Jedro

Ker je 80% vojna invalidnost priznana za popolno slepoto na obeh očeh, torej isto okvaro zdravja, katera se ne upošteva (t.j. popolna slepota) osnovno endogeno obolenje (druga invalidnost) je bistveno, če je pomoč in postrežba potrebna po obeh osnovah.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije - Oddelka v N., št. ... z dne 4.12.1998 razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je z odločbo Upravne enote A., Oddelka za občo upravo, druge upravne naloge in skupne zadeve z dne 7.10.1996 bil tožnici od 1.1.1996 dalje priznan dodatek za posebno invalidnost v znesku 23.150,00 SIT mesečno oz. od 1.7.1996 dalje v znesku 24.654,75 SIT. Z odločbo istega organa in isto opr. št. z dne 19.1.1997 pa je tožnici bil priznan dodatek za pomoč in postrežbo prve stopnje v višini 92.000,00 SIT mesečno oz. od 1.7.1996 dalje v znesku 98.619,00 SIT. Tožena stranka je v ponovnem revizijskem postopku, opravljenim na podlagi sodbe upravnega sodišča z dne 14.5.1998 z odločbo z dne 16.7.1998, odpravila obe navedeni odločbi organa prve stopnje in odločila: - da tožnici ne pripada dodatek za posebno invalidnost; - od 1.1.1996 dalje pa ji pripada dodatek za pomoč in postrežbo prve stopnje po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v mesečnem znesku 28.585,44 SIT oz. naprej v ustrezno valoriziranih zneskih. Vse tožbene ugovore je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je odločba pravilna in zakonita. V obrazložitvi navaja, da je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je tožničina okvara zdravja (popolna izguba vida na obeh očeh - poslabšanje endogenega obolenja) ocenjena z 80% vojno invalidnstjo po 151. točki Seznana odstotkov vojne invalidnosti, ki je sestavni del Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti (Ur.l.RS, št. 20/96, dalje: Pravilnik) z uporabo 6. in 7. člena tega Pravilnika in 19. člena Zakona o vojnih invalidih (Ur.l.RS, št. 63/95, 19/97 in 75/97, dalje: ZVojI). Ker torej tožnica nima okvare zdravja po 1C točki 1. odstavka 17. člena cit. Pravilnika, to je popolne izgube vida na obeh očeh s priznano s 100% invalidnostjo prve skupine, ni upravičena do dodatka za posebno invalidnost (prej ortopedski dodatek). Tožnica je slepa, kar pomeni, da je upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo prve stopnje (23. člen ZVojI), tožnici pa je pomoč potrebna zaradi slepote t.j. skupne invalidnosti, navedene v 2. in 3. točki izvida in mnenja zdravniške komisije 2. stopnje z dne 14.5.1998, vendar pretežno na podlagi nevojne invalidnosti to je prirojene invalidnosti, ki je v okviru celotne invalidnosti dominantna in bi že sama po sebi, ne glede na vojne razmere, povzročila slepoto.

Tožnica v pritožbi predlaga, da pritožbno sodišče natančno "prouči vse navedbe v tožbi". Nadalje navaja, da bi pri odločitvi bilo potrebno upoštevati 25. člen ZVojI, ki v 5. in 6. odstavku določa, da kolikor na potrebo po pomoči in postrežbi v enaki meri vplivata vojna invalidnost in druga invalidnost se šteje, da vojni invalid potrebuje pomoč in postrežbo pretežno na podlagi vojne invalidnosti. V primeru, da je vojnemu invalidu potrebna pomoč in postrežba tako na podlagi vojne invalidnosti kot na podlagi druge invalidnosti pripada vojnemu invalidu dodatek za pomoč in postrežbo tiste stopnje in v tisti višini, ki je za vojnega invalida ugodnejša. Tožničina invalidnost je pretežno vojna invalidnost, saj ji je za stalno priznana 80% vojna invalidnost in je ta odstotek v celotni invalidnosti dominanten. Po 22. členu cit. zakona imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo vojni invalidi že od V. skupine, pritožnica pa spada v IV. skupino. Zato je upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo glede na celotno invalidnost, ne glede na njen izvor. Smiselno predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V pritožbi se tožnica sklicuje tudi na vse tožbene navedbe. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je tožnica odločbo tožene stranke izpodbijala tudi v delu, ki se nanaša na dodatek za posebno invalidnost (prej ortopedski dodatek), o katerem je organ prve stopnje odločil z odločbo z dne 7.10.1996. Navedeno odločbo prve stopnje in odločbo istega organa z dne 19.1.1997 o priznanju dodatka za pomoč in postrežbo prve stopnje je tožena stranka v revizijskem postopku prvič odpravila z odločbo z dne 8.5.1997 in odločila o zadevi enako kot s sedaj izpodbijano odločbo. Revizija je med drugim obvezna tudi zoper odločbo, s katero se prizna dodatek za posebno invalidnost in dodatek za pomoč in postrežbo (1. odstavek 101. člena ZVojI). Zoper obe cit. odločbi prve stopnje je torej revizija bila obvezna. Vendar v primeru, če ni vložena pritožba, revizija pa ni opravljena v 3 mesecih od dneva, ko je tožena stranka prejela zadevo, se šteje, da je revizija opravljena in da je k odločbi dano soglasje. Šteje se, da je revizija opravljena v roku iz prejšnjega odstavka, če je odločba, izdana ob reviziji, v tem roku odposlana upravni enoti zaradi vročitve stranki (1. in 2. odstavek 103. člena ZVojI). Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi se sodišče prve stopnje ukvarjalo s tem, ali je revizija zoper odločbo z dne 7.10.1996 (to je glede dodatka za posebno invalidnost) bila opravljena pravočasno in tega tudi ni mogoče preveriti na podlagi priloženih upravnih spisov prve stopnje in tudi ne, na zahtevo pritožbenega sodišča, naknadno poslanih upravnih spisov druge stopnje. Bistvena dejanska okoliščina torej ni bila razčiščena, zato ni mogoče preizkusiti ali je bila pravilno uporabljena določba 103. člena cit. zakona. Že iz tega razloga je pritožbeno sodišče moralo ugoditi pritožbi glede dodatka za posebno invalidnosti in v tem delu razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje. V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje torej moralo ugotoviti, ali je bila pravočasno opravljena revizija zoper odločbo z dne 7.10.1996. Ker je od tega vprašanja odvisno, ali je revizija bila še dopustna, pritožbeno sodišče ni moglo vnaprej presojati ali je tožnica upravičena do dodatka za posebno invalidnost ali ne.

