Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo plače s potnimi stroški, malicami, vsakokratnimi regresi za letni dopust in trinajstimi plačami zavrnilo, ker tožnik ni dokazal, da bi do vložitve tožbe, ali vsaj do prenehanja prejšnjega delodajalca zaradi stečaja od njega zahteval pravice, kot bi mu šle po toženkini kolektivni pogodbi. Zahtevek, ki ga je tožnik postavil, je čisti denarni zahtevek, ki se ne nanaša na bivšega delodajalca, ampak na toženko, ki je bila tožnikov dejanski delodajalec in ki je dolžna tožniku sanirati nastali položaj.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v točki IV izreka v delu, ki se nanaša na zahtevek za priznanje pravice do plače v višini 1.800,00 EUR, potnimi stroški, malicami, vsakokratnimi regresi za letni dopust, trinajstimi plačami za obdobje od 1. 10. 2003 do 9. 10. 2019 in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženke zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama od 9. 10. 2019 do 21. 10. 2019, ko je pogodbo s tem dnem razvezalo (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni za čas od 9. 10. 2019 do 21. 10. 2019 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, od tega iz naslova razlike med plačo, ki bi jo prejel, če bi delal in prejetim nadomestilom plače v znesku 584,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2019 dalje do plačila (točka II izreka). Zavrnilo je zahtevek po pozivu nazaj na delo, ugotovitev ničnosti vseh pogodb o zaposlitvi med tožnikom in tožnikovim nekdanjim delodajalcem A. d. o. o. od 1. 10. 2003 dalje, na ugotovitev, da med strankama od 1. 10. 2003 obstoji pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu LTD za nedoločen in polni delovni čas z osnovno urno postavko 9 EUR na uro, povečano za dodatke po kolektivni pogodbi toženke (točka III izreka), zahtevek, da mu je toženka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo v višini 1.800,00 EUR, s potnimi stroški, malicami, vsakokratnimi regresi za letni dopust, trinajstimi plačami ter prijavo v obvezna zavarovanja ter dodatna pokojninska zavarovanja, vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, za obdobje od 3. 10. 2003 do 9. 10. 2019 in od 21. 10. 2019 dalje (točka IV izreka) in zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja med strankama 3. 10. 2019 (točka V izreka). Tožbo je v delu, ki se nanaša na izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas za opravljanje dela na delovnem mestu LTD za nedoločen čas in polni delovni čas, z osnovno bruto postavko 9 EUR /uro, povečano za dodatke po kolektivni pogodbi toženke, zavrglo (točka VI izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka VII izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, stroške pa naj krije toženka. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožnikov bivši delodajalec agencijsko posredoval delavce k toženki. Pravilna je ugotovitev, da je tožnik delo pri toženki opravljal na popolnoma enak način kot luški delavci torej skladno s 4. členom ZDR-1. Pravilno je tudi zaključilo, da je tožnikov formalni delodajalec A., s katerim je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, toženki zagotavljal delo svojih delavcev, ki so delo pri njej opravljali pod njenim nadzorom in v skladu z njenimi navodili. Čeprav tožnikov delodajalec ni bila družba za posredovanje delovne sile drugemu uporabniku (toženki), ker za to dejavnost ni bila vpisana v register, je svoje delavce pošiljala k toženki na delo. Delavce je torej zaposlovala na črno, saj ni imela pogojev za njihovo zaposlitev. Te pogodbe o zaposlitvi so tako nične, ker je bila tožnikov dejanski delodajalec toženka. Delo pri njej je tožnik opravljal brez pisne pogodbe o zaposlitvi, za kar se po 18. členu ZDR-1 šteje, da med njima obstoji pogodba o zaposlitvi. Toženka mu je po sedmem odstavku 5. člena ZPDZC-1 dolžna priznati plačilo plače, kot bi mu za opravljeno delo pripadala. Toženka je imela stalno in dolgotrajno potrebo po njegovem delu. Tožnik je za nazaj upravičen do plačila za opravljano delo, saj to izhaja iz 7. odstavka 5. člena ZPDZC-1, kar pomeni da tožnikov zahtevek ni zastaral. Pravni interes tožnika ni le v izplačilu razlike v plači, ampak vzpostaviti takšno stanje, ki bo odpravilo vse dosedanje posege, torej v priznanju vseh pravic za nazaj. V zvezi z vzpostavitvijo zaposlitve in priznanju pravic za naprej, tožnik poudarja, da se ni zameril do toženke, saj je delo zanjo opravljal več let, toženka pa ima trajno potrebo po njegovem delu.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Toženka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev, da sama krije svoje stroške postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imelo razmerje med tožnikom in toženko vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1. Tožnik ni bil vključen v delovni proces toženke, ampak v delovni proces svojega delodajalca, saj iz dokaznega postopka izhaja, da je ključna navodila prejemal s strani svojega delodajalca, ki je njegovo delo nadzoroval. Od svojega delodajalca je tožnik prejel tudi osnovno delovno opremo. Toženka tudi ni naročila dela posameznega delavca, ampak storitev, ki bi jo lahko opravil katerikoli delavec, ki je bil o varnostnih predpisih in načinu dela pri toženki ustrezno poučen, kar je izhajalo iz dovolilnice, ki mu je bila izdana. Ker se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je tožnik za toženko delal kot agencijski delavec, ni šlo za dejansko delovno razmerje med tožnikom in toženko, zato je neutemeljen tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas po prenehanju delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu. Oporeka pa tudi višini tožbenega zahtevka, ker ta temelji na povprečni vrednosti izplačil na delovnem mestu LTD, tožnik pa ni dokazal, da bi ga toženka imela vsaj za povprečnega delavca. Za svoje denarne zahtevke tožnik ni postavil ustrezne trditvene podlage. Iz odločitve ni razvidno, kako je sodišče izračunalo višino domnevnega dolga toženke, kar je kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožuje pa se tudi zoper odločitev o stroških postopka, ki jih v zvezi z denarnim delom sploh ni priglasila, meni pa, da je do povrnitve upravičena, saj je tožnik uspel z zelo majhnim delom denarnega zahtevka.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne v pritožbi toženke očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne. V točkah 15 in 16 obrazložitve sodbe je navedlo, katere podatke je pri izračunu dolga toženke uporabilo, na kakšen način je opravilo izračun in pojasnilo tudi razloge, zaradi katerih je izračun opravilo na tak način. Sodba tako nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, vsebuje pa tudi vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je sodišče tožniku v točki II izreka dosodilo znesek 584,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Dejansko stanje je (razen v delu, ki se nanaša na plačilo razlike v denarnih prejemkih) pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je materialno pravno pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek po pozivu nazaj na delo k toženki, ugotovitev ničnosti vseh pogodb o zaposlitvi med tožnikom in njegovim nekdanjim delodajalcem A. d. o. o. od 1. 10. 2003 dalje, na ugotovitev, da med tožnikom in toženko obstoji pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela za delovno mesto LTD za polni in nedoločen čas, ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja med strankama in zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na izročitev pogodbe za nedoločen čas za opravljanje dela na delovnem mestu LTD.

9. Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta imela toženka in bivši tožnikov delodajalec družba A. d. o. o. od leta 2001 do oktobra 2019 sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju. Na podlagi pogodb o opravljanju storitev, ki so imele pravno naravo podjemne pogodbe (619. do 648. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 97/2007 in nasl.), je toženka pri A. naročila opravo luško prekladalnih in drugih storitev za plačilo, ki je bilo dogovorjeno glede na mersko enoto posamezne storitve. Tožnik je imel od 1. 10. 2003 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 5. 9. 2019 z A., ko mu je pogodbo o zaposlitvi odpovedal zaradi zmanjšanega obsega poslovnega sodelovanja s toženko, ki je bila njegov edini poslovni partner, in mu dela ni mogla več zagotoviti, sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, od tega najmanj od 1. 9. 2009 kot luško transportni delavec. Na tej podlagi je delo opravljal kot napoteni delavec v poslovnih prostorih toženke za nižje plačilo tudi od delavcev, zaposlenih pri delodajalcih z registrirano dejavnostjo posredovanja delovne sile.

11. V zvezi s podjemnimi pogodbami med A. in toženko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so te dejansko pomenile posredovanje delavcev za opravljanje storitev, za katere je bilo podjemniku vnaprej znano, koliko delavcev potrebuje in kakšen profil potrebuje. Dejansko je torej šlo za posredovanje delavcev A. toženki za opravljanje dela. Za to dejavnost, ki je omejena in urejena z določbami iz členov od 59 do 63 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), pa A. ni bil registriran. Toženka je to vedela, saj je v ponudbi izločila podjetja, ki imajo registrirano dejavnost posredovanja delovne sile, poleg tega pa je imela toženka stalno potrebo po delu pretovarjanja ladij, kamionov, vagonov in drugih del v pristanišču. 12. Tožnik je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki utemeljeval z navedbami, da so kljub formalno sklenjenim pogodbam o zaposlitvi z A. elementi delovnega razmerja obstajali v razmerju do toženke, pri čemer so bile njegove pravice glede delovnega časa in višine plačila za delo manj ugodne od pravic delavcev, zaposlenih pri toženki. Zaradi tega je bil v primerjavi z delavci toženke neenako obravnavan in iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja znatno oškodovan. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zaslišanih prič in tožnika pravilno ugotovilo, da so v razmerju med toženko in tožnikom obstajali vsi elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-11 opredeljeno kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Potreba po tožnikovem delu ni bila občasna ampak trajna.

13. Pravilno je zavrnilo zahtevek za priznanje delovnega razmerja pred 9. 10. 2019, ko je imel tožnik sklenjeno delovno razmerje z A. d. o. o. in se pri tem oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 32/2020, saj delovnega razmerja ni mogoče priznati za čas, ko je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu.

14. Glede na ugotovitev, da je pri toženki obstajala trajna potreba po tožnikovem delu, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bil tožnik od dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem A. d. o. o., tj. od 9. 10. 2019 do 21. 10. 2019 v delovnem razmerju pri toženki, ki mu je dolžna za to obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja skupaj z razliko med plačo, ki bi jo prejel, če bi delal in prejetim nadomestilom plače, torej znesek 584,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je kot osnovo za izračun tožnikovega prikrajšanja pravilno upoštevalo podatke davčne uprave o tožnikovih prejemkih v letu 2019 pri nekdanjem delodajalcu A. d. o. o. in izračunom toženke o povprečni vrednosti izplačil na delovnem mestu LTD, kar je pravilno utemeljilo s tem, da bi tožnik v primeru, če bi pri izračunu uporabilo le povprečno osnovno plačo za to delovno mesto povečano za rast dodatne vrednosti, bil prikrajšan za ostala plačila, ki bi jih prejel kot delavec toženke (točka 16 obrazložitve).

15. Od 21. 10. 2019 do 20. 12. 2020 je bil tožnik v delovnem razmerju z delodajalcem B. d. o. o., od 21. 12. 2020 pa je v delovnem razmerju z delodajalcem C. d. o. o. Glede na predlog toženke o razvezi pogodbe o zaposlitvi in tožnikove izpovedi, da pri toženki ne bi več delal, je sodišče pogodbo o zaposlitvi na predlog toženke razvezalo in ugotovilo obstoj delovnega razmerja do dne zaposlitve pri drugem delodajalcu in zavrnilo zahtevek za poziv nazaj na delo.

16. Sodišče prve stopnje je za to obdobje pravilno upoštevalo povprečno mesečno plačo primerljivega zaposlenega delavca pri toženki, trajanje obdobja in denarno nadomestilo, ki ga je tožnik prejel za čas brezposelnosti. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni dokazal, da je bil najmanj povprečni delavec pri toženki, saj toženka med postopkom v zvezi s tem tudi ni postavila kakršnihkoli trditev.

17. Neutemeljeno pa je sodišče prve stopnje za obdobje pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo za delo pri toženki. Vrhovno sodišče RS je v istovrstnih sporih (npr. sodba in sklep VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022 itd.) prepoznalo specifični poslovni model toženke in IPS podjetij (tudi tožnikovega delodajalca A. d. o. o.), ki po vsebini ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč tudi delovno razmerje. Tako je bil tožnik v dejanskem delovnem razmerju pri toženki, vendar pa to ne vpliva na tožnikov položaj delavca pri formalnem delodajalcu A. d. o. o. za čas, ko je bil vključen v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja. Toženka pa je zaradi kršitve pravic, saj ne bi smela sprejemati dela delavcev, ki ji jih je v nasprotju s 167. členom Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in nasl.) posredoval A. d. o. o., tem delavcem in s tem tudi tožniku zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja v času, ko je bil formalno zaposlen pri A., dejansko pa je bil v delovnem razmerju pri toženki. Ta je namreč v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja dolžna tožniku sanirati nastali položaj, zato ne gre za klasično odškodninsko odgovornost. 18. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo plače v višini 1.800,00 EUR, s potnimi stroški, malicami, vsakokratnimi regresi za letni dopust in trinajstimi plačami zavrnilo, ker tožnik ni dokazal, da bi do vložitve tožbe, ali vsaj do prenehanja prejšnjega delodajalca (A. d. o. o.) zaradi stečaja od njega zahteval pravice, kot bi mu šle po toženkini kolektivni pogodbi. Zahtevek, ki ga je tožnik postavil, je čisti denarni zahtevek, ki se ne nanaša na bivšega delodajalca, ampak na toženko, ki je bila tožnikov dejanski delodajalec in ki je dolžna, kot izhaja iz točke 12 obrazložitve, tožniku sanirati nastali položaj (prikrajšanje pri plačilu za delo in pri plačilu iz naslova ostalih pravic v zvezi z delom).

19. Ker je ta odločitev materialno pravno zmotna in preuranjena, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki IV izreka v zvezi z zavrnitvijo denarnih zahtevkov za obdobje od 1. 10. 2003 do 9. 10. 2019 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), v preostalem pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje izvesti vse predlagane in potrebne dokaze, na podlagi katerih bo lahko ugotovilo, do kolikšnega plačila za opravljeno delo pri toženki je upravičen tožnik, saj jih v zvezi s tem zahtevkom, zaradi napačnega stališča, da ni upravičen do višjega plačila za dejansko opravljeno delo pri toženki, kot dejanski delodajalki, sploh ni izvedlo, ter o tem zahtevku ponovno odločiti. Ker gre za obsežen sklop dejstev, od katerih je odvisna ugotovitev utemeljenosti zahtevka po višini, sodišče prve stopnje pa teh dejstev sploh še ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ugotovljenih pomanjkljivosti samo ne more odpraviti. Namen pritožbenega odločanja je preverjanje izpodbijane odločitve in ne ugotavljanje obsežnih dejstev, ki bi jih prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje pa tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

21. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

1 Enako določa tudi prej veljavni 4. člen Zakona o delovnih razmerjih ‒ ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.