Jedro

Pri ugotavljanju materialnega položaja se ne upošteva zakonec osebe, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino, če je izpolnjen še nadaljnji pogoj, da je začet postopek za razvezo zakonske zveze. Sodišče prve stopnje je izjemo določeno v 3. točki 11. člena ZUPJS tako tudi razlogovalo in pravilno štelo, da morata biti za izjemo od splošnega pravila iz 10. člena ZUPJS izpolnjena oba pogoja kumulativno, torej da gre za zakonca osebe, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino, in da je začet postopek za razvezo zakonske zveze. Hkrati je pravilno zaključilo, da se zakonec, čeprav z upravičencem ni več dejansko povezan, vendar postopek za razvezo zakonske zveze še ni začet, upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 25. 10. 2019 in odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 1. 4. 2019 in da se tožeči stranki prizna pravica do otroškega dodatka v višjem znesku in pravica do subvencije vrtca v višjem znesku; da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 17. 6. 2020 in odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 1. 4. 2019 in da se tožeči stranki prizna pravica do denarne socialne pomoči, pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 10. in 11. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS). Dejansko stanje v predmetni zadevi ni bilo sporno, niti se ni grajalo s strani tožene stranke, zato ga sodišče tudi ni posebej ugotavljalo. Poudarja, da je bil postopek za razvezo pri sodišču vložen v posledici nasilja v družini, iz tega razloga sta se zakonca tudi dejansko ločila, saj je bila v sodnem postopku dosežena sporazumna odločitev, da B.B. tožnici zagotovi stanovanje, s čimer je nastalo ločeno življenje, razlog njihovega ločenega življenja pa je bil v tem, da se tožnica in otroci zaščitijo pred nasiljem. Tudi kasnejši sodni postopek, s katerim je bila dosežena trajna ureditev, se je zaključil sporazumno s sklenitvijo sodne poravnave, s katero so bila za družino urejena vsa dejanska vprašanja. Zato formalna ločitev ni bila potrebna, saj je tožnica na ta način dosegla mir z dejansko ločenim življenjem. Že samo dejstvo, da področni zakon, to je sedaj Družinski zakonik, omogoča sodno ureditev vprašanj glede mladoletnih skupnih otrok in preživljanja, izključno na podlagi dejanske ločenosti zakoncev, brez da bi zato bila potrebna tudi formalna razveza zakonske zveze, je dokaz k temu, da je pri ureditvi vprašanj posamezne družine potrebno upoštevati dejanske okoliščine, če tudi zakonska zveza še morebiti formalno obstaja. Sklicuje se na odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 7. 11. 2018 in posebej izpostavlja, da je bila ta odločba izdana v času, ko tožnica z mladoletnimi otroci tudi ni živela skupaj s svojim zakoncem, saj je bila zaradi nasilja v družini nameščena v varni hiši, v času izdaje te odločbe pa je po dogovoru z možem skupaj z otroci že živela v njegovem stanovanju na sedanjem naslovu. Bistvenost z vidika odločanja Centra za socialno delo A. je, da so živeli ločeno, na enak način kot živijo še sedaj, prav tako pa zakonca nista bila v tistem času razvezana, niti ni bil v teku postopek razveze, pa pri odmeri pravic tožnici zakonca B.B. ni štel kot osebo, ki se upošteva pri ugotavljanju premoženja tožnice. Današnja situacija tožničinega življenje je popolnoma identična in ni razumnega enostavno vzdržnega razloga, da so se tožnici v letu 2018 ob istem dejanskem stanju priznale pravice brez upoštevanja moža, danes pa se ji te pravice na ta način več ne priznajo. Navaja, da je s sodno prakso seznanjena, se pa z njo ne strinja in