Jedro

Presoja o obstoju utemeljenega suma, da so se osumljenke združile zato, da bi kradle.

Pri presoji ponovitvene nevarnosti je pogoj za upoštevanje preteklih ali vzporedno potekajočih kazenskih postopkov okoliščina, da so bili obtožni akti že predmet sodnega preizkusa obstoja utemeljenega suma.

Materinstvo in nosečnost osumljenk nista odločilni, saj gre za okoliščini, ki naj jih ne bi odvrnili od zdaj obravnavanih dejanj, in to kljub zavedanju, da v času preizkusnih dob po predhodnih obsodbah ponavljajo istovrstvna kazniva dejanja, zaradi česar jim grozi preklic pogojnih obsodb in izrek zapornih kazni.

Izrek

Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna(i) sodnica(i) Okrožnega sodišča v Kranju je (sta) zoper osumljene A. A., B. B., C. C. in D. D., ob ugotovitvi, da je podan utemeljen sum storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 2. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1, odredili pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je pritožbe zagovornikov osumljenk zavrnil kot neutemeljene.

2. Zoper v uvodu navedene pravnomočne sklepe so zahteve za varstvo zakonitosti vložili: - zagovornik osumljene A. A. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka; Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi; - zagovornik osumljene B. B. zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka; Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor odpravi, oziroma da zoper osumljenko odredi hišni pripor; - zagovorniki osumljene C. C. iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ki Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor odpravi, oziroma da zoper osumljenko odredi hišni pripor, ki ga bo ta prestajala na naslovu svojega bivališča; - zagovorniki osumljene D. D., kot navajajo v uvodu, „iz vseh razlogov“, Vrhovnemu sodišču pa predlagajo, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper osumljenko odpravi, oziroma da pripor nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora ali varščine.

3. Na zahtevi zagovornikov osumljenih A. A. in D. D. je odgovoril vrhovni državni tožilec Boris Ostruh. Meni, da kazenskopravni očitek osumljenkama vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja iz 2. točke prvega odstavka 205. člena KZ-1, za obrazložitev izpodbijanih pravnomočnih sklepov pa, da vsebujeta vsebinske razloge, ki napolnjujejo standard utemeljenega suma. Po njegovi oceni polemiziranje s pravno kvalifikacijo dejanj v tem delu ne presega uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ocenjuje, da je za obe osumljenki izkazana tudi ponovitvena nevarnost, čeprav se sodišči pri presoji obstoju tega pripornega razloga ne bi smeli opreti na dejstvo, da je zoper njiju vloženih več drugih obtožnih aktov. Preiskovalna sodnica se je namreč oprla tudi na več drugih subjektivnih okoliščin, ki jih je smela upoštevati. Vrhovni državni tožilec se pri odgovoru na očitek o neobrazloženi presoji sorazmernosti odrejenega pripora sklicuje na konkretne dele obrazložitve sklepov preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata. Za navedbe zagovornikov osumljene D. D. v zvezi z možnostjo odreditve varščine kot zadostnega milejšega ukrepa pa ugotavlja, da jih zagovorniki v pritožbi niso navajali in so materialno neizčrpane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi zavrne kot neutemeljeni.

4. Tudi na zahtevo zagovornika osumljene B. B. je odgovoril vrhovni državni tožilec Boris Ostruh, ki očitkov ne sprejema. Ugotavlja, da sta sodišči o neogibni potrebnosti pripora v skladu z načelom sorazmernosti presodili predvsem v luči dejstva, da je bila osumljenka že obsojena, in da sta obrazložili tudi obstoj utemeljenega suma. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

5. Na zahtevo zagovornikov osumljene C. C. pa je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina. Konkretno navaja točke sklepov preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata, v katerih prepoznava prepričljive in tehtne razloge o obstoju utemeljenega suma, ponovitvene nevarnosti in o neogibni potrebnosti odreditve pripora, presojo slednje pa sta sodišči po njegovi oceni opravili na podlagi testa sorazmernosti. Izpostavlja ugotovitve sodišč o drugih kazenskih obsodbah osumljenke, o vzporednih kazenskih postopkih in domnevni storitvi zdaj obravnavanih dejanj v času preizkusne dobe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

6. O odgovorih vrhovnih državnih tožilcev so se izjavili le zagovorniki osumljene C. C. Ponavljajo svojo oceno, da sodišči nista obrazložili neogibne potrebnosti pripora, niti nujnosti tega ukrepa, pri čemer si prizadevajo za hišni pripor, niti tega, kako presojata vidik t.i. ožje sorazmernosti. Sicer pa vztrajajo pri vloženi zahtevi in pri predlogu.

B.

7. Utemeljen sum, da je neka oseba storila določeno kaznivo dejanje, je ustavni in zakonski predpogoj za odreditev pripora (20. člen Ustave RS in prvi odstavek 201. člena ZKP). Kot dokazni standard predstavlja večjo verjetnost, da je osumljenec oziroma obdolženec storil dejanje, ki se mu očita, kot da ga ni. O tej verjetnosti sodišče sklepa na podlagi razpoložljivega gradiva, logičnega sklepanja in na podlagi življenjske izkušnje, z oceno o obstoju utemeljenega suma pa sodišče ne izključuje nasprotne možnosti; v tej fazi kazenskega postopka namreč ne gre za sprejemanje dokazne ocene o tem, ali je osumljencu oziroma obdolžencu že dokazana storitev kaznivega dejanja.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so razlogi izpodbijanih sklepov glede preizkusa utemeljenega suma obrazloženi v zadostni meri. Ugotovitev o obstoju utemeljenega suma sta sodišči oprli zlasti na uradne zaznamke o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, povezanih s prijavami oškodovanih treh trgovin o odkritih tatvinah in o izsleditvi osumljenk ter dveh osebnih vozil, na video nadzorne posnetke v trgovini v Radovljici ter na zapisnik o preiskavi vozil, pa tudi na zagovore osumljenk pred preiskovalno sodnico, saj so (razen osumljene D. D.) priznale nekatere od obravnavanih tatvin. Teh dokazov sodišči nista le našteli, pač pa sta njihovo vsebino v odločilnih okoliščinah tudi povzeli. Glede na ugotovitve o domnevno (enakem) načinu izvršitev vseh treh tatvin, ko naj bi v vse tri trgovine z večjimi torbami vstopilo vseh devet osumljenk, ki naj bi se nato razporedile po prostoru ter ob neupoštevanju opozoril prodajalcev s polic jemale prehrambene izdelke in osnovno kozmetiko (v obeh trgovinah na Bledu) oziroma oblačila in torbice (v trgovini v Radovljici), sta sodišči razumno zaključili, da obstaja utemeljen sum, da so tatvine izvrševale vse osumljenke. Nasprotne navedbe zagovornikov osumljenih B. B. in C. C., ki se pretežno opirajo predvsem na zagovora osumljenk, da v trgovini EE v Radovljici nista vzeli ničesar, oziroma da je drugo navedena osumljenka vzela le nekaj hrane za svoje otroke, predstavljajo drugačno oceno do zdaj zbranih dokazov in nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar je razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Osumljenkam se očita kvalificirana oblika tatvin po 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, ki je podana, če sta storili tatvino dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi kradle. Iz opisa (nadaljevanega) kaznivega dejanja v izpodbijanih