Jedro

Če poda delodajalec delavcu izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, pa se v sodnem postopku ugotovi, da delavcu ni mogoče očitati, da bi kršil pogodbene obveznosti (ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) naklepoma ali iz hude malomarnosti (to je, da ni opravil dela po nalogu nadrejenega), je takšna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 21.11.2005 podala tožniku. V drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 30.11.2005, temveč mu je trajalo do 4.12.2005. Toženi stranki je naložilo, da tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 30.11.2005 do 4.12.2005, mu za ta čas vpiše delovno dobo v delovno knjižico, obračuna neizplačano plačo za štiri dni v decembru 2005 v bruto višini 22.889,00 SIT, od bruto zneska odvede prispevke za socialno varnost, akontacijo dohodnine in druge prispevke po zakonu, neto znesek pa izplača tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2006 do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo. V tretji točki izreka izpodbijane sodbe, ki ni pod pritožbo, je v preostalem zahtevek tožnika iz naslova plače (v višini 6.579,37 SIT bruto) zavrnilo. V prvi točki izreka sklepa, ki ni pod pritožbo, je postopek v delu zahtevka glede plačila pogodbene kazni za nezakonito prenehanje delovnega razmerja v znesku 515.002,22 SIT ustavilo. V drugem odstavku izreka sklepa je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti pravdne stroške v višini 233.400,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo, smiselno zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o stroških postopka (drugi odstavek izreka sklepa), se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek oziroma podredno, da v tem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo dejansko stanje s tem, ko je ugotovilo, da tožniku s strani nadrejenega delavca B.K. ni bilo odrejeno, da mora zaustaviti delovanje kupolne peči. Iz zapisnika o tožnikovem zagovoru z dne 18.11.2005 namreč izhaja, da je tožnik izpovedal, da naj bi mu B.K. naročil, naj ustavi peč. Na tem zagovoru je tožnik tudi pojasnil, da peči ni ustavil takoj, v nadaljevanju pa je povedal tudi, da je S.T. rekel, naj peč prižge. Priče, ki jih je zaslišalo v postopku sodišče prve stopnje, so se jasni potrditvi zgoraj navedene izjave tožnika izmikale. Tožnik ni pojasnil, zakaj je svojo izpovedbo spremenil. Nobenega razloga ni, da ne bi verjeli vsebini prvotnega zagovora tožnika. S tem je dokazano, da je tožnik ravnal hudo malomarno, zato so podani vsi pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse relevantne dokaze in na podlagi tega ugotovilo vsa odločilna dejstva, utemeljeno zaključilo, da je izredna odpoved, ki jo je tožena stranka dne 21.11.2005 podala tožniku, nezakonita. Pritožbeno sodišče nima pomislekov niti v pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov, ki jo je podalo sodišče prve stopnje, iz katerih izhaja, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik dne 7.11.2005 ravnal s hudo malomarnostjo, ko ni ustavil kupolne peči. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zadolžen za delovanje kupolne peči, torej tudi za njen zagon oziroma ustavitev, v zvezi s tem pa je moral upoštevati navodila svojega nadrejenega delavca B.K.. V času spornega dogodka, ko je prišlo do prelitja taline (zaradi katerega je kasneje nastal požar), B.K. v hali ni bilo, zato je tožnik moral odreagirati sam in se odločiti, kako bo zaustavil prelivanje taline. Priča B.K. je v svoji izpovedbi, podani na naroku za glavno obravnavo dne 7.6.2006, izrecno pojasnil, da je zaustavitev peči zaukazal delavcu, ki je to peč zalagal (to pa ni bil tožnik), nato pa je prostor, kjer je bila peč, zapustil in šel iskat delavca vzdrževalca. Priča B.K. je sicer pojasnil, da je vajencu S.T. naročil, da naj tožniku sporoči, naj se kupolna peč zaustavi, vendar pa B.K. ni vedel povedati, ali je to vajenec dejansko sporočil tožniku. Tožnik je zanikal prejem tega sporočila, zato je na podlagi vsega tega sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da tožnik ne bi delal po navodilih nadrejenega. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik v dani situaciji poskušal preprečiti izliv taline na način, ki se mu je zdel najbolj smotrn. Nevarnost izlitja taline je hotel preprečiti, obenem pa je upošteval tudi to, da bi ustavitev talilne peči povzročila več škode, kot pa dopustitev, da talina teče v kineto (ki je bila namenjena prestrezanju morebitnega izlitja taline). Ker ob upoštevanju navedenega ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik iz hude malomarnosti huje kršil pogodbeno obveznost ali drugo obveznost iz delovnega razmerja (2. alinea prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2), tudi po stališču pritožbenega sodišča niso bili podani pogoji za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo izpovedbe tožnika, ki jo je podal na zagovoru pri toženi stranki dne 18.11.2005 (B10), je potrebno ugotoviti, da tudi iz te njegove izpovedbe ne izhaja, da je B.K. izrecno tožniku naročil, naj ustavi kupolno peč. Razen tega je tako iz zaslišanja B.K., ki se je vršilo pri toženi stranki 11.11.2005 (B1), kot tudi iz izpovedb tožnika in priče B.K., podanih v dokaznem postopku pred prvostopenjskim sodiščem, razvidno, da B.K. zaustavitev kupolne peči ni naročil tožniku, temveč drugemu delavcu. Iz tega razloga je sodišče na podlagi vseh izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da tožniku pri spornem ravnanju dne 7.11.2005 ni mogoče očitati hude malomarnosti, ker naj bi spoštoval navodila nadrejenega delavca. Pritožbeni očitek tožene stranke o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju je neutemeljen.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.