Jedro

Z omrežnino se pokrivajo stroški amortizacije sistema, stroški zavarovanja in stroški odškodnine. V javnem interesu je, da se infrastrukturni sistemi najmanj vzdržujejo v enakem stanju, zato zahteva, da tisti, ki okolje obremenjujejo z odpadnimi vodami, nosijo stroške vzdrževanja sistemov odvajanja in čiščenja odpadnih voda, ni pretirana in je tudi v skladu s temeljnim načelom iz 10. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), to je načelom plačila za obremenjevanje. Sklep Občine temelji na dejanskih podatkih o stroških in porabi vode oziroma proizvajanju odpadnih voda (glede na razmerje med porabo za gospodinjstva in porabo za industrijo ter glede na delež posamezne industrijske družbe).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 1, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 35.755,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov do plačila. Tožena stranka mora tožeči povrniti tudi stroške izvršilnega in pravdnega postopka.

Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Meni, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 214. člena v zvezi s 1. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sodba temelji na domnevi, ki je naše procesno pravo ne pozna. V ZPP namreč ni določeno, da je potrebno ponavljati že podane navedbe, dokaze in ugovore, pod grožnjo presumpcije priznavanja dejstev. Sodišče je napačno ugotovilo, da so računi sporni le kolikor se nanašajo na omrežnino odpadnih voda. Po mnenju pritožnika gre za širšo tematiko, to je vprašanje ustavnosti in zakonitosti sklepa Občine. vse svoje trditve je toženec podal že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Sodišče se v obrazložitvi ni izjasnilo glede vseh dejstev, izpostavljenih v ugovoru, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožnik je tožečo stranko že v dopisih pred pravdo opozoril na vprašljivost zakonitosti sklepa Občinskega sveta Občine in da je cena tako očitno nesorazmerna, da bi lahko ogrozila likvidnost tožene stranke. Enostransko določanje cen je v popolnem nasprotju s temeljnimi načeli in pravili obligacijskega prava (načelo enakopravnosti, načelo ekvivalence in načelo prepovedi zlorabe pravice). Pritožnik je opozoril, da je izračun, ki temelji na porabi preteklih let, tudi matematično napačen, saj toženi stranki nalaga plačilo omrežnine za količine, ki za več kot 100 % presegajo dejanske. Dejanska letna proizvodnja je razvidna iz tabele, ki temelji na podatkih Komunale. Pritožniku zato ni jasno, kaj naj bi bila podlaga za zahtevke, ki so navedeni v predlogu za izvršbo v znesku 7.478,73 EUR. Cena za m³ v spornem sklepu znaša 0,0833 EUR, delež, ki naj bi ga krila industrija, pa 56,08 %, predviden prihodek iz tega naslova je bil 114.812,00 EUR. Ker je v spornih računih zaračunano kar 90.000 EUR, to pomeni, da je tožena stranka praktično edini plačnik v celotni Občini. Stroškovno povišanje tudi predstavlja 100 % povišanje stroškov na letni ravni. Pritožnik je tudi opozoril, da trend nižanja količine odpadnih voda ni začasen, temveč se bo nadaljeval tudi v prihodnje. Upnika je opozoril, da nepravilen in nezakonit izračun lahko ogrozi obstoj tožene stranke, ki daje delo 71 zaposlenim. Sodišče ni vezano na nezakonite podzakonske predpise in lahko sproži ustrezen postopke pred ustavnim sodiščem. Cene niso bile določene v zakonitem postopku, sklep je v neskladju z 21. členom Pravilnika o metodologiji oblikovanja cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja. Jasno je, da višje cene ne temeljijo na višjih stroških, zato imajo tudi znake oderuštva. Podjetja na območju občine so glede cen storitev v razmerju popolne odvisnosti, obenem pa so cene v popolnem nesorazmerju. Sodišče bi zato moralo opraviti ustrezno presojo po 3. odstavku 3. člena ZPP, kar predstavlja tudi kršitev materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje v zadevi, na tako dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožnik se spreneveda glede pravne in dejanske podlage izstavljenih računov, ki so predmet obravnavanja. Le manjši del se nanaša na omrežnino za odvajanje in čiščenje odpadnih voda, v preostalem delu gre za plačilo dejanske uporabe, za vodarino in celo za rezervni sklad za stanovanja. Primerjava med celotnim zahtevkom in sklepom, ki ureja višino omrežnine, je zato povsem neprimerna.

Sodišče sodi na podlagi ustave, zakonov in drugih predpisov. Le v primeru, da meni, da je določba nekega predpisa v nasprotju z ustavo, prekine postopek in zahteva presojo ustavnega sodišča. Sodišče prve stopnje se je do trditev tožene stranke o neustavnosti in nezakonitosti opredelilo in sicer je štelo, da Sklep o določitvi cen ni v neskladju z državnimi predpisi in Ustavo, tudi po mnenju pritožbenega sodišča so očitki o neustavnosti in nezakonitosti neutemeljeni. Občina je z za pritožbo spornim Sklepom namreč določila cene storitev odvajanja in čiščenja odpadnih voda, ki v skladu s Pravilnikom o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja vsebujejo tudi tako imenovano omrežnino. Z omrežnino se pokrivajo stroški amortizacije sistema, stroški zavarovanja in stroški odškodnine. V javnem interesu je namreč, da se infrastrukturni sistemi najmanj vzdržujejo v enakem stanju, zato zahteva, da tisti, ki okolje obremenjujejo z odpadnimi vodami, nosijo stroške vzdrževanja sistemov odvajanja in čiščenja odpadnih voda, ni pretirana in je tudi v skladu s temeljnim načelom iz 10. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), to je načelom plačila za obremenjevanje. Sklep Občine temelji na dejanskih podatkih o stroških in porabi vode oziroma proizvajanju odpadnih voda (glede na razmerje med porabo za gospodinjstva in porabo za industrijo ter glede na delež posamezne industrijske družbe), po naravi stvari so to lahko le podatki za nazaj.

Kolikor tožena stranka trdi, da je dejanska količina odpadnih voda, ki jih odvede, manjša, pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tega ni dokazala. Nenazadnje je iz izračunov, ki jih predložila, razvidno, da je do bistvenega upada porabe vode prišlo šele v letu 2012, to dejstvo pa bi lahko bilo upoštevano šele v ustreznem sklepu o določitvi cen za leto 2013, sporni računi se nanašajo na prve štiri mesece leta 2012. Poleg tega je odločilen delež tožene stranke v porabi za industrijske namene in ne absolutni zneski porabe. Mesečna zneska 1.718 in 3.370 EUR zato nista pretirana.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).