zato v tej smeri podaja pritožbeni razlog, da inštančno sodišče določbo 10. člena ZUPJS morebiti presodi tudi v drugi luči. V zvezi z določbo 11. člena ZUPJS je bil namen zakonodajalca, da se s pravicami do javnih sredstev pomaga pri preživljanju osebe, ki za preživljanje nima zadosti lastnih sredstev in zato potrebuje pomoč države. Merilo za dodelitev javnih sredstev je zato premoženje, ki ga ima upravičenec in osebe, ki z njim živijo, ker mu te osebe pomagajo pri preživljanju. Določbe Družinskega zakonika glede preživljanja zakonca so jasna, da si zakonca, če živita skupaj pomagata v okviru gospodinjstva z vsem premoženjem, ki ga imata oziroma, če živita ločeno, si pomagata s finančnim prispevkom v obliki preživnine. Zato bi morala biti razlaga 11. člena ZUPJS, ne glede na to, kako je zapisan, drugačna. Edino merilo za upravičenost do pravic iz javnih sredstev morajo biti dejanske okoliščine in dejanska povezanost določene osebe z upravičencem, ne pa formalne okoliščine. Meni, da je pravna norma 11. člena ZUPJS in njena dosedanja razlaga upravnih organov in sodišča zgrešena ter v nasprotju z namenom instituta socialne pomoči ter siceršnjimi pravili iz področja družinskega prava. S takšno razlago je tožnici kršena temeljna ustavna pravica do socialne države, namen tega splošnega načela naše države je, da se tožnici, če nima lastnih sredstev, pomaga pri preživljanju, pomoč pa ne more biti odvisna od tega, ali se bo razvezala ali ne, pač pa od dejanskih okoliščin, v katerih živi. Določbe 10. in 11. člena ZUPJS v zvezi z 11. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZSvarPre) je mogoče uporabiti na način, da so še vedno varovani interesi in namen, ki mu je zakonodajalec sledil z institutom pravice do pomoči iz javnih sredstev. Meni, da je njena pritožba utemeljena in predlaga, da se zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, podredno, da zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženec nasprotuje pritožbenim navedbam in izpostavlja, da iz 3. točke 11. člena ZUPJS jasno izhaja, da se pri ugotavljanju materialnega položaja oseb ne upošteva zakonec osebe, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino in je začet postopek za razvezo zakonske zveze. Glede na citirano določbo se zakonec pri ugotavljanju materialnega položaja osebe ne upošteva, če sta kumulativno izpolnjena oba navedena pogoja. Ureditev je poimensko jasna, njen jezikovni okvir pa ne omogoča razlage, za katero se v tem socialnem sporu zavzema tožeča stranka. Predlaga, da se pritožba tožeče stranke v celoti zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V tem postopku so predmet sodne presoje prvostopna odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 1. 4. 2019, potrjena z dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 10. 2019 in prvostopna odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 1. 4. 2019, potrjena z dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 6. 2020. S prvima dvema odločbama z dne 1. 4. 2019 in z dne 25. 10. 2019 je bilo odločeno, da je tožnica od 1. 3. 2019 do 29. 2. 2020 upravičena do otroškega dodatka v skupni višini 125,78 EUR mesečno ter da je v tem obdobju upravičena do subvencije vrtca za C.C. in D.D., hkrati pa je bilo odločeno, da je tožnica dolžna neupravičeno prejeta sredstva za otroški dodatek v višini 79,99 EUR vrniti. Z drugima dvema odločbama z dne 1. 4. 2019 in z dne 17. 6. 2020 pa je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, zahteva do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in zahteva do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

