Jedro

V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu, ki jo delavec sprejme, je sodno varstvo glede zakonitosti odpovedi omejeno na presojo obstoja utemeljenega razloga za odpoved.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v skladu s tožnikovim zahtevkom razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe z dne 22.9.2004 in toženi stranki naložilo, da tožniku vroči v podpis novo pogodbo o zaposlitvi ob upoštevanju pogojev iz nezakonito odpovedane pogodbe ter mu plača razliko do višine plače za delovno mesto iz te pogodbe. Ugotovilo je, da tožnik že več let ni delal na svojem delovnem mestu delovodje, temveč je delal na drugem delovnem mestu, tako da je 30-dnevni subjektivni in 6-mesečni objektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu delovodje že zdavnaj potekel, v aktu o sistemizaciji delovnih mest pa je tožena stranka delovno mesto delovodje ukinila šele po podaji sporne odpovedi. Zahtevku za sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi in plačilu razlike plače je sodišče ugodilo ne glede na to, da je tožnik podpisal ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi za sicer ustrezno delovno mesto kontrolorja.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Glede na to, da je šlo za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe za ustrezno delovno mesto, ki jo je tožnik podpisal, je presodilo, da je lahko predmet sodne presoje le vprašanje utemeljenosti odpovednega razloga, ne pa odpoved pogodbe o zaposlitvi, vključno z zakonitim rokom za podajo odpovedi. Ker po ugotovitvah sodišča tožnik že več let ni delal na svojem delovnem mestu delovodje in je potreba po tem delovnem mestu prenehala, je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato tožnik ni bil upravičen do razlike plače do višine plače za delovno mesto po odpovedani pogodbi, niti ni utemeljeno zahteval sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi, za katero tudi glede na spremenjene potrebe dela pri toženi stranki ni bilo pogojev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga upoštevati tudi zakonske roke za podajo odpovedi. Poleg tega je bilo delovno mesto delovodje v času podaje sporne odpovedi še vedno navedeno v aktu o sistemizaciji, tako da bi lahko bil tožnik nanj tudi dejansko razporejen. Tožena stranka ni dokazala, da se je zmanjšala potreba po delu na tem delovnem mestu in kdaj se je zmanjšala. Brez tega pa ni mogoče ugotoviti, ali je potreba po opravljanju dela delovodje za tožnika tudi dejansko prenehala.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga izpodbijani sodbi, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Revizija je bil vložena samo zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (tudi v zvezi z uporabo 358. člena ZPP) ni smelo preizkusiti (371. člen ZPP).

Na podlagi določb 3. odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/90) delavec, ki v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sprejme ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, obdrži pravico izpodbijati pred sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Navedena določba sicer ne pomeni, da zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni predmet sodnega varstva v smislu določb 3. odstavka 204. člena ZDR, je pa to sodno varstvo bistveno zoženo zgolj na presojo obstoja utemeljenega odpovednega razloga. Glede na takšno zakonsko omejitev delavec drugih razlogov, zaradi katerih naj bi bila odpoved nezakonita, vključno z roki za podajo odpovedi, v tem sporu ne more uveljavljati. Takšno oženje sodnega varstva glede zakonitosti odpovedi je razumljivo glede na to, da delavec kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko ohranja zaposlitev pri delodajalcu (na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi na drugem ustreznem delovnem mestu).

Tako sodišče prve stopnje, kot sodišče druge stopnje sta ugotovili, da je potreba po tožnikovem delu na delovnem mestu delovodje prenehala in je bilo takšno stanje tudi v času sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Revizijsko sodišče je na takšne dejanske ugotovitve vezano in jih tožnik v reviziji ne more več izpodbijati. Zato sodišče revizijskih navedb, da tožena stranka ni dokazala, da je potreba po tožnikovem delu na delovnem mestu delovodje prenehala, ni moglo upoštevati, saj predstavljajo poskus uveljavljanja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. V času odpovedi pogodbe o zaposlitvi je torej obstojal utemeljen razlog za odpoved iz 1. alinee 1. odstavka, v zvezi z 2. odstavkom 88. člena ZDR in s tega vidika sporna odpoved ni bila nezakonita.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da v reviziji uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.