pravnomočnih sklepih je razvidna tako navedba tega abstraktnega zakonskega znaka kot konkretna dejstva, da so se osumljenke predhodno dogovorile, da bodo skupaj odšle na območje Gorenjske in skupaj kradle po trgovinah, kar so nato izvršile v dveh trgovinah na Bledu in v eni v Radovljici. Sodišči sta v vseh izpodbijanih sklepih razumno obrazložili, na čem temelji dokazni zaključek o obstoju predhodnega dogovora osumljenk, da bodo skupaj kradle. Gre za način izvršitve, ki kaže na usklajenost njihovega delovanja v razmaku dveh ur in pol in v vseh treh trgovinah ter na izbiro manjših trgovin, v katerih je nadzor nad devetimi osebami hkrati praviloma bistveno otežen, med drugim so se skupaj pripeljale na Gorenjsko z Dolenjske, iz sklepov pa so razvidna še druga pomembna dejstva in okoliščine, saj naj bi bile osumljenke medsebojno povezane (so prijateljice, sosede iz istega naselja in/ali sorodnice). Glede na navedeno je neutemeljen očitek zagovornika osumljene A. A., da sta sodišči zaradi neobrazložitve utemeljenega suma v tem delu zagrešili kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar smiselno enako uveljavljajo tudi zagovorniki osumljene D. D., saj sodišči zaključka o predhodnem dogovoru za kraje nista oprli le na dejstvo, da je bilo zaradi suma tatvine prijetih več oseb. Niti v tem trenutku ne drži očitek zagovornikov obeh osumljenk, da naj bi sodišči napačno pravno kvalificirali očitana dejanja in da je za odločanje o zadevi pristojno okrajno sodišče. Ob dokaznem zaključku, ki na ravni utemeljenega suma izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja iz 2. točke prvega odstavka 205. člena KZ-1, ni relevantno, kolikšna naj bi bila skupna vrednost odtujenega blaga, oziroma da preračunana na vsako od osumljenk ustreza kaznivemu dejanju iz drugega odstavka 204. člena KZ-1. 10. Glede presoje obstoja nevarnosti ponavljanja kaznivega dejanja se je v sodni praksi Ustavnega in Vrhovnega sodišča uveljavilo stališče, da okoliščine storitve in teža očitanega kaznivega dejanja same po sebi praviloma ne utemeljujejo sklepa o ponovitveni nevarnosti. Pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti je mogoče odrediti šele, ko tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dosedanje življenje, omogočajo zanesljiv konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve nekega specifičnega kaznivega dejanja pred izrekom sodbe (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP). Več takih okoliščin subjektivne narave pri vseh štirih osumljenkah ugotavljajo tudi izpodbijani pravnomočni sklepi.

