Jedro

Po našem procesnem pravu se namreč šteje, da pasivnost toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje, s katero je po 318. čl. ZPP izenačena zamuda roka za odgovor na tožbo, pomeni, da priznava dejanske navedbe tožbenega zahtevka. Te so prav zato tudi dejanska podlaga zamudne sodbe.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. 2. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom kot prepozen zavrglo odgovor tožene stranke na tožbo in z zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine v višini 230.647,07 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.9.1999 do plačila. Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov v višini 51.077,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe (16.12.1999) do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Tožeča stranka s pritožbo pravočasno izpodbija prvostopno sodbo. V pritožbi navaja, da posojilojemalec od 6.8.1999 ni več redno zaposlen pri njej, da je zamudila z odgovorom na tožbo zaradi službene odsotnosti njenih odgovornih oseb, da ni nikoli prejela administrativne prepovedi za posojilo, ki ga je njen uslužbenec najel pri tožeči stranki, ter da bi lahko tovrstne dodatne finančne obveznosti, ki niso neposredno povezane z družbo, omajale ali ogrozile njen obstanek. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo. Pritožba ni utemeljena. Najprej je treba pojasniti, da je podpisnik pritožbe v sodnem registru vpisan kot zastopnik tožene stranke. Zamudna sodba se lahko izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa ni pritožbeni razlog (2. v zvezi s 1. odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur.l. RS, št. 26/99; ZPP). Takšen, omejen obseg pritožbenega izpodbijanja je posledica predpostavke, na podlagi katere je bila zamudna sodba izdana. Po našem procesnem pravu se namreč šteje, da pasivnost toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje, s katero je po 318. čl. ZPP izenačena zamuda roka za odgovor na tožbo, pomeni, da priznava dejanske navedbe tožbenega zahtevka. Te so prav zato tudi dejanska podlaga zamudne sodbe. Pritožbenih trditev, da tožena stranka ni bila seznanjena z administrativno prepovedjo, katere nespoštovanje ji tožeča stranka v tem gospodarskem sporu očita, zato ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa. Enako velja, za trditev, da posojilojemalec od 6.8.1999 ni več zaposlen pri toženi stranki. Na nastanek odškodninske obveznosti tudi ne more vplivati vprašanje plačilne sposobnosti tožene stranke. Tako se izkaže, da pritožnik izpodbija prvostopenjsko odločbo izven razlogov, iz katerih se sme ta izpodbijati, ali pa so ti razlogi pravno nerelevantni. In ker je uradni preizkus izpodbijane sodbe pokazal, da tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz prve točke izreka sodbe. Doslej razloženemu je treba še dodati, da na drugačno odločitev ne morejo vplivati navedbe o opravičilu za zamudo roka za odgovor na tožbo. Te bi lahko bile predmet postopka v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje. Takšnega predloga pa tožena stranka ob vložitvi odgovora na tožbo, ko bi ga morala vložiti (4. odst. 117. čl. ZPP), ni vložila. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP. Odgovor na pritožbo namreč ni pripomogel k odločitvi, saj se je tožena stranka v njem pretežno ukvarjala s pritožbenimi razlogi, ki ne morejo biti predmet preizkusa zamudne sodbe.