Jedro

Sodišče lahko dejstva, ki so splošno znana, ter dejstva, ki se domnevajo po naravi stvari ali po zakonu, upošteva, ne da bi jih posebej ugotavljalo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 79/2010 z dne 15. 4. 2010 obsojenega H. S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (KZ-1) ter mu izreklo kazen eno leto zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas prestane kazni od 9. 11. 2008 do 17. 4. 2009. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 79/2010 z dne 28. 9. 2010 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

3. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo Višjega sodišča v Mariboru v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti razveljavi in vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. 4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane. Ocenjuje, da je potrebno pritrditi stališču Višjega sodišča v Mariboru, da je razdalja med kraji dejstvo, ki ga ni potrebno dokazovati in je sodišče v tem primeru spletno omrežje uporabilo zato, da je pridobilo, sicer vsem dostopen podatek o razdalji med dvema krajema. Oddaljenost med dvema krajema je dejstvo, na katerem sodba lahko temelji, ne da bi bilo to dejstvo tekom dokaznega postopka potrebno posebej ugotavljati. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi druge kršitve določb kazenskega postopka, vendar pa v obrazložitvi ne utemeljuje vzročne zveze med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo izpodbijanih pravnomočnih sodnih odločb. Obširne navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na oceno izpovedbe oškodovanca, priče L. K. in G. H., vsebinsko pomenijo očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Predlog vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

6. Vložnik zahteve bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ni konkretno opredelil. Na podlagi sicer obširne obrazložitve zahteve prav tako ni mogoče sklepati, katere kršitve iz prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi kršilo sodišče. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Glede na sprejeto razlago te določbe v sodni praksi mora vložnik v zahtevi konkretizirati kršitve zakona in jih tudi ustrezno obrazložiti, ker jih sicer ni mogoče preizkusiti.

7. Zahteva opozarja tudi na druge kršitve določb kazenskega postopka, ki jih prav tako ne konkretizira, vendar iz obrazložitve, v kateri navaja, da je sodišče uporabilo podatke spletne strani glede ugotovitve razdalje na relaciji A. – B. in časa potovanja, ne da bi ta dokaz izvedlo na glavni obravnavi, sledi, da uveljavlja kršitev iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 355. člena ZKP.

8. Sodišče prve stopnje je presodilo tudi vprašanje, ali je obsojenec v inkriminiranem času lahko bil na kraju izvršitve kaznivega dejanja. Sklepalo je, da je imel dovolj časa, da se je odpeljal v B. in storil kaznivo dejanje. Pri presoji teh okoliščin je izhajalo med drugim tudi iz podatkov spletne strani o razdalji A. – B. in potrebnem času za čas potovanja na tej razdalji, kar je povezalo z oškodovančevo izpovedbo in ostalimi za obsojenca obremenilnimi dokazi.

9. Pritožbeno sodišče je utemeljilo, da iz zapisnika o glavni obravnavi sledi, da sodišče prve stopnje v zvezi z razdaljo in časom, ki ju je pridobilo s spletne strani, ni navedlo med dokazi, izvedenimi na glavni obravnavi, pri čemer je ocenilo, da gre za splošno znana dejstva, ki jih ni potrebno dokazovati. Zato je sklepalo, da sodišče s tem, ko se je glede razdalje in časa potovanja na relacijah A. – B. in A – D. oprlo na podatke spletne strani, ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in posledično tudi ne obsojenčeve pravice obrambe.

10. Po določbi prvega odstavka 355. člena ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Slednje pomeni, da se morajo dejstva in dokazi, na katerih temelji sodba, obravnavati in izvesti v kontradiktornem postopku na glavni obravnavi. Pravilo, ki je predpisano v tej določbi, pozna tudi izjeme, ki dovoljujejo sodišču, da upošteva določena dejstva, ne da bi jih posebej ugotavljalo. Gre predvsem za dejstva, ki so splošno znana, to je notorna dejstva, ter dejstva, ki se domnevajo po naravi stvari ali po zakonu. Med taka dejstva je treba uvrstiti tudi vsakomur dostopen podatek o razdalji med krajem A. in mestom B. ter tudi podatek o času, ki je potreben za vožnjo na tej razdalji. Glede na to je sodišče druge stopnje utemeljeno sklepalo, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Tudi sicer zahteva za varstvo zakonitosti razen trditve, da je izvedba tega dokaza sodišču bila zelo pomembna v zvezi z ugotovitvijo, da bi obsojenec po tem, ko ga je G. H. pripeljal z dela v Z. in sta domov prispela ob 15.00 uri, lahko ob 16.00 uri bil v B. in storil kaznivo dejanje, ne vsebuje razlogov, s katerimi bi utemeljila, na kakšen način naj bi uveljavljana kršitev sploh vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

11. Iz navedbe, da zagovornik meni, da iz izvedenih dokazov izhaja utemeljen dvom, da naj bi obsojenec storil kaznivo dejanje ropa in iz obširne obrazložitve, ki temu sledi, izhaja, da napada dejstveno podlago pravnomočne sodbe. Izvajanja se namreč nanašajo predvsem na grajo ocene verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe in na presojo obsojenčevega zagovora ter ostalih dokazov. Zahteve za varstvo zakonitosti pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne in prav tako ne nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega H. S. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je tudi odločilo, da je obsojenec glede na premoženjske razmere, razvidne iz podatkov kazenskega spisa, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).