Jedro

Naloga toženke ni bila, da bi tožnici napovedovala, kaj se bo konkretno in kdaj zgodilo, ampak ravno nasprotno, pojasniti bi ji morala, da tudi sama ne more vedeti, kaj se bo v času veljavnosti pogodbe (trideset let) lahko zgodilo na področju gibanja tečajev, zato bi jo morala opozoriti na obstoj neomejenega tveganja, ki ga prevzema.

Dobra vera, ki je samostojen razlog nepoštenosti v 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot, je obenem neločljiv del tudi prvih treh alinej 24. člena ZVPot.

Tudi pritožbeno sodišče ne vidi možnosti, da bi kreditna pogodba brez spornega pogodbenega pogoja, ki pomeni njeno bistveno sestavino (količina posojenega denarja, valuta posojenega denarja ter na to vezana obrestna mera), obstala. Takšna pogodba bi bila invalidna do te mere, da je ne bi bilo mogoče izpolnjevati. Pritožbeno sodišče tudi ne najde pravne podlage, po kateri bi sodišče lahko poseglo v pogodbeno voljo strank, s tem da bi devizni kredit oziroma kredit z valutno klavzulo enostavno zamenjalo za evrskega.

V primeru začasnega zadržanja učinkovanja pogodbe se toženki ničesar ne prepoveduje, zato izrek denarne kazni ni potreben.

S tem, ko tožnica za verjetno izkazuje nepoštenost glavnega pogodbenega pogoja in posledično ničnost pogodbe, vsakršno nadaljnje plačevanje obrokov ne more vzpostaviti polnega učinka končne odločitve v tem sporu. Za tožnico kot potrošnico pa predstavlja prekomerno breme, ki ga gre enačiti s težko nadomestljivo škodo tako v premoženjski kot nepremoženjski sferi.

Izrek

I.Pritožba tožene stranke zoper delno sodbo se zavrne in se izpodbijana delna sodba potrdi.

II.Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke zoper sklep se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

III.Pravdne stranke krijejo vsaka svoje pritožbene stroške za pritožbe, tožena stranka pa je tožeči stranki dolžna povrniti 1.844,46 EUR stroškov pritožbenega postopka za odgovora na pritožbo, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanima delno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta notarski zapis kreditne pogodbe št. 000 notarja A. A. iz Kamnika SV 891/07 z dne 24. 10. 2007, kakor tudi kreditna pogodba št. 000 z dne 24. 10. 2007, ki sta jo v navadni obliki sklenili tožnica in toženka, nična (I. točka izreka). Toženkinemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi II P 45/2024 z dne 3. 4. 2024 je delno ugodilo tako, da je razveljavilo II. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa ter predlog tožnice v tem delu zavrnilo, kolikor je z njim zahtevala prepoved razpolaganja s terjatvami, prepoved njihove izterjave v izvršilnem postopku in vsakršno uveljavljanje poplačila in določitev denarne kazni. V preostalem je toženkin ugovor zoper navedeni sklep zavrnilo (II. izreka sklepa). Toženka se pritožuje zoper delno zamudno sodbo v celoti, obe pravdni stranki pa zoper sklep, tožnica v razveljavitvenem, toženka pa v zavrnitvenem delu.

Kratek povzetek pritožb

2.Toženka v pritožbi zoper delno sodbo najprej izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh njenih argumentov, to je, da ničnost celotne kreditne pogodbe ne more biti primerno sredstvo za sankcioniranje morebitnih nepoštenih pogodbenih pogojev, s tem je sodišče storilo bistveno kršitev postopkovnih določb iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitev iz 22. člena Ustave RS. V nadaljevanju pojasni, da je zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru naj ne bi bila opravljena pojasnilna dolžnost, materialnopravno zmoten. Iz izpovedb zaslišane bančne uslužbenke in tožnice izhaja ravno nasprotno. Že v ugovoru je poudarila, da tožnica ni predlagala ustreznih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je toženka sploh razpolagala z informacijami, ki bi ji naj bile zamolčane, kar ne izkazujejo niti opozorila Banke Slovenije. Navaja, da je sodišče glede presoje nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja napačno uporabilo materialno pravo, napačno pa je tudi tolmačenje 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), saj vsebinske razlike med pojmom nepoštenosti v ZVPot in Direktivi Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva) dejansko ni. Zato bi morala biti za opredelitev določenega pogoja kot nepoštenega kumulativno podana oba pogoja, to je ravnanje v nasprotju z načelom dobre vere ter znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank, do česar se sodišče ni opredelilo. Slaba vera toženke tako ni izkazana, ugotovitve sodišča o nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja pa so zmotne. Na koncu navaja, da v skladu s slovenskim pravom ugotovitev nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja ne privede do ničnosti celotne pogodbe, temveč kvečjemu do delne ničnosti, kar sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano delno sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno, da izpodbijano delno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico, priglaša pa tudi pritožbene stroške.

3.Tožnica sklep izpodbija zaradi bistvenih kršitev postopkovnih določb, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve pravice do enakosti pred zakonom in pravice do enakega varstva pravic v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi. Navaja, da je predlagala začasno odredbo z vsebino, da se toženki prepove razpolaganje s terjatvami, torej gre za opustitev. Skladno z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) bi moralo sodišče za primer kršitve prepovedi določiti tudi denarno kazen. Če tožnica ne bi predlagala ustreznega in primernega izvršilnega sredstva za realizacijo začasne odredbe, ne bi bilo podlage za njeno izdajo niti v delu, v katerem je bilo predlogu ugodeno, ker zgolj z zadržanjem učinkovanja pravnih poslov, ki predstavljajo izvršilni naslov, ne bi bilo mogoče doseči namena zavarovanja. Takšno zavarovanje bi za tožnico predstavljalo placebo učinek in bi bilo brez smisla, docela neučinkovito ter v nasprotju z zakonskim namenom. Denarna kazen je edino pravno sredstvo, s katerim sodišče lahko toženko prisili k izpolnitvi naloženega ravnanja. Pri tem se sklicuje na obstoječo sodno prakso, predvsem na sklep VSM I Cp 267/2024. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženkin ugovor zavrne, začasno odredbo v celoti vzdrži v veljavi, ter priglaša pritožbene stroške.

