisno. Glede odmere stroškov za nagrade odvetnikov in za druge stroške napotuje zakon na uporabo tarife (2. odst. 155. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS št. 26/99). Odvetniška tarifa (Ur. l. št. RS, št. 7/95) v b) točki 1. odst. tar. št. 10 glede povračila stroškov za dajatveni zahtevek v zvezi s spori o sklenitvi, obstoju in drugih načinih prenehanja delovnega razmerja, kot je tožničin, napotuje na uporabo tar. št. 13. Za možnost odmere stroškov po tej tarifi je bistveno ugotoviti vrednost vtoževanega denarnega zahtevka, tega dejstva pa sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi utemeljeno ni ugotavljalo. S postavitvijo opisnega denarnega zahtevka je namreč tožnica od sodišča zahtevala samo, da naj odloči o utemeljenosti njenega zahtevka po temelju, zahteva po presoji zahtevka po višini pa iz tako oblikovanega tožbenega zahtevka ne izhaja. Sodišče, vezano na zahtevke strank (1. odst. 2. čl. ZPP), zato o denarnem zahtevku tožnice po višini utemeljeno ni odločalo, zaradi česar je ostala njegova vrednost neugotovljena. Pri tem na odločitev pritožbenega sodišča ne vpliva, da je tožničin zahtevek sicer res določljiv in je njegovo vrednost dejansko mogoče ugotoviti. Šteti je namreč treba, da se je s postavitvijo opisnega denarnega zahtevka tožnica v tem sporu v celoti odrekla odločanju o tem zahtevku po višini in zato tudi ne more pričakovati, da se bo po višini zahtevek presojalo le za potrebe odločitve o stroških postopka. Stranka, ki postavi opisni denarni zahtevek, nase prevzame tudi riziko nepovrnitve pravdnih stroškov za ta del zahtevka oziroma v tem primeru pogoji za priznanje stroškov postopka v smislu tar. št. 10, tč. b v zvezi s tar. št. 13 Odvetniške tarife niso podani.

Ker je torej prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pomembno za odločitev o stroških postopka v tej zadevi, in pri odločanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter ni pri tem storilo nobene izmed procesnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka potrdilo (353. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 1. odst. 154. čl. ZPP.