7. V zvezi s citiranimi odločbami je v obravnavanem primeru sporno, ali se za priznanje pravic iz javnih sredstev, pri ugotavljanju materialnega položaja upošteva tudi tožničin mož B.B.. Tožnica je namreč uveljavljala, da se pri ugotavljanju njenega materialnega položaja in upravičenosti do pravic iz javnih sredstev, ne upošteva dohodek in premoženje B.B..

8. V 9. členu ZUPJS je določeno, da se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo s tem zakonom določene osebe, njihov dohodek in premoženje, razen za ugotavljanje dohodka pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka v skladu z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke in za ugotavljanje dohodka pri ugotavljanju upravičenosti do subvencije najemnine, kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, glede katerih se uporablja zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke. Po 1. točki prvega odstavka 10. člena ZUPJS se pri ugotavljanju materialnega položaja poleg vlagatelja upošteva tudi zakonec oziroma oseba, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti, ki je po predpisu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo oziroma oseba, s katero vlagatelj živi v registrirani istospolni partnerski skupnosti. Kot izjema pa je v 3. točki 11. člena ZUPJS določeno, da se pri ugotavljanju materialnega položaja ne upošteva zakonec osebe, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino in je začet postopek za razvezo zakonske zveze ali pogrešan zakonec.

9. Pomeni, da se pri ugotavljanju materialnega položaja ne upošteva zakonec osebe, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino, če je izpolnjen še nadaljnji pogoj, da je začet postopek za razvezo zakonske zveze. Sodišče prve stopnje je izjemo določeno v 3. točki 11. člena ZUPJS tako tudi razlogovalo in pravilno štelo, da morata biti za izjemo od splošnega pravila iz 10. člena ZUPJS izpolnjena oba pogoja kumulativno, torej da gre za zakonca osebe, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino, in da je začet postopek za razvezo zakonske zveze. Hkrati je pravilno zaključilo, da se zakonec, čeprav z upravičencem ni več dejansko povezan, vendar postopek za razvezo zakonske zveze še ni začet, upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenca.

10. Drugačno stališče tožnice, da že dejanska nevezanost z družino, ne da bi bil začet postopek za razvezo zakonske zveze, zadostuje za neupoštevanje zakonca pri ugotavljanju materialnega položaja pri ugotavljanju pravic iz javnih sredstev, je zmotno in zato neupoštevno. Glede na takšne specialne predpise za priznanje pravic iz javnih sredstev kot je ZUPJS in enako ZSVarPre tudi ni uporabljiva pravna ureditev v Družinskem zakoniku, ki se nanaša na vprašanja mladoletnih skupnih otrok in preživljanja na podlagi dejanske ločenosti zakoncev, ne da bi bila potrebna še formalna razvezanost, za kar se zavzema pritožba.

11. Pritožba tudi neutemeljeno vztraja, da je zgrešena dosedanja razlaga 11. člena ZUPJS in uveljavlja drugačno razlago te določbe.

12. Za obravnavani primer tudi ne more biti relevantna odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 7. 11. 2018, v kateri se pri ugotavljanju materialnega položaja ni upošteval zakonec B.B., saj v odločilnih dejstvih ne gre za identično situacijo. Kot navaja pritožba je bil postopek zaradi razveze zakonske zveze ustavljen s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. VI P 279/2018 z dne 24. 10. 2018, odločba Centra za socialno delo A. pa izdana dne 7. 11. 2018, to je še pred potekom pritožbenega roka ter pravnomočnosti tega sklepa oziroma kot izhaja iz dokumentacije, dva dni po dne 5. 11. 2018 prejetem sklepu.

13. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje in enako toženec, pri ugotavljanju materialnega položaja, pravilno upoštevalo tožničinega zakonca B.B., čeprav med njima ni bilo dejanske povezanosti. Ključnega pomena je namreč nesporno dejstvo, da postopek za razvezo ni bil začet in da s tem nista bila kumulativno izpolnjena oba navedena pogoja, torej, da gre za zakonca osebe, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino in da je začet postopek za razvezo zakonske zveze. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je bil postopek za razvezo zakonske zveze med tožnico in njenim možem sicer začet, vendar je tožnica tožbo za razvezo zakonske zveze 9. 10. 2018 umaknila, postopek pa je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. VI P 279/2018 z dne 24. 10. 2018 ustavljen.

14. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so izpodbijane odločbe pravilne in zakonite in v skladu z določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) tožbeni zahtevek in podredni tožbeni zahtevek zavrnilo.

15. Iz enakih pravnih in dejanskih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.