Jedro

Če je iz prosilčeve prošnje za azil očitno, da je v njej lažno predstavil razloge za zapustitev izvorne države in da je prošnjo za azil vložil zato, da bi odložil odstranitev iz Slovenije, tako prošnjo tožena stranka zavrne kot očitno neutemeljeno v tako imenovanem pospešenem postopku. Ni podana kršitev pravil postopka v upravnem sporu, če prvostopno sodišče ni odločalo po opravljeni glavni obravnavi, čeprav jo je tožnik v tožbi zahteval, saj nadaljnje pojasnjevanje razlogov za zapustitev izvorne države ne bi vplivala na odločitev v tem primeru, ko je prošnja zavrnjena zaradi neverodostojnosti izjav tožnika in zato, ker je vložena zaradi odločitve odstranitve iz Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05-odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.12.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil. Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v obravnavanem primeru v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. Ker tožnik za svojo trditev v razlogih za zapustitev izvorne države ni predložil nobenih dokazov, je prvostopno sodišče na podlagi njegovih izjav ocenilo, da je pravilna tudi ocena tožene stranke, da so tožnikove izjave neverodostojne, neprepričljive in da je zato izpolnjen pogoj za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene, določen v 1. alinei 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil. Tožnik vlaga zoper prvostopno sodbo pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb ZPP in napačne uporabe določb materialnih predpisov. Navaja, da dejstva, navedena v izpodbijani odločbi, niso točna, saj je bil primoran pobegniti iz izvorne države, ker je bil kot predstavnik opozicijske stranke nenