Jedro

Odmera zadoščenja za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija tretjega in četrtega tožnika se zavrže. Reviziji prvega tožnika in druge tožnice se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tisti del pritožbe prve tožene stranke, ki se nanaša na odločbo o zahtevkih prvega tožnika in druge tožnice, zavrne ter se v odločbi, da mora prva tožena stranka plačati prvemu tožniku 10.000.000 SIT, drugi tožnici pa 5.000.000 SIT, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.6.2003 dalje, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prva tožena stranka mora prvemu tožniku in drugi tožnici povrniti 605.410 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.6.2003 dalje ter 199.500 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.2006 dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prvo in drugo toženo stranko zavezalo, da mora prvemu tožniku plačati 10.000.000 SIT, drugi tožnici 5.000.000 SIT, tretjemu tožniku 500.000 SIT in četrtemu tožniku 400.000 SIT zadoščenja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe (kar pomeni, da začno teči s 17.6.2003). Višje zahtevke je zavrnilo, toženi stranki pa zavezalo, da morajo tožnikom povrniti 605.410 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi prve tožene stranke in odškodnino, ki jo mora plačati prvemu tožniku, znižalo za 5.600.000 SIT (na 4.400.000 SIT), odškodnino, ki jo mora plačati drugi tožnici, za 2.800.000 SIT (na 2.200.000 SIT), odškodnino, ki jo mora plačati tretjemu tožniku, za 400.000 SIT (na 100.000 SIT) in odškodnino, ki jo mora plačati četrtemu tožniku, za 300.000 SIT (na 100.000 SIT). Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na novo je odločilo o stroških postopka in prvo toženo stranko zavezalo, da mora tožnikom povrniti 258.828 SIT stroškov. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da je prvi tožnik upravičen do 1.000.000 SIT zadoščenja za telesne bolečine, do 3.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in do 400.000 SIT zadoščenja za strah, druga tožnica pa do 1.000.000 SIT zadoščenja za telesne bolečine, do 1.000.000 SIT zadoščenja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in do 200.000 SIT za strah, medtem ko sta tretji in četrti tožnik upravičena vsak po 100.000 SIT zadoščenja za telesne bolečine.

Zoper to sodbo so tožniki vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka (ki jo vidijo v tem, da je pritožbeno sodišče nepravilno uporabilo pravni standard "pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo"). Menijo, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo temeljnih načel za odmero zadoščenja (načela individualizacije višine odškodnine in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine), ter da je očitno spregledalo, da je prvi tožnik utrpel obtolčenino možganov, zaradi česar je bil leta 1991 upokojen kot invalid I. kategorije. V podobnih primerih so bile oškodovancem dosojene bistveno višje odškodnine. Enako velja glede odmere zadoščenja drugi tožnici. Poleg pretresa možganov je utrpela tudi zlom nadlahtnice, zaradi česar je bila operirana, pri tem pa so ji vstavili osteosintetsko ploščo ter vijake. Tudi tretjemu in četrtemu tožniku je pritožbeno sodišče dosodilo prenizko zadoščenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in prvi toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija tretjega in četrtega tožnika ni dovoljena, revizija prvega tožnika in druge tožnice pa je utemeljena.

O reviziji tretjega in četrtega tožnika: Tretji in četrti tožnik vlagata revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim je pritožbeno sodišče tretjemu tožniku znižalo zadoščenje za 400.000 SIT, četrtemu tožniku pa za 300.000 SIT. Ker tako vrednosti izpodbijanih delov sodbe ne presegata 1.000.000 SIT, njuna revizija ni dovoljena (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Revizijsko sodišče jo je zato zavrglo (377. člen ZPP).

O reviziji prvega tožnika in druge tožnice: Revizija utemeljeno opozarja, da je pritožbeno sodišče pri odmeri zadoščenja zmotno uporabilo materialno pravo (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR), ki je (še) veljal ob nastanku odškodninskega razmerja (1060. člen Obligacijskega zakonika - Ur.l. RS, št. 83/2001). Tako objektivni kriterij odmere zadoščenja, ki se izraža v razponih denarnih odškodnin, ki jih priznava sodna praksa v podobnih primerih nepremoženjskih škod(1), kot subjektivni kriterij, ki terja upoštevanje individualnih značilnosti konkretnega primera nepremoženjske škode, prvega tožnika in drugo tožnico opravičujeta do zadoščenja v zneskih, ki jima jih je dosodilo sodišče prve stopnje. Poleg trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, trajnih posledic poškodb, ki se kažejo v omejitvah na različnih življenjskih področjih(2) ter trajanja in stopnje strahu (kar vse je ugotovilo sodišče prve stopnje - prim. 4.do 6. stran sodbe), je treba upoštevati tudi ekscesno dolgo čakanje na odškodnino (tožba je bila vložena že davnega leta 1989). Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja za prvega tožnika (10.000.000 SIT) in za drugo tožnico (5.000.000 SIT) pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Revizijsko sodišče je zato reviziji prvega tožnika in druge tožnice ugodilo ter izpodbijani del sodbe pritožbenega sodišča spremenilo tako, da se tisti del pritožbe, ki se nanaša na odločbo o njunih zahtevkih, zavrne in se v odločbi, da mora prva tožena stranka plačati prvemu tožniku 10.000.000 SIT, drugi tožnici pa 5.000.000 SIT (obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.6.2003), potrdi sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Revizijsko sodišče, ki je izpodbijano sodbo (v pretežnem delu) spremenilo, je moralo odločiti o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Prva tožena stranka mora tako prvemu tožniku in drugi tožnici povrniti stroške postopka v znesku, kot ga je odmerilo že sodišče prve stopnje (revizijsko sodišče je namreč izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo prve tožene stranke zoper del sodbe, s katerimi je odločeno o tožbenih zahtevkih prvega tožnika in druge tožnice, zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje), povrniti pa jima mora tudi stroške revizijskega postopka (odmerjeni so od zneska, s katerim sta prvi tožnik in druga tožnica uspela z revizijo), ki predstavljajo nagrado za delo odvetnika in sodno takso (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Dostopni so v publikaciji avtorjev D. Jadek-Pensa, B. Novak, M. Smrekar-Tomelj in Z. Strajnar, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001 ter na medmrežni strani www.ius-software.si (v podatkovni bazi negm - povzetki judikatov v VS RS z ovrednoteno odškodnino). Op. št. (2): Pri odmeri zadoščenja prvemu tožniku je pritožbeno sodišče tudi bistveno premalo upoštevalo dejstvo, da je zaradi posledic možganske poškodbe popoln delovni invalid. Ker zdravniškega poklica ne more več opravljati, je invalidsko upokojen.