11. Sodišči sta pri vseh štirih osumljenkah upoštevali tudi to, da je zoper njih na različnih sodiščih po Sloveniji vloženih večje število obtožnih aktov zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, domnevno pretežno izvršenih v trgovinah in nedavno, večinoma v sostorilstvu in v nekaterih primerih z nekaterimi od zdajšnjih soosumljenk. V skladu z uveljavljeno sodno prakso je pri presoji ponovitvene nevarnosti pogoj za dopustnost upoštevanja preteklih ali vzporedno potekajočih kazenskih postopkov okoliščina, da so bili obtožni akti že predmet sodnega preizkusa obstoja utemeljenega suma1. To v konkretnem primeru ni razvidno ne iz obrazložitve izpodbijanih sklepov niti iz vsebine spisa, zato imajo zagovorniki osumljenih A. A. in D. D. prav, da gre za okoliščino, ki je sodišči pri svoji presoji ne bi smeli upoštevati. Kljub temu pa je ponovitvena nevarnost pri vseh štirih osumljenkah izkazana že na podlagi drugih ugotovljenih okoliščin objektivne in subjektivne narave.

12. Vse štiri osumljenke so že bile obsojene zaradi istovrstnih kaznivih dejanj. Osumljena A. A. je bila dvakrat obsojena zaradi kaznivega dejanja t.i. male tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1, izvršenih v letih 2020/21, za kar sta ji bili izrečeni pogojni obsodbi, pri čemer naj bi bila zdaj obravnavana dejanja izvršena v času preizkusnih dob po obeh sodbah. Osumljenkin zagovornik navaja, da je šlo za sodbi o kaznovalnem nalogu in da osumljenka še nikoli „ni bila na sodišču“, zaradi česar v povezavi z dejstvom, da je izdelala le pet razredov osnovne šole, dvomi, da se je osumljenka zavedala pomena prejetih sodnih pisanj. Navedeno ne vpliva na težo te okoliščine pri presoji obstoja ponovitvene nevarnosti, predvsem glede na povezano časovno sosledje z zdaj obravnavanimi dejanji, nedokončana osnovna šola v tehnološki dobi pa ne pomeni nujno, da gre za nepismeno ali očitno neuko osumljenko, še manj pa, da se kot polnoletna oseba ne bi zavedala pomena kazenskih obsodb. Osumljena B. B. je bila v letu 2021 obsojena štirikrat, prav tako za t.i. male tatvine, izrečene so ji bile pogojne obsodbe, in zdaj obravnavana dejanja naj bi izvršila v času preizkusnih dob po vseh štirih obsodbah. Osumljena C. C. je bila za istovrstna kazniva dejanja tatvin obsojena že devetkrat od skupno dvanajst obsodb za različna kazniva dejanja, kar sta ugotovili tudi nižji sodišči, zato ni utemeljen očitek zagovornikov, da pri osumljenki ni podanih relevantnih okoliščin subjektivne narave. Osumljena D. D. pa je bila (zaradi kaznivega dejanja velike tatvine) obsojena enkrat. Zagovorniki pravilno navajajo, da je bilo to dejanje izvršeno pred tremi leti in da je bila osumljenki izrečena pogojna obsodba. Toda zdaj obravnavano nadaljevano kaznivo dejanje naj bi bilo storjeno v času preizkusne dobe, kar zaradi zavedanja osumljenke o možnosti preklica pogojne obsodbe in izreka zaporne kazni v primeru, da bo ponovila kaznivo dejanje, poveča težo te okoliščine pri presoji obstoja ponovitvene nevarnosti.

13. Izpostaviti je treba tudi ugotovljene (objektivne) značilnosti zdaj obravnavanih dejanj, in sicer obstoj in premišljenost predhodnega dogovora za izvrševanje tatvin ter usklajenost, predrznost in vztrajnost pri njihovi (uspešni) izvršitvi. Tako pri osumljeni D. D. kot pri ostalih osumljenkah sta sodišči ugotovili še pomanjkanje (zakonitih) sredstev za preživljanje, saj vse prejemajo (le) denarno socialno pomoč, osumljeni D. D. in C. C. pa, ker imata vsaka tri majhne otroke, še otroške dodatke. Ugotovitev nižjih sodišč, da naj bi si osumljenke dodatna sredstva za preživljanje pridobivale z izvrševanjem kaznivih dejanj, je glede na celostno sliko njihovih osebnih okoliščin razumna in jo sprejema tudi Vrhovno sodišče. Zagovorniki osumljene D. D. se s takšnim zaključkom ne strinjajo, vendar z drugačnim videnjem prejete denarne socialne pomoči za zmožnosti preživljanja uveljavljajo drugačno dokazno oceno istih dejstev, torej razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14. Po prvem odstavku 20. člena Ustave in po drugem odstavku 202. člena ZKP mora biti odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka. Ocena dopustnosti posega se opravi na podlagi strogega testa sorazmernosti2, ki narekuje presojo posega s treh vidikov: 1) ali je poseg nujen (potreben), ker cilja ni mogoče doseči z blažjimi sredstvi; 2) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je zasledovani cilj s posegom dejansko mogoče doseči; in 3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi tega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči obrazloženo presodili o vseh zahtevanih vidikih neogibne potrebnosti pripora in zavrača očitek zagovornikov osumljene D. D., da presoja ni bila opravljena v skladu s t.i. strogim testom sorazmernosti.

