Jedro

Med strankama je bila tudi v ponovnem odločanju sodišča sporna pravilnost dokazne ocene (presoje) ugotovitve (ne)pristnosti pritožnikove spremembe vere iz muslimanske v krščansko (evangeličansko) vero, ki je bila ključna za zavrnitev priznanja mednarodne zaščite v postopku pred toženko. To pa po presoji Vrhovnega sodišča (med drugim tudi glede na ugotovitve in napotke Vrhovnega sodišča v prejšnjem postopku) vzpostavlja dolžnost sodišča, da v obravnavanem primeru opravi glavno obravnavo. V primeru, da je dejansko stanje med strankama sporno, lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji) le, kadar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za izvedbo glavne obravnave zavrnilo z utemeljitvijo, da pritožnikovo zaslišanje ni potrebno, ker glede na v postopku pravilno ugotovljena dejstva in okoliščine to ne bi pripeljalo do drugačne odločitve. S tem je vnaprej vrednotilo uspeh predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo na glavni obravnavi (vnaprejšnja dokazna ocena), s čimer je kršilo načelo kontradiktornosti postopka, kar pomeni tudi kršitev pravice do izvedbe glavne obravnave iz drugega odstavka 51. člena ZUS-1 oziroma pravice do izvajanja dokazov iz 22. člena Ustave RS.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 2663/2017-14 z dne 10. 1. 2018 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v ponovljenem postopku po sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 219/2017 z dne 22. 11. 2017 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo, št. 2142-655/2016/16 (1312-02) z dne 16. 5. 2017, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Sodišče se ob sklicevanju na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 strinja s presojo toženke, ki je med drugim presodila, da so bile izjave tožnika glede zatrjevanega preteklega preganjanja v povezavi z njegovim zanimanjem za krščansko vero v izvorni državi neprepričljive in malo verjetne. Tožena stranka je (med drugim tudi zaradi okoliščin, povezanih s tožnikovim krstom v RS ter v zvezi z izjavami o načinu, na katerega je prihajal v stik s krščansko vero v Iranu) sprejela oceno, da tožnikova sprememba vere ni pristna in da so imele vse njegove dejavnosti in ravnanja v zvezi s krščansko – evangeličansko vero od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite (drugi odstavek 30. člena ZMZ-1). Prav tako tožnik ni izkazal razlogov, da mu v izvorni državi grozi resna škoda.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče ni odgovorilo na vse odločilne tožbene navedbe (ki jih v pritožbi posebej izpostavlja) v zvezi s presojo prepričljivosti in verjetnosti njegovih navedb v zvezi z zatrjevano spremembo vere kot razloga za preganjanje. Meni, da gre za okoliščine, na podlagi katerih je toženka sklepala, da je neverodostojen in da njegova sprememba vere ni pristna, zato bi moralo sodišče o teh dejstvih zavzeti stališče. Ker sodišče tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb postopka. Uveljavlja kršitev pravice do izjave, saj meni, da toženka pred izdajo odločbe pritožniku ni dala možnosti, da bi se (dodatno) izjasnil o okoliščinah, ki jih je štela za protislovne ali malo verjetne, čeprav je na njih oprla svojo odločbo. Meni, da bi mu morala dati možnost, da se izjasni o tem, zakaj so bile nekatere njegove izjave na osebnem razgovoru drugačne kot pri podaji prošnje kot tudi do tistih okoliščin, ki jih je tožena stranka ocenila kot malo verjetne. Navaja, da je v dokazne namene predložil izjavo, ki potrjuje njegove navedbe o razmerah na meji v času begunskega vala in o možnosti podaje prošnje za mednarodno zaščito uradnim delavcem v takratnem času, hkrati pa je tudi pojasnil, zakaj te izjave ni bilo mogoče podati prej. Sodišče dokaza ni izvedlo, niti ni pojasnilo, zakaj je predlagan dokaz zavrnilo. Navaja, da zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov in s tem izvedbe glavne obravnave pomeni, da bo kot podlaga za presojo sodišča upoštevano kot pravilno tisto dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka. Opustitev obrazložitve zato ne pomeni zgolj relativne bistvene kršitve pravice do izjave v razmerju do posameznega dokaznega predloga, temveč kršitev pravice do obrazloženosti sodne odločbe. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni oziroma podredno razveljavi in vrne sodišču v novo sojenje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je bila izdana v ponovljenem postopku, potem ko je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 219/2017 z dne 22. 11. 2017 razveljavilo prejšnjo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1288/2017-8 z dne 23. 8. 2017. Z navedeno sodbo je sodišče prve stopnje presodilo, da je odločba toženke nezakonita, ker toženka v upravnem postopku tožniku ni dala možnosti, da pojasni nekatera neskladja v svojih izjavah, na katere je oprla svojo odločitev, in tako ni bilo razčiščeno, zakaj se nekatere njegove izjave, kot jih je navedel pri podaji prošnje, razlikujejo od tistih, ki jih je navedel na osebnem razgovoru, s čimer je bila kršena določba 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).1

6. Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da je navedena sodba v zvezi z očitano kršitvijo pravice do izjave v delu nepravilna, ker v primeru ugotavljanja okoliščin njegovega krsta v krščanski veri (kdaj naj bi se tožnik krstil v Sloveniji in kakšne so bile priprave na krst) ne gre za neskladnosti v izjavah prosilca, o katerih bi se tožnik moral izjaviti (temveč za dokazno presojo pristnosti tožnikovega sprejema krščanske vere s krstom), v delu pa preizkus njene pravilnosti ni bil mogoč, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je seznanitev tožnika z dejstvom omejitve dostopa do interneta pravno odločilna. Zato je na podlagi 77. člena ZUS-1 pritožbi toženke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek, da odpravi ugotovljene pomanjkljivosti. Sodišču je naložilo, da bo, če bo presodilo, da sporno dejstvo ni pravno odločilno, moralo opraviti še presojo ostalih tožbenih navedb, do katerih se v prvotnem postopku zaradi ugotovitve obravnavanih kršitev ni opredelilo.

7. Vrhovno sodišče kot izhodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v novem odločanju v celoti sprejelo dokazno oceno toženke, ki je na podlagi tožnikovih malo verjetnih in neprepričljivih izjav sklepala, da tožnikova sprememba vere iz muslimanske v krščansko (ki naj bi bila razlog za preganjanje v njegovi izvorni državi) ni pristna in da se je tožnik v Sloveniji krstil (zgolj) zato, da bi na ta način lažje prišel do priznanja statusa begunca. Posledično je svojo materialnopravno presojo in končno odločitev oprlo le na dejansko stanje, kot ga je ugotovila toženka in za ta namen ni izvajalo nobenih v tožbi predlaganih dokazov.

8. Iz prvega odstavka 50. člena ZUS-1 izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloča po opravljeni glavni obravnavi. Na glavni obravnavi sodišče izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Navedeno načelo je konkretizirano tudi v drugem odstavku 71. člena ZMZ-1, ki kot lex specialis v postopkih mednarodne zaščite določa, da sodišče izvede glavno obravnavo tudi v primeru, če ugotovi, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Po izrecni določbi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 sodišče (med drugim) lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno.2

9. Pritožnik je v tožbi (v zvezi z ugotavljanjem okoliščine, ali je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ko je bilo mogoče) kot dokaz predlagal izjavo drugih prosilcev (ki so potovali s t. i. begunskim valom), iz katere izhaja, da so tudi ti prosilci skušali zaprositi za mednarodno zaščito, vendar so enako kot tožnik dobili odgovor, naj počakajo. Pritožnik pravilno opozarja, da iz obrazložitve sodbe niso razvidni razlogi za zavrnitev tega dokaznega predloga. Sodišče se namreč v nobenem delu svoje obrazložitve ni opredelilo do tega dokaznega predloga, kar pomeni, da v skladu z ustavno zagotovljeno pravico do obrazloženosti sodbe ni mogoče šteti, da sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. členom ZUS-1. 10. V obravnavanem primeru iz tožbe izhaja tudi, da je pritožnik sodišču prve stopnje predlagal, naj ga zasliši v zvezi z vsemi okoliščinami glede spremembe vere, pri katerih toženka ugotavlja nasprotja. Po presoji Vrhovnega sodišča je s tem po vsebini zahteval izvedbo glavne obravnave za drugačno presojo ugotovljenih dejstev. Pritožnik tudi v pritožbi med drugim uveljavlja razlog nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kar kaže na spornost ugotovljenega dejanskega stanja glede v obravnavanem primeru odločilnih okoliščin, povezanih s tožnikovim krstom in v zvezi z izjavami o načinu, na katerega je prihajal v stik s krščansko vero v Iranu in v Sloveniji. Med strankama je torej tudi v ponovnem odločanju sodišča sporna pravilnost dokazne ocene (presoje) ugotovitve (ne)pristnosti pritožnikove spremembe vere iz muslimanske v krščansko (evangeličansko) vero, ki je bila ključna za zavrnitev priznanja mednarodne zaščite v postopku pred toženko. To pa po presoji Vrhovnega sodišča (med drugim tudi glede na ugotovitve in napotke Vrhovnega sodišča v prej navedeni sodbi) vzpostavlja dolžnost sodišča, da v obravnavanem primeru opravi glavno obravnavo.

11. V primeru, da je dejansko stanje med strankama sporno, lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji) le, kadar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom ne more upoštevati (52. člena tega zakona), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). V obravnavanem primeru pa sodišče prve stopnje dokaznega predloga za izvedbo glavne obravnave ni zavrnilo iz teh razlogov, temveč z utemeljitvijo, da pritožnikovo zaslišanje ni potrebno, ker glede na v postopku pravilno ugotovljena dejstva in okoliščine to ne bi pripeljalo do drugačne odločitve. S tem pa je vnaprej vrednotilo uspeh predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo na glavni obravnavi (vnaprejšnja dokazna ocena), s čimer je kršilo načelo kontradiktornosti postopka, kar pomeni tudi kršitev pravice do izvedbe glavne obravnave iz drugega odstavka 51. člena ZUS-1 oziroma pravice do izvajanja dokazov iz 22. člena Ustave RS.3 Pravica do izvedbe dokazov na glavni obravnavi je namreč sestavni del pravice do izjave strank v postopku, zagotovljene v okviru 22. člena Ustave. Tožniku v upravnem sporu zagotavlja, da ni postavljen v vsebinsko slabši položaj kot nasprotna (tožena) stranka. Prepoved tovrstnega vnaprejšnjega opredeljevanja, ne da bi se sodišče z dokazom seznanilo (ga izvedlo), izhaja tudi iz 8. člena ZPP, na podlagi katerega sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.4

12. Ker je glede na navedeno sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave v nasprotju z omenjeno določbo ZUS-1, je v obravnavanem primeru podana tudi absolutna bistvena kršitev pravil postopka upravnega spora (četrti odstavek 75. člena ZUS-1).5

13. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 pritožbi tožeče stranke ugodilo (iz razlogov, pojasnjenih v 9. in 12. točki te obrazložitve), sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, da odpravi ugotovljene pomanjkljivosti. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na glavni obravnavi izvesti dokaz z zaslišanjem pritožnika (saj so pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama očitno sporna) in druge predlagane dokaze (oziroma ustrezno obrazložiti njihovo zavrnitev) ter s tehtanjem vseh dokazov in pritožnikovih ugovorov utemeljiti svojo odločitev.

1 Iz obrazložitve navedene sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišče presodilo, da tožniku ni bila ponujena možnost, da se izjavi glede dejstva, zakaj za mednarodno zaščito ni zaprosil že v prvi varni državi, katero je prečkal; da mu ni bila ponujena možnost, da pojasni neskladje v svojih izjavah glede okoliščin njegovega krsta; in da je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do izjave, ker ga ni seznanila z ugotovitvijo o izraziti cenzuri in nadzoru nad delovanjem interneta v izvorni državi. 2 Izjeme, ki jih je zakon določil kot podlago za sojenje na seji (določene v prvem in drugem odstavku 59. člena ZUS-1), so utemeljene z več vidiki, vendar po vsebini ne smejo privesti do tega, da se strankam neutemeljeno odvzame možnost medsebojnega soočanja njihovih argumentov neposredno pred sodiščem. Navedene izjeme lahko tak odstop od obveznosti glavne obravnave utemeljujejo, vendar jih je treba obravnavati restriktivno. Tako V. Androjna, E. Kerševan, Ustavno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 580. 3 Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da je vnaprejšnja dokazna ocena sprejemljiva le, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev: izhajati mora iz predpostavke, da bi predlagani dokazi uspeli (torej potrdili tezo predlagatelja), ne glede na to pa bi sodišče glede na prepričljivost ostalih dokazov odločilo enako (tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 1639/2010 z dne 9. 1. 2014). 4 Tako Vrhovno sodišče npr. v sklepu X Ips 319/2016. 5 Glej tudi V. Androjna, E. Kerševan, Ustavno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 605 in 606.