4.V pritožbi zoper sklep toženka v bistvenem navaja, da se sodišče prve stopnje glede verjetnosti terjatve ne bi smelo sklicevati na razloge podane v delni sodbi, saj trditve in dokazni predlogi pravdnih strank v predmetnem postopku zavarovanja niso enaki. Poleg tega je bila tožničina trditvena in dokazna podlaga glede obstoja njene terjatve v predlogu za zavarovanje tako pomanjkljiva, da je sodišče prve stopnje niti ni moglo oceniti. Ker gre za samostojen postopek zavarovanja, se je tožnica nedopustno sklicevala na trditveno in dokazno predlogo v tožbi in pripravljalnih vlogah. Nadalje navaja, da se sodišče ni opredelilo do vseh toženkinih ugovornih navedb, s tem je prišlo do kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZPP, pa tudi do kršitve 22. člena Ustave RS. V nadaljevanju obširno obrazloži, zakaj je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena in iz tega razloga sporni pogodbeni pogoj ni nepošten, torej verjetnost vtoževane terjatve ni podana. Glede ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe pa navaja, da ne drži, da sodišču ni bilo treba presojati tožničinega finančnega in premoženjskega stanja ter da nevarnosti ni presojalo v zvezi s konkretnim dejanskim stanjem. Tudi ni res, da za toženko ni bilo sporno, koliko je tožnica iz naslova kreditne pogodbe že plačala in je sodišče nepravilno ugotovilo, da je plačala več kot je prejela, saj ni upoštevalo prejetih koristi, to je obresti za uporabo denarja, ki toženki zagotovo gredo. Da bi vsota plačanih anuitet presegla prejeto glavnico in koristi, tožnica niti ne zatrjuje, zato kondikcijskega zahtevka do toženke ne izkazuje, s tem pa ne verjetnosti vtoževane terjatve. Navaja tudi, da regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati na podlagi pogojev iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ter da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti tudi, ali je podan pogoj reverzibilnosti, pa se s tem zmotno ni ukvarjalo in se ni opredelilo do teh toženkinih ugovornih navedb. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter toženkinemu ugovoru ugodi v celoti, podredno, da sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ter priglaša pritožbene stroške.

5.Tožnica je odgovorila na toženkini pritožbi. Pritožbene navedbe prereka, predlaga zavrnitev pritožb ter priglaša pritožbene stroške.

6.Pritožbe niso utemeljene.

Pritožba zoper delno sodbo

Glede pravne podlage

7.Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu - neravnotežje).

Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člen ZVPot.

V kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je merilo dobre vere objektivno. Ni potrebno, da banka v fazi predpogodbenih pogajanj v razmerju do potencialnih kreditojemalcev deluje zavajujoče (npr. z zagotovili o stabilnosti valutnega razmerja CHF/EUR). Zadostuje ugotovitev, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika (tudi, če jih ni želela).

8.Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno vedenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do potrošnika v veliki informacijski premoči.

Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke, ki razpolaga z informacijami oziroma specifičnimi znanji. Če je banka skrbno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost (oziroma če je pri vključitvi pogodbenega pogoja ravnala v skladu s profesionalno skrbnostjo - dobra vera v postopkovnem pogledu), v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo informacijskega razkoraka med pogodbenima strankama. Kriterije glede vsebine in obsega pojasnilne dolžnosti bank je začrtalo Sodišče Evropske unije (SEU),

v svojih odločbah pa kasneje povzelo Vrhovno sodišče RS (VSRS - II Ips 197/2018, II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019) in Ustavno sodišče RS (USRS - Up-14/21-30).

9.SEU je v združenih zadevah C-776/19 do C-782/19 z dne 10. 6. 2021 in v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (zadeve Paribas) izpostavilo, da je preglednost pogodbenega pogoja eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti tega pogoja ter da je treba pri oceni, ali pogodbeni pogoj povzroči znatno neravnotežje, upoštevati vse okoliščine, s katerimi je bila banka kot poklicni dajalec kredita lahko seznanjena ob sklenitvi te pogodbe, zlasti ob upoštevanju njenega strokovnega znanja glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo takega kredita. S sklicevanjem na člena 4(2) in 5, uvodno izjavo 20 in prilogo Direktive je SEU izpostavilo standard materialne preglednosti pogodbenega pogoja, ki zahteva več kot le njegovo formalno in slovnično razumljivost. Pomeni, da mora biti potrošnikom omogočeno oceniti ekonomske posledice, saj ni mogoče izključiti, da potrošnik pomena oziroma resničnega obsega pogoja, čeprav je bil oblikovan slovnično pravilno, ni razumel. Iz zadev Paribas izhaja, da mora biti vsebina pojasnilne dolžnosti takšna, da lahko povprečen potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja in na tej podlagi oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti

ter "da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto."

Poleg navedenih stališč SEU je bila sodna praksa v zvezi s presojo (ne)poštenosti glavnega pogoja pri kreditnih pogodbah v švicarskih frankih nadgrajena s stališči opredeljenimi v odločbah USRS Up 54/19, Up-810/20 in Up 14/21, ter v odločbah VSRS II Ips 8/2022, II Ips 18/2022, II Ips 54/2023, II Ips 49/2023, II Ips 56/2023 in II Ips 72/2023, II Ips 37/2023, II Ips 69/2023 in drugih.

10.Ob povedanem je bilo treba pri odločitvi upoštevati v novejši sodni praksi zavzeta stališča, (1) da ZVPot potrošnikom daje širše varstvo kot Direktiva, (2) da 24. člen ZVPot samostojno (v odnosu do Direktive) omogoča preglednost glavnega pogoja in ugotavljanje njegove (ne)poštenosti, (3) da so vsi štirje pogoji po 24. členu ZVPot samostojni, (4) da je dobra vera vsebovana v vseh štirih pogojih po 24. členu ZVPot, (5) ter da ob izkazanem nepoštenem pogoju po tem členu ni potrebno dodatno ugotavljanje dobre vere in znatnega neravnotežja. Bistvena je torej ustrezna pojasnilna dolžnost. Če ta ni bila opravljena, je podan pogoj po 4. alineji 24. člena ZVPot (nepoštenost glavnega pogoja zaradi nasprotovanja načelu vestnosti in poštenja), pa tudi po prvi alineji tega člena, saj je podano znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah obeh strank. Posamezne zgoraj naštete odločbe VSRS so celo zavzele stališče, da je ob umanjkanju ustrezne pojasnilne dolžnosti zaradi kompleksnosti in prepletenosti podan dejanski stan, ki se prilega vsem štirim alinejam 24. člena ZVPot.