15. Na presojo, da je pripor edini (in zato nujen) ukrep, ki lahko odvrne nevarnost ponovitve obravnavanih dejanj in s tem zagotovi varnost ljudi oziroma njihovega premoženja, sta sodišči razumno sklepali na podlagi visoke stopnje ponovitvene nevarnosti, saj predhodne pogojne obsodbe zaradi istovrstnih kaznivih dejanj in zavedanje o možnosti njihovega preklica z izrekom zapornih kazni na osumljenke naj ne bi imele vpliva, da novih domnevnih kaznivih dejanj ne bi ponavljale. Še več; dogovorile naj bi se za skupno izvršitev več tatvin zunaj lokalnega okolja, sodišči pa sta ugotovili, da naj bi si osumljenke s tovrstno protipravno dejavnostjo pridobivale sredstva za preživljanje. Vrhovno sodišče sprejema oceno sodišč, da ugotovljena dejstva in okoliščine zdaj obravnavanega kaznivega dejanja ter osebne okoliščine osumljenk zaenkrat ne izkazujejo zaupanja, da bodo spoštovale režim hišnega pripora, kar je podlaga za odreditev tega milejšega ukrepa in za kar se zavzemajo zagovorniki vseh štirih osumljenk, saj gre za ukrep, ki se le občasno nadzira. Glede na takšno vsebinsko in preverljivo obrazložitev, ki je v izhodiščih in pri presoji tudi skladna z uveljavljeno sodno prakso, Vrhovno sodišče ne sprejema očitkov zagovornikov osumljenih A. A., B. B. in C. C., da izpodbijani pravnomočni sklepi niso zadostno obrazloženi oziroma da so obremenjeni s kršitvami (iz) 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma prvega odstavka 395. člena ZKP.

16. Glede na zgornje ugotovitve sodišč ni sprejemljiva ocena zagovornikov osumljenih A. A., B. B. in D. D., da bi odreditev hišnega pripora, ko lahko policija hišnega pripornika „kontrolira vsakih nekaj minut“, zadoščala za odvrnitev ponovitvene nevarnosti tudi zato, ker naj bi šlo v zdaj obravnavanih dejanjih za tatvine, torej kazniva dejanja premoženjske narave, ki so bila v skladu s predhodnim dogovorom izvršene stran od lokalnega okolja osumljenk. Prav tako za zaključek o nujnosti pripora ni potrebno, da bi bil zoper osumljenke že kdaj v preteklosti odrejen katerih od milejših ukrepov osebne narave, kot to neutemeljeno navaja zagovornik osumljene A. A.3. Zagovorniki osumljene C. C. pa navajajo, da bi morali sodišči o možnosti zaupanja osumljenki, da režima hišnega pripora ne bo kršila, sklepati na podlagi dejstva, da je opravljala delo v splošno korist po eni od predhodnih obsodb. Gre za pričakovanje drugačnega dokaznega zaključka, kot sta ga sprejeli nižji sodišči, s tem pa za uveljavljanje nedopustnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

17. Osumljeni C. C. in D. D. imata vsaka tri majhne otroke, najmlajša sta stara devet mesecev oziroma štiri leta, medtem kot je osumljena B. B. noseča. Že nižji sodišči sta ocenili, da gre pri tem za posebne okoliščine, ki sta jih predvsem zaradi starosti otrok in njihovih potreb oziroma zaradi potreb nosečnice upoštevali pri presoji nujnosti oziroma sorazmernosti pripora. Razumno sta presodili, da kljub temu materinstvo in nosečnost ne moreta biti odločilna, saj gre za okoliščini, ki naj bi osumljenk ne odvrnili od zdaj obravnavanih dejanj, in to kljub zavedanju, da v času preizkusnih dob po predhodnih obsodbah ponavljajo istovrstna kazniva dejanja, zaradi česar jim grozi preklic pogojnih obsodb in izrek zapornih kazni. Sodišči sta ugotovili tudi, da je za otroke osumljene C. C. poskrbljeno, ker nanje pazi osumljenkina mama, kar je ob odsotnosti drugačnih indicev razumen sklep, ter da bo noseča osumljenka v skladu z 212.a členom ZKP tudi v priporu deležna ustreznega zdravstvenega varstva. Pri takšnem zaključku nižjih sodišč siceršnja organizacija nosečniških pregledov osumljene B. B. v Krškem, na katero opozarja zagovornik, ne more imeti vpliva, medtem ko so navedbe o tem, da se osumljenka sooča z veliko nosečniškimi težavami, povsem posplošene, zato jih Vrhovno sodišče vsebinsko ne more preizkusiti.