Tožnica ne trdi, da revizija odločbe z dne 19.1.1997 o dodatku za pomoč in postrežbo ne bi bila opravljena v zakonskem roku in kaj takega tudi iz poslanih upravnih spisov ne izhaja.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožničina okvara zdravja popolna slepota na obeh očeh (poslabšanje endogenega obolenja) ocenjena z 80% vojno invalidnostjo, za priznanje vojne invalidnosti pa ni bila upoštevana popolna slepota obeh oči, t.j. osnovno endogeno obolenje. Tožnica je torej slepa in ni sporno, da je upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo prve stopnje (23. člen ZVojI). Sporna je le višina dodatka za pomoč in postrežbo. Po določbi 1. odstavka 25. člena cit. zakona je višina dodatka za pomoč in postrežbo odvisna od okoliščine, ali je vojnemu invalidu potrebna pomoč in postrežba po kriterijih iz 23. člena tega zakona na podlagi izključno ali pretežno vojne invalidnosti ali na podlagi izključno ali pretežno druge invalidnosti. Sodišče prve stopnje je pritrdilo ugotovitvi tožene stranke, sprejete na podlagi mnenja zdravniške komisije druge stopnje, da je tožnici potrebna pomoč in postrežba zaradi slepote t.j. skupne invalidnosti navedene v drugi in tretji točki izvida, vendar v "večji" meri na podlagi invalidnosti navedene v tretji točki izvida t.j. osnovnega endogenega obolenja. Na tej dejanski podlagi je sodišče prve stopnje očitno zaključilo (čeprav izrecno tega ne navaja), da je pravilno uporabljena določba 3. odstavka 25. člena cit. zakona, po kateri se dodatek za postrežbo in pomoč zagotavlja v višini po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, če je vojnemu invalidu potrebna pomoč in postrežba na podlagi izključno ali pretežno druge invalidnosti. Po presoji pritožbenega sodišča je tak zaključek preuranjen. Dejstvo je namreč, da je tožnici bila priznana 80% vojna invalidnost, zaradi popolne slepote na obeh očeh, pri čemer ni bilo upoštevano osnovno endogeno obolenje oči - popolna slepota na obeh očeh. Po obeh osnovah gre torej za isto okvaro zdravja t.j. popolno slepoto na obeh očeh. Zato je tožnica že v tožbi utemeljeno opozarjala na določbo 6. odstavka 25. člena cit. zakona, da v primeru, ko je vojnemu invalidu potrebna pomoč in postrežba, tako na podlagi vojne invalidnosti kot tudi na podlagi druge invalidnosti, pripada vojnemu invalidu dodatek za pomoč in postrežbo tiste stopnje in v tisti višini, ki je za vojnega invalida ugodnejša. Vendar sodišče prve stopnje tega tožbenega ugovora ni povzelo v sodbo in nanj tudi ni odgovorilo, zato ga tožnica utemeljeno ponavlja v pritožbi. Po presoji pritožbenega sodišča pa je pomembna okoliščina, da gre za isto okvaro zdravja - popolno slepoto na obeh očeh po obeh osnovah (to je priznani vojni in nepriznani drugi invalidnosti).

Glede na zgoraj navedeno zakonsko ureditev je zato bistveno ali je tožnici tudi pomoč in postrežba potrebna po obeh osnovah, saj v takem primeru pripada vojnemu invalidu dodatek za pomoč in postrežbo tiste stopnje in v tisti višini, ki je zanj ugodnejša (6. odstavek 25. člena cit. zakona). Ta bistvena okoliščina do sedaj ni bila razčiščena, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in iz tega razloga tudi ni mogoče preizkusiti, če je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

V ponovnem postopku bo zato potrebno v nakazani smeri razčistiti tudi navedeno odločilno dejansko okoliščino.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97).