11.Bistveno za ta postopek je bilo ugotavljanje, ali je toženka tožnici ustrezno pojasnila, kakšno dolgoročno ekonomsko breme prevzema s sklenitvijo pogodbe, saj neustrezna in nezadostna pojasnilna dolžnost na eni strani kaže na toženkino slabo vero, na drugi strani pa na takšen informacijski razkorak med pogodbenimi strankami, pri katerem tožnica zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodbe ni imela možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve, četudi se je breme njene odločitve lahko pokazalo šele v obdobju (več let) po sklenitvi pogodbe. Pomanjkljiva pojasnilna dolžnost ob zgoraj podanih pravnih podlagah (pravnih pravilih in sodni praksi) vodi v ničnost pogodbe.

Glede postopkovnih kršitev

12.Toženka v pritožbi uvodoma izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega stališča, da ničnost celotne kreditne pogodbe ne more biti primerno sredstvo za sankcioniranje morebitnih nepoštenih pogodbenih pogojev, pri čemer iz obrazložitve izpodbijane sodbe sploh ne izhaja, da bi toženka ta stališča v predmetnem postopku podala, čeprav jih je v prvi pripravljalni vlogi. Ta pritožbena graja ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ob obširni trditveni podlagi obeh strank v svojo odločbo ni bilo dolžno povzemati oziroma navajati vseh njunih trditev, je pa svoje razloge za ničnost celotne pogodbe pojasnilo v 31. točki obrazložitve, torej do postopkovne kršitve ni prišlo.

Glede pojasnilne dolžnosti

13.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani delni sodbi od 19. do 31. točke obrazložitve podalo obširno dokazno oceno v zvezi s toženkino pojasnilno dolžnostjo. Ugotovilo je, da ni dokazala, da bi bila pojasnilna dolžnost z njene strani ustrezno opravljena, tožnica pa o tveganjih, ki jih je prevzela, ni bila v zadostni meri informirana, zato pogodbenega določila o valutni klavzuli oziroma vračilu kredita v CHF posledično ni mogoče šteti za jasnega in razumljivega, ampak je nepošten in s tem ničen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna dokazna ocena prepričljiva, jasna, razumljiva in ustreza metodološkemu napotilu iz 8. člena ZPP ter jo v izogib ponavljanju v celoti potrjuje. V nadaljevanju se opredeljuje do pritožbenih navedb v tem delu.

14.Sodišče prve stopnje je dokazno oceno glede (ne)opravljene pojasnilne dolžnosti napravilo na podlagi tožničinih izpovedb in izpovedb priče B. B., bančne uslužbenke, ki je pri najetju tožničinega kredita neposredno sodelovala. Izpovedb C. C., ki pri sklepanju sporne tožničine kreditne pogodbe ni sodelovala, ni štelo za bistvene, kar pritožbeno ni izpodbijano. Sodišče je pravilno ugotovilo, da sta bili izpovedbi tožnice in priče B. B. v ključnih delih skladni, ter je v 28. točki obrazložitve povzelo zaključke, ki izhajajo iz njunih izpovedb. Pri tem pa tožnici ni verjelo, da ji je bančna uslužbenka zagotavljala, da je kredit varen in da se bo obrok spreminjal le za par evrov oziroma "malo gor, malo dol".

15.Toženka v pritožbi takšno dokazno oceno izpodbija, pri čemer je pritrditi odgovoru na pritožbo, da segmentno in netočno povzema izpovedbe B. B. v svojo korist. Bančna uslužbenka tožnici res ni neposredno zagotavljala, da je kredit v CHF ugoden in varen produkt, a je to storila vsaj posredno, saj je izpovedala, da je stranka dobila "občutek, kako se bo njen kredit zmanjševal". Res pa je, da ji ni zagotovila, da se bo tožničina obveznost spreminjala le za par evrov. Drži, da je strankam, tako tudi tožnici, predstavila kredita v EUR in CHF, ne drži pa, da ji je pojasnila, kaj se lahko zgodi pri gibanju tečaja. Niso bistveni toženkini pritožbeni zaključki, kaj je bančna uslužbenka tožnici pojasnila, ampak ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni dobila opozoril in pojasnil skladno z vsebino poostrene pojasnilne dolžnosti v primeru potrošnikov, ki so vzeli kredite v CHF, kot je pojasnjeno zgoraj pri pravni podlagi, in kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo v 29. točki obrazložitve. Pri tem nista utemeljena niti ugovora pravdnih strank v pritožbi in v odgovoru na pritožbo, da sta bili izpovedbi tožnice in priče B. B. nezanesljivi, ter da jima ni mogoče slediti. Tudi po oceni pritožbenega sodišča sta bili glede bistvenih delov, to je glede obsega opravljene pojasnilne dolžnosti, njuni izpovedbi skladni in jih je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo.

