Jedro

Prosilcu za azil se lahko gibanje začasno omeji, če obstaja sum, da zlorablja ali zavaja azilni postopek, kar je med drugim tudi tedaj, če obstaja sum, da je v prošnji za azil predstavil lažne razloge za njeno vložitev oziroma sum, da je prošnjo za azil vložil zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije. Sum lažne predstavitve razlogov za prošnjo je podan tudi tedaj, če so prosilčeve navedbe glede razlogov za zapustitev izvorne države ter načina prihoda ter bivanja v Sloveniji nelogične, neprepričljive in neverodostojne ter v nasprotju z uradnimi podatki o teh dejstvih. Sum, da je prošnjo za azil podal zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije je podan tudi tedaj, če je tujec že dlje časa v Sloveniji, prošnjo za azil pa poda šele, ko se mu kot tujcu izreče ukrep zapustitve Slovenije, ki se, kolikor tega sam ne naredi, prisilno izvrši.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05-odl. US) po predhodnem zaslišanju tožnika zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 1.12.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil začasno omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od 1.12.2005 do 1.3.2006. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v obravnavanem primeru. Tudi samo je menilo, da je podan sum, da tožnik zavaja oziroma zlorablja azilni postopek (3. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil), ker obstoja sum, da je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje (2. alinea 36. člena ZAzil), in sum, da je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije (5. alinea 36. člena ZAzil), torej so izpolnjeni pogoji za začasno omejitev njegovega gibanja. Tožnikove razloge, navedene v prošnji za azil in ob zaslišanju na sodišču, je prvostopno sodišče ocenilo za neverodostojne, saj so iz uradnih podatkov (uradnih zaznamkov) Policijske uprave K., Postaje letališke policije B. z dne 26.10.2005, razvidne povsem drugačne okoliščine glede tožnikovega prihoda v Slovenijo.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb ZPP ter napačne uporabe določb materialnih predpisov. Poudarja, da dejstva, navedena v izpodbijani odločbi, niso točna, saj je bil primoran pobegniti iz izvorne države, ker je bil kot predstavnik opozicijske stranke nenehno maltretiran s strani članov vladajoče stranke. Dejanja je prijavil, vendar ga policija ni zaščitila. Če bi ga sodišče zaslišalo na glavni obravnavi, bi ugotovilo, da niso podane okoliščine za omejitev gibanja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prosilcu za azil se lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno med drugim tudi zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena ZAzil (3. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil). Za odločitev o omejitvi gibanja je torej v takšnem primeru dovolj že sum zavajanja ali zlorabe postopka. Ta pa je po presoji pritožbenega sodišča podan tudi v obravnavanem primeru.

V obravnavanem primeru so se, kot je tudi na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka, pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, tožnikove izjave ob zaslišanju na sodišču razlikovale od njegovih izjav, ki jih je podal v prošnji za azil z dne 1.12.2005, oboje pa od uradnih podatkov Postaje letališke policije Brnik, zato sta jih tako tožena stranka kot tudi prvostopno sodišče utemeljeno ocenila kot neverodostojne. Glede na to je tudi po presoji pritožbenega sodišča podan sum, da je tožnik v prošnji za azil lažno predstavil razloge za njeno vložitev (2. alinea 36. člena ZAzil), in sum, da je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea 36. člena ZAzil), torej so podani pogoji za začasno omejitev tožnikovega gibanja (3. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil). Po presoji pritožbenega sodišča je torej v obravnavanem primeru pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje in je napravljen pravilen sklep glede dejanskega stanja ter je pravilno uporabljeno materialno pravo.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da so bila v obravnavanem primeru kršena pravila postopka v upravnem sporu zaradi neoprave glavne obravnave. Prvostopno sodišče je namreč po podatkih sodnih spisov in izpodbijane sodbe tožnika dne 3.1.2006 v skladu s 4. odstavkom 27. člena ZAzil pred odločitvijo zaslišalo in mu s tem dalo možnost, da v celoti predstavi okoliščine, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, in ovrže razloge za omejitev gibanja.

Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da v obravnavanem primeru niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pa je na seji dne 9.2.2006 odločilo tudi o tožnikovi pritožbi zoper sodbo prvostopnega sodišča, s katero je bila potrjena odločitev tožene stranke, da se tožnikova prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena (sodba VSRS, št. I Up 141/2006-3 z dne 9.2.2006). S tem je postala odločitev o tožnikovem azilu pravnomočna in je torej tudi omejitev gibanja, določena z v tem sporu izpodbijanim sklepom tožene stranke, prenehala učinkovati. Ker pa učinek pravnomočne sodne odločbe za stranko nastopi šele z vročitvijo takšne sodne odločbe, je pritožbeno sodišče o pritožbi v zadevi omejitve gibanja v azilnem postopku kljub temu odločalo po vsebini.