18. Zagovorniki osumljene D. D. menijo, da presoja sodišč o neogibni potrebnosti pripora ne upošteva v zadostni meri dejstva, da so bile pri obravnavanih dejanjih oškodovane pravne in ne fizične osebe, in sicer „le“ njihovo premoženje, oziroma da gre za dejanja manjše teže, saj naj bi osumljenke odtujile le za okoli 1.000,00 EUR osnovnih življenjskih potrebščin, na kar opozarjata tudi zagovornika osumljenih B. B. in A. A. S tem nakazujejo na manjšo težo ogrožanja varnosti ljudi oziroma njihovega premoženja v odnosu do posega v osebno svobodo osumljenk in na potrebo po bolj občutljivem tehtanju med kolidirajočimi ustavnimi interesi. Kot pa sta pravilno navedli že nižji sodišči, je varnost ljudi lahko ogrožena tudi s ponavljanjem premoženjskih kaznivih dejanj4. Res je, kot to navajajo zagovorniki, da mora sodišče v takem primeru ob uporabi načela sorazmernosti (skrbno) pretehtati, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev osumljenca ali obdolženca, tako težak poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v osumljenčevo ali obdolženčevo pravico do osebne svobode. Vendar pri oceni stopnje ogrožanja varnosti ljudi v obravnavanem primeru ni mogoče izhajati zgolj iz manjše skupne vrednosti odtujenih stvari oziroma iz dejstva, da so bile oškodovane pravne osebe, saj bi to pomenilo, da v tovrstnih primerih nikoli ni mogoče odrediti pripora. V konkretnem primeru je treba na drugi strani upoštevati, in to sta napravili že nižji sodišči, da naj bi osumljenke nadaljevale z istovrstnimi kaznivimi dejanji, čeprav jim zaradi tega grozi tudi preklic predhodnih pogojnih obsodb, in da gre pri tem domnevno za serijo vnaprej dogovorjenih tatvin, pri katerih jih po ugotovitvah izpodbijanih pravnomočnih sklepov niso ustavila niti pozornost in opozorila prodajalk, pač pa prihod policije. Upoštevajoč navedeno je podano takšno ogrožanje premoženja, ki pomeni tudi ogrožanje varnosti ljudi, in zaradi česar je zaenkrat tudi po oceni Vrhovnega sodišča podano sorazmerje s posegom v pravico osumljenk do osebne svobode.

19. Zagovorniki osumljene D. D. kot najbolj ustreznega okoliščinam zadeve ocenjujejo ukrep varščine (196. člen ZKP), medtem ko zagovornik osumljene A. A. v dejstvu, da sta nižji sodišči v primeru „soosumljene, ki se ji očita isto dejanje“, sprejeli varščino, vidi razlog, ki tehtnico sorazmernosti nagiba vsaj k odreditvi hišnega pripora. Toda tak argument je preveč posplošen, da bi ga lahko Vrhovno sodišče preizkusilo, saj je tudi varščina oziroma njena odreditev kot nadomestni (milejši) ukrep za pripor (v določenih primerih tudi iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti) odvisna od konkretnih okoliščin vsakega obravnavanega primera posebej. Tudi sicer pa se lahko varščina odredi le na predlog, ki mora biti konkretiziran, kar pomeni, da mora biti varščina ponujena v določenem znesku, saj lahko sodišče le na ta način presodi, ali ustreza okoliščinam obravnavane zadeve5. Da bi bila v konkretni zadevi do trenutka odločanja sodišč z izpodbijanimi sklepi za osumljeni A. A. in D. D. predlagana odreditev varščine, pa zahtevi niti ne zatrjujeta.

C.

20. Kršitve zakona, na katere se sklicujejo zagovorniki osumljenk v zahtevah za varstvo zakonitosti, niso podane, in ker so zahteve vložene tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), jih je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

1 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča XI Ips 19249/2011 z dne 19. 5. 2011, XI Ips 47440/2012 z dne 30. 10. 2012, XI Ips 60197/2012 z dne 10. 1. 2013, XI Ips 18222/2015 z dne 2. 7. 2015, in druge. 2 Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003. 3 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 59808/2011 z dne 25. 1. 2012 in XI Ips 22244/2015 z dne 27. 8. 2015. 4 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 1043/2014 z dne 6. 2. 2014 in XI Ips 10657/2015 z dne 28. 5. 2015. 5 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 52442/2013 z dne 27. 3. 2014.