16.Drži pritožbena navedba, da je pojasnilno dolžnost možno podati na različne načine, a v tu obravnavanem primeru nobeden ni bil zadosten, da bi bil odpravljen informacijski razkorak med vedenjem tožnice kot laične potrošnice in banke kot profesionalne finančne inštitucije. Pravilne dokazne ocene ne morejo izpodbiti pritožbene navedbe, da je bila tožnica pri notarju opozorjena na znana in običajna tveganja s sklenitvijo takšnega pravnega posla, niti posplošena trditev, da se je slovenski potrošnik skozi zgodovino relativno pogosto srečeval z menjavo valut, kot tudi ne trditve o podpisu izjave o prevzemu valutnega tveganja, katere sodišče ni degradiralo na nepomembno administrativno opravilo, kot zatrjuje pritožba, ampak je tako izpovedala toženkina bančna uslužbenka. Nič od navedenega ne izkazuje, da bi toženka pojasnilno dolžnost opravila kot je zgoraj opisano in zahtevano, saj je sodišče pravilno ugotovilo, da je opozorilo v notarskem zapisu golo in abstraktno, podpis izjave o prevzemu valutnega tveganja (B5) pa tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže ravno nasprotno, to je, da je toženka kot profesionalna finančna inštitucija s tipsko, formularno izjavo na tožnico prevalila vsa mogoča tveganja, pri čemer iz te izjave ne izhaja, katera tveganja tožnica prevzema. Pritožbena navedba, da se je sodišče v celoti izognilo upoštevanju dejstva, da je bil obseg kreditov CHF pri toženki le majhen del danih posojil, ker so potrošniki tovrstna pojasnila šteli za zadostna in predstavljenih tveganj niso prevzemali, pa je v celoti pavšalna. Ni namreč pojasnjeno, koliko je bilo tistih potrošnikov, ki so se ravno zaradi toženkine ustrezne pojasnilne dolžnosti raje odločili za pridobitev kredita v EUR, zgolj razmerje v odstotkih med obema vrstama kreditov pa ustrezne pojasnilne dolžnosti v tem konkretnem primeru ne dokazuje.

17.Pritrditi gre pritožbenim navedbam glede vedenja gibanja tečajev, saj je sodišče prve stopnje od 21. do 23. točke pravilno obrazložilo, da ni bila toženkina naloga in njena sposobnost napovedovati (valutno) prihodnost, čeprav je bila z dopisi Banke Slovenije na možnost znatnih sprememb valutnega para EUR/CHF opozorjena. Pravilen je zaključek sodišča, da bi se glede na svoje finančno znanje mogla in morala zavedati, da v tridesetletnem obdobju izpolnjevanja kreditne pogodbe lahko pride do dogodkov, ki lahko povzročijo znatna valutna nihanja. Naloga toženke torej ni bila, da bi tožnici napovedovala, kaj se bo konkretno in kdaj zgodilo, ampak ravno nasprotno, pojasniti bi ji morala, da tudi sama ne more vedeti, kaj se bo v času veljavnosti pogodbe (trideset let) lahko zgodilo na področju gibanja tečajev, zato bi jo morala opozoriti na obstoj neomejenega tveganja, ki ga prevzema. Pri tem pritožba zmotno tolmači opozorila in dopise Banke Slovenije, saj iz njih, kot je sodišče pravilno ugotovilo, izhajajo zelo jasna opozorila, da je lahko za komitente (to je potrošnike) izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika, ter da je v bodoče pričakovati apreciacijo švicarskega franka, ki je bil takrat na zelo nizkih ravneh. V zvezi z dopisi Banke Slovenije pritožbeno sodišče odgovarja še na navedbe v odgovoru na pritožbo, ki sodišču očita, da se glede dopisa iz leta 2007 ni opredelilo. Opravljena pojasnilna dolžnost se presoja v sklenitveni fazi. Kreditna pogodba je bila sklenjena 24. 10. 2007, Banka Slovenije pa je opozorila v letu 2007 podala 19. 12. 2007 (A 16). Sodišče prve stopnje se je zato pravilno sklicevalo na dokumente Banke Slovenije iz let 2005 in 2006 (A14, A15). Tudi če bi se moralo kakorkoli opredeliti do dokumentov iz leta 2007, glede na to, da iz njih prav tako izhajajo zgoraj navedena opozorila, ta pomanjkljivost navedene odločitve sodišča prve stopnje v ničemer ne bi spremenila.

18.Pritožbeno sodišče glede pojasnilne dolžnosti sklepno ugotavlja, da so razlogi sodišča prve stopnje popolnoma pravilni. Tudi samo ocenjuje, da v obravnavani konkretni zadevi, ki jo je sodišče prve stopnje ustrezno razjasnilo in raziskalo, pojasnilna dolžnost, ne samo, da ni bila ustrezno opravljena, ampak dejansko, razen na abstraktni ravni, sploh ni bila opravljena. Pritožbeno sodišče se je seznanilo z obema izpovedbama priče B. B. v prvem in ponovljenem postopku, to je, da je sigurno rekla, da obrok ne bo fiksen, ker je tožnica imela spremenljivo obrestno mero, da je kredit v devizah ter bo treba švicarske franke kupovati, koliko bo obrok naraščal ali padal, pa takrat ni vedel nihče. Posebej je izpovedala, da kaj več ni mogla povedati, ker takrat niti ni bilo posebnih izkušenj s švicarskimi franki. Obširne pritožbene navedbe glede dokazne ocene sodišča prve stopnje o neopravljeni oziroma neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti so ob povedanem v celoti neutemeljene.

Glede presoje (ne)poštenosti pogodbenega pogoja

19.Toženka v tem delu uveljavlja napačno uporabo materialnega prava v zvezi z ugotovitvijo obstoja slabe vere ter v zvezi s tolmačenjem 24. člena ZVPot. Pri tem pa primarno ponavlja, da sodišče Direktive ne bi smelo upoštevati, podredno pa, da vsebinske razlike med pojmom nepoštenosti v ZVPot in Direktivi dejansko ni. Zato bi sodišče moralo ugotavljati tudi znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. Glede na zgoraj obrazloženo pravno podlago so pritožbene navedbe neutemeljene. Zakaj je Direktiva uporabljiva, je sodišče natančno in poglobljeno obrazložilo v 14. točki in pritožbeno sodišče z navedenim soglaša. Ne drži pritožbena navedba o identičnosti določb pojma nepoštenosti v ZVPot in Direktivi. Sodišče je razlike med njima pravilno obrazložilo v 16. točki. VSRS je v precedenčni sodbi II Ips 8/2022, z upoštevanjem SEU v zadevi C-405/21, pojasnilo, da je v danem neskladju dopusten višji obseg varstva v tovrstnih potrošniških sporih po standardih slovenskega prava (ZVPot). Ker so bila določila 24. člena ZVPot v času sklenitve pogodbe jasna in so jasna tudi v času odločitve sodišča, ni bistveno, ali je pri implementaciji Direktive v nacionalno zakonodajo prišlo do pomanjkljive skrbnosti pri oblikovanju zakonskega besedila, kot trdi pritožba, ali pa je bila strožja zakonodaja v potrošniških pogodbah namensko sprejeta, kot se zatrjuje v odgovoru na pritožbo. Kot je obrazložilo VSRS v zgoraj citirani precedenčni sodbi, je dobra vera, ki je samostojen razlog nepoštenosti v 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot, obenem neločljiv del tudi prvih treh alinej 24. člena ZVPot. Sodišče je toženkino dobro vero ugotavljalo s tem, ko je v okviru četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot ugotavljalo, ali je toženka pri podajanju pojasnilne dolžnosti ravnala pošteno, kar jasno izhaja iz 16. točke obrazložitve, zato so pritožbene navedbe glede (ne)ugotavljanja toženkine dobre vere neutemeljene. Zaradi strožje ureditve v nacionalnem pravu pa mu pogoja znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbeni strank ni bilo treba ugotavljati in je pritožba neutemeljena tudi v tem delu.

Glede delne ničnosti

20.Toženka v pritožbi izpostavlja, da ničnost pogodbenih pogojev sama po sebi ne pomeni, da je nična tudi pogodba v celoti, ter da se sodišče do morebitne delne ničnosti ni opredelilo. Da se je sodišče o tem toženkinem ugovoru opredelilo, je navedeno zgoraj, pritožba pa v tem delu tudi vsebinsko ni utemeljena. V konkretnem primeru gre za varstvo potrošnikov. V tovrstnih primerih sodna praksa VSRS v povezavi z evroskladno razlago prava EU določilo o devizni klavzuli šteje za glavni, bistveni pogodbeni pogoj. V tem primeru pa prvi odstavek 88. člena Obligacijskega zakonika (OZ) delno ničnost izključuje. Pritožba izpostavlja, da v slovenskem pravu velja, da zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez tega določila. A tudi pritožbeno sodišče ne vidi možnosti, da bi kreditna pogodba brez spornega pogodbenega pogoja, ki pomeni njeno bistveno sestavino (količina posojenega denarja, valuta posojenega denarja ter na to vezana obrestna mera), obstala. Takšna pogodba bi bila invalidna do te mere, da je ne bi bilo mogoče izpolnjevati. Neutemeljeno se zato toženka sklicuje na možnost vračila glavnice v EUR glede na tečajno razmerje, ki je veljalo v trenutku sklepanja pogodbe, ter da se nahaja v bistveno slabšem položaju, tožnica pa v bistveno boljšem v primerjavi s preostalimi kreditojemalci, ki so se odločili za kreditiranje v domači valuti. Pravdni stranki kot pogodbenici kreditne pogodbe sta imeli do sedaj, tudi tekom tega spora, možnost kreditno razmerje preoblikovati, pa tega nista storili. Pritožbeno sodišče ne najde pravne podlage, po kateri bi sodišče lahko poseglo v pogodbeno voljo strank, s tem da bi devizni kredit oziroma kredit z valutno klavzulo enostavno zamenjalo za evrskega. Navedene ugovore bo toženka lahko uveljavljala pri obravnavanju kondikcijskih zahtevkov, predvsem v zvezi z nadomestilom za uporabo posojenega denarja. Poleg tega pa tožnica v pritožbi utemeljeno odgovarja, da bi delna ničnost kreditne pogodbe v delu, v katerem se nanaša na valutno klavzulo ali klavzulo kredita v tuji valuti, terjala spremembo cele vrste pogodbenih določil za nazaj, to je določila o vračanju kredita, spremembi prvotno ustanovljene hipoteke, njenem izbrisu ter vpisu nove zavarovalne terjatve v domači valuti, kar po praksi SEU, niti po določilih OZ ne pride v poštev.

21.Ob povedanem toženkina pritožba zoper delno sodbo ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in delno sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

Pritožba tožeče stranke zoper sklep

22.Pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče povzelo zgoraj. Sodišče prve stopnje je delno ugoditev ugovoru in posledično delno zavrnitev predloga pojasnilo v 51. do 53. točki obrazložitve in pritožbeno sodišče takšnim razlogom v celoti pritrjuje.

23.Iz obrazložitve izhaja, da je sodišče pravilno uporabilo določila ZIZ, Direktivo in sodbo SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 v zadevi RJ proti Getin Noble Bank S.A. Pravilno je navedlo, da je namen zavarovanja v tovrstnih potrošniških primerih v zagotovitvi polnega učinka končne meritorne odločitve, ki jo je treba sprejeti, ter da je ta dosežen z začasnim zadržanjem učinkovanja sporne kreditne pogodbe.

24.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v času izdaje izpodbijanega sklepa (30. 4. 2024) slovenska sodna praksa v tovrstnih zadevah zavarovanja še ni bila v celoti oblikovana oziroma povsem enotna, kar je razvidno iz sklepa VSM I Cp 267/2024, na katerega se tožnica sklicuje v pritožbi. V tej zadevi se je sodišče postavilo na stališče, da je tožnica zahtevala izdajo dveh vrst začasnih odredb, to je z zadržanjem učinkovanja pogodbe in prepovedjo razpolaganja s terjatvami, a je bistveno bolj pomembna odredba, s katero se prepoveduje razpolaganje s terjatvami, ta pa glede na določila ZIZ, da ima sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi, zahteva tudi izrek denarne kazni. V zadevah VSL I Cpg 315/2021, II Cp 735/2024, II Cp 1675/2024 in drugih so bila zavzeta nasprotna stališča, ki jih pritožbeno sodišče sprejema tudi v tu obravnavanem primeru.

25.Odločitev iz I. točke izreka začasne odredbe (začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe) učinkuje na zapadlost terjatve, kar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadošča za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve, hkrati pa je s tem vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi bila tožnica, če nepoštenih pogojev ne bi bilo. Ker kreditna pogodba začasno ne učinkuje, je tožnici ni treba izvrševati, to pa pomeni, da ji do konca začasnega zadržanja ni treba plačevati obrokov v skladu s to pogodbo. Pomembno je namreč, da pravica do vlaganja predlogov za izvršbo predstavlja del pravice do sodnega varstva, ki jo lahko omejita zgolj Ustava RS ali zakon. Ob tehtanju tožničine ustavne pravice do zasebne lastnine in njene pravice kot potrošnice, ter na drugi strani pravice toženke do sodnega varstva, pretehta slednja, saj ima tožnica v primeru morebitnega izvršilnega postopka na podlagi izdane začasne odredbe možnost ugovora, ki jo ščiti pred morebitno zlorabo teh institutov s strani toženke. Ne glede na zavedanje pomembnosti varstva potrošnikov je pravno in življenjsko nevzdržno, da bi lahko dolžniki z izdajo začasnih odredb upnikom onemogočali, da začenjajo izvršilne postopke v zvezi z njihovimi terjatvami. To bi namreč pomembno poseglo v njihovo ustavno pravico do sodnega varstva. Sodišče z začasno odredbo stranke ne more omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče, poleg tega pa imajo dolžniki (tudi) v izvršilnih postopkih zadostne procesne varovalke, da v primeru slabovernosti upnikov ali pravnih pomanjkljivosti njihovih izvršilnih naslovov le-te uveljavljajo.

26.Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da ima sklep o zavarovanju učinek sklepa o izvršbi, a je tožnica pri tem spregledala, da je bil njen predlog v delu prepovedi razpolaganja in uveljavljanja terjatev iz kreditne pogodbe zavrnjen. Če bi bilo dovoljeno zavarovanje tudi v tem delu, bi sklep o zavarovanju moral imeti tudi izrek denarne kazni za primer kršitve obveznosti. V primeru začasnega zadržanja učinkovanja pogodbe pa se toženki ničesar ne prepoveduje, zato tudi izrek denarne kazni ni potreben, kar je skladno z načelom lojalne (evroskladne) razlage Direktive in sodne prakse SEU, predvsem sodbe C-287/22.

27.V času odločanja pritožbenega sodišča je VSRS o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep VSM I Cp 616/2024 že odločilo s sklepom II Ips 10/2025 z dne 16. 4. 2025, ki je dostopen v javni sodni bazi in se stranki z njim lahko seznanita. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo in potrdilo zgoraj navedeno prevladujočo sodno prakso. Zavrnilo je stališče v zahtevi, da bi moral sklep o začasni odredbi vsebovati sredstvo izvršbe, to je denarno kazen, obrazložilo je učinkovito varstvo potrošnikov glede stališč v sodbi SEU C 287/22 ter nikalno odgovorilo na vprašanje, ali bi moral biti položaj potrošnikov (kreditojemalcev) zavarovan dvojno, torej z začasno zamejitvijo pravnih učinkov kreditne pogodbe in začasnega suspenza izvršilnega naslova, nato pa še s prepovedjo, da bi upnik v izvršbi izterjeval zamrznjene terjatve na podlagi začasno suspendirane terjatve. Štelo je, da bi bila takšna dvojnost nepotrebna in pretirana. Obrazložilo je, da če bi upnik vložil predlog za izvršbo, sklicujoč se na listino, ki je v postopku zavarovanja označena za verjetno nično, bi ravnal v nasprotju s to sodno odločbo, torej protipravno, kar bi dolžnik v ugovornem postopku lahko brez težav izkazal. Kot nepotrebnega je štelo tudi predlog za prepoved razpolaganja, še več, takšen predlog bi lahko posegel v svobodo gospodarske pobude po 74. členu Ustave RS. Sodna praksa je po izdaji sklepa II Ips 10/2025 v tovrstnih zadevah zavarovanja utrjena in usklajena. Ob povedanem se pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje toženki moralo prepovedati razpolaganje s terjatvami po kreditni pogodbi in sporazumu o zavarovanju, njihovo izterjevanje, ter izreči denarno kazen, izkažejo za neutemeljene.

28.Pritožbeno sodišče je, ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, tožničino pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožba tožene stranke zoper sklep

Glede verjetnosti vtoževane terjatve

29.Pritožba najprej zatrjuje, da se je sodišče v zvezi s pogojem obstoja vtoževane terjatve neutemeljeno sklicevalo na razloge, podane v delni sodbi, saj trditve pravdnih strank niso enake trditvam in dokaznim predlogom v predmetnem postopku zavarovanja, ter da ob tako pomanjkljivi in praktično ničelni tožničini trditveni in dokazni podlagi sodišče obstoja verjetnosti njene terjatve ne bi smelo ugotoviti. Pritrditi gre toženki, da sta redni postopek in postopek zavarovanja dva ločena samostojna postopka, vendar pa je v sodni praksi zavzeto stališče, da stranka svoji trditveni in dokazni podlagi zadosti že, če se v predlogu jedrnato sklicuje na že navedena dejstva in podane dokaze v rednem postopku, ter ob tem navede, za katere dele vloge (tožbe, odgovora na pripravljalno vlogo, itd.) gre, kar je tožnica storila. Zato je toženkin ugovor o tožničini pomanjkljivi trditveni in dokazni podlagi v postopku zavarovanja že iz tega razloga neutemeljen. Neutemeljen pa je predvsem iz razloga, ker je tožnica samostojni predlog za izdajo začasne odredbe (list. št. 285), v katerem se je generalno sklicevala na do sedaj podano trditveno in dokazno podlago, tudi konkretno in obširno obrazložila tako glede verjetnosti terjatve kot preostalih pogojev za izdajo začasne odredbe. Na desetih straneh je tožnica podala zadostno trditveno in dokazno podlago, da je sodišče lahko o njenem predlogu odločilo tudi brez ostalih trditev v postopku. Končno je v tem delu neutemeljena tudi pritožbena navedba, da se sodišče ne bi smelo sklicevati na ugotovitve v delni sodbi. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zahtevan dokazni standard v postopku zavarovanja nadpolovična verjetnost, medtem ko je sodišče o zahtevku v delni sodbi odločilo z dokaznim standardom prepričanja (res še ne pravnomočno). Ni dvoma, da dokazni standard prepričanja vsebuje (v celoti vključuje) tudi dokazni standard nadpolovične verjetnosti.

30.Nadalje toženka s pritožbo (tč. 2.7) ponovno izpodbija kot zmotna stališča sodišča prve stopnje o pravilni uporabi materialnega prava (tč. e obrazložitve delne sodbe in sklepa), pri čemer v pritožbi neutemeljeno navaja, da so zmotna stališča prve stopnje glede (ne)izključitve uporabe Direktive. Ravno nasprotno, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje in kot je obrazloženo zgoraj, uporaba Direktive ni izključena. Pri tem pa so pritožbene navedbe tudi kontradiktorne, saj se toženka v obeh pritožbah na posameznih mestih (vsaj podredno) sama sklicuje na uporabo Direktive in sodno prakso SEU v zvezi z njo.

31.Tudi nadaljnji pritožbeni ugovor, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovornih navedb (v pritožbi povzetih v točki 2.8), ne drži. V zvezi z verjetnostjo terjatve se je opredelilo do vseh, v tej točki pritožbe navedenih ugovorov, in sicer v 19. do 31. točki obrazložitve. Zato ne drži, da je podana postopkovna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako toženki niso bile kršene ustavne pravice.

32.V nadaljevanju toženka v pritožbi zoper sklep z obširnimi navedbami (v tč. od 2.10 do 2.29) v zvezi s pojasnilno dolžnostjo v celoti povzema pritožbene navedbe glede pojasnilne dolžnosti iz pritožbe zoper delno sodbo, z izjemo dveh ali treh stavkov, ki jih je prestavila drugam ali morebiti dodala, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nebistvene dodatke oziroma za takšne, na katere je bilo v okviru dokazne ocene sodišča prve stopnje že odgovorjeno. Pritožbeno sodišče zato na te pritožbene navedbe ne bo ponovno odgovarjalo, saj je na njih odgovorjeno zgoraj, kjer je pojasnilo, zakaj je v zvezi z (ne)ustrezno opravljeno pojasnilno dolžnostjo ter (ne)vedenjem toženke glede spremembe tečaja v celoti potrdilo pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Da je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno napravilo s stopnjo prepričanja, je ravno tako obrazloženo, torej je pravilno ugotovilo, da je tožnica verjetnost terjatve v postopku zavarovanja izkazala.

Glede izpolnjenosti preostalih pogojev za izdajo začasne odredbe

33.Zakaj je za verjetno izkazana nevarnost po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, je sodišče pravilno obrazložilo v 46. in 47. točki sklepa, čemur pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pritrjuje. Pritrditi gre pritožbi, da je treba skladno z nacionalno zakonodajo regulacijsko začasno odredbo obravnavati restriktivno. Drži pa, da jo je treba razlagati tudi evroskladno, v tem primeru, kot je sodišče pravilno pojasnilo, skladno z odločbo SEU C-287/2022. V obravnavanem primeru je ukrep zavarovanja potreben za vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenih pogodbenih pogojev ne bi bilo. S tem, ko tožnica za verjetno izkazuje nepoštenost glavnega pogodbenega pogoja in posledično ničnost pogodbe, vsakršno nadaljnje plačevanje obrokov ne more vzpostaviti polnega učinka končne odločitve v tem sporu. Za tožnico kot potrošnico pa predstavlja prekomerno breme, ki ga gre enačiti s težko nadomestljivo škodo tako v premoženjski kot nepremoženjski sferi. Zato pritožbeno sodišče pritožbene navedbe, da niso izkazani pogoji po drugem odstavku 272. člena ZIZ kot neutemeljene zavrača.

34.Ob navedenem so neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede neizkazanega finančnega stanja tožnikov, saj je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da navedena okoliščina ni pogoj za presojo utemeljenosti ukrepov zavarovanja v tovrstnih potrošniških sporih, prav tako ne izpolnjen pogoj reverzibilnosti. Zato niso relevantne pritožbene navedbe, da se sodišče do v pritožbi izpostavljenih toženkinih ugovornih navedb v tej smeri ni opredelilo. Glede pogoja reverzibilnosti pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ima toženka na tožničinih nepremičninah ustanovljeno hipoteko, torej ima kljub postopnemu odplačevanju kredita zavarovano celotno terjatev. Če bi bilo izkazano, da je bila začasna odredba izdana neutemeljeno, bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnje stanje in do prikrajšanja na toženkini strani ne bi prišlo. Vse ostale pritožbene navedbe glede pogoja reverzibilnosti so zato neutemeljene.

Glede višine terjatve

35.Toženka je pritožbene navedbe v zvezi z nadomestilom za uporabo posojenega denarja umestila v (ne)izpolnjene pogoje po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj jih je vezala na presojo tožničinega finančnega in premoženjskega stanja. Del terjatve je tudi njena višina, ki mora biti v postopku zavarovanja verjetno izkazana, a ne drži pritožbena navedba, da tožnica preplačila kredita ni izkazala za verjetno, ker gre v konkretnem primeru za čisti devizni kredit oziroma za kredit z devizno klavzulo, ki ga še ni odplačala. Po sodni praksi SEU banka ne more biti upravičena terjati od potrošnika vračila izplačanega zneska črpanega kredita v tuji valuti, ker bi v takšnem primeru potrošnika zadele posledice, kot da kreditna pogodba ne bi bila nična, in ugotovitev njene ničnosti ne bi omogočila vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja potrošnika, kot bi bil podan, če ne bi bilo tega nepoštenega pogodbenega pogoja. Ali drugače, če bi bilo sprejeto pritožbeno stališče, potem do poplačila kredita do konca dogovorjene dobe odplačevanja ne bi moglo priti, tožnica pa bi morala v celoti prevzeti (tudi enormna) valutna tveganja, čeprav ravno iz razloga, ker trdi, da ni bila ustrezno poučena o teh valutnih tveganjih, zahteva ugotovitev ničnosti sporne pogodbe. Pritrditi gre zato sodišču, da je pravilno, tudi ob obstoječi sodni praksi, upoštevalo (le) evrsko glavnico.

36.Pritožba izpostavlja, da bi sodišče moralo pri obračunu preplačila kredita upoštevati tudi ustrezne obresti kot nadomestilo za izposojen denar. Če bi jih upoštevalo, bi ugotovilo, da do preplačila ni prišlo. Na tem mestu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi s številnimi zadevami zavarovanja v postopkih v sporih o kreditnih razmerjih v CHF vzpostavljena sodna praksa, ki upošteva evrsko glavnico brez obrestnega dela, na katero se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje. Sodna praska glede kondikcijskih zahtevkov pa se šele vzpostavlja. Ne da bi se pritožbeno sodišče v tem konkretnem primeru spuščalo v presojo, ali toženki gredo tudi obresti kot nadomestilo za izposojen denar, saj bo to predmet ugotavljanja v rednem postopku, gre ugotoviti, da tudi če se upoštevajo pritožbene navedbe, da tožnica zaradi tega, ker mora k glavnici prišteti tudi obresti, ni izkazala preplačila po sporni kreditni pogodbi, navedena okoliščina ne izključuje izdaje začasne odredbe, kot jo je sodišče izdalo v tem postopku. Vsakršno nadaljnje plačevanje obrokov po kreditni pogodbi, za katero obstoji izkazana verjetnost, da je nična, ne more potrošniku zagotoviti polnega učinka končne odločitve v tem sporu. To jasno izhaja iz 48. do 52. točke sodbe SEU C-287/22, kjer je navedeno, da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek. A contrario to pomeni, da za sprejetje ukrepov zavarovanja ni zahtevan pogoj preplačila kredita, čeprav je sodišče ob upoštevanju evrske glavnice brez obrestnega dela v tej fazi postopka (zavarovanja) pravilno za verjetno zaključilo, da je do preplačila že prišlo.

37.Drži pritožbena navedba, da tožnica ni zatrjevala, da bi vsota plačanih anuitet presegla prejeto glavnico in koristi, vendar ob zgoraj navedenem to niti ni bistveno. Kot tudi ni bistvena pritožbena navedba, da tožnica do toženke ni izkazala verjetnosti kondikcijskega zahtevka. V tem postopku zavarovanja se presoja nedenarna terjatev, to je ničnostni zahtevek, kondikcijski zahtevek pa se bo, kot je navedeno zgoraj, obravnaval v nadaljevanju rednega postopka.

38.Pritožbeno sodišče je, ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, toženkino pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeni stroški

39.Pravdne stranke s pritožbami niso uspele, zato iz tega naslova krijejo vsaka svoje pritožbene stroške, toženka pa mora tožnici povrniti pritožbene stroške za odgovora na pritožbi zoper delno sodbo in sklep. Glede na to, da je sodišče izdalo delno sodbo, začasno odredbo pa izdalo za zavarovanje nedenarne terjatve, je pritožbeno sodišče upoštevalo vrednost spornega predmeta 92.214,27 EUR brez vrednosti zahtevanega plačila (kondikcijski zahtevek).

40.Za odgovor na pritožbo zoper delno sodbo gre tožnici nagrada v višini 1.375 točk, kar znaša 825 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 12 EUR, 1 % pa 2,25 EUR, skupaj 839,25 EUR, z 22 % DDV, ki znaša 184,63 EUR, pa 1.023,88 EUR. Nagrada za pritožbo zoper sklep znaša 1.100 točk, kar znaša 660 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 12 EUR in 1 % 0,6 EUR, skupaj 672,06 EUR, z 22 % DDV v višini 147,98 EUR pa 820,58 EUR. Skupaj pritožbeni stroški za oba odgovora na pritožbi znašajo 1.844,46 EUR (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------

1Glej sodbo VSRS II Ips 8/2022 (58. točka obrazložitve).

2Glej sodbo VSRS II Ips 8/2022 (57. točka obrazložitve).

3Sistem varstva, ki je vzpostavljen z Direktivo, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, zaradi česar pristopi k pogojem, ki jih je predhodno določil prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. Glej sodbo SEU C-618/10 (39. točka obrazložitve).

4(1) Zahteva, da mora biti pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, pomeni, da sta v pogodbi tudi pregledno pojasnjena konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj. (2) Ni dovolj, da je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren povprečni potrošnik seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, zmožen mora biti oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. (3) Posojilojemalec mora biti jasno obveščen o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil, banka pa bi morala navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, predvsem če potrošnik, ki je posojilojemalec, svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Glej npr. sodbe SEU C-186/16 (45., 50. in 51. točka obrazložitve), C-51/17 (77. in 78. točka), C-609/19 (50., 51., 52. in 57. točka obrazložitve).

5Povzeto po sodbi VSL II Cp 319/2023.

6Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 64, sodba C-609/19, točka 43.

7Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 72-73, sodba C-609/19, točka 51, 52.

8Povzeto po VSRS II Ips 72/2023, točka 14.

9Prim. 29. točko sodbe in sklepa v zadevi VSRS II 49/2023.

10Npr. II Ips 201/2017, II Ips 8/2022 - tč. 74 in številne druge.

11Povzeto po VSL II Cp 735/2024 in VSL II Cp 1675/2024.

1226. in 27. točka obrazložitve.

1328. točka obrazložitve.

1429. do 33. točka obrazložitve.

1534. do 38. točka obrazložitve.

16VSL I Cpg 1409/2011, VSL IV Ip 1007/2021, VSL I Cp 1902/2022, VSC I Cp 276/2o23, VSL I Cp 1907/2023 in druge.

1738. točka obrazložitve.

18Dobesedno prepiše (copy paste).

1918. točka sodbe v zadevi C-6/22, ob sklicevanju na sodbo z dne 29. 4. 2021, Bank BPH, C-19/20, točka 84.

20VSL II Cp 138/2024 in druge.

2139. točka obrazložitve in opomba 35.

22V rednih postopkih (ne v postopkih zavarovanja).

23Ne glede na stališča v sodbi SEU C-520/21, katera sodna praksa v tem trenutku večinsko sprejema, na njih pa se v tem konkretnem postopku sklicuje tudi sodišče prve stopnje.

Zveza:

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 24, 24/1 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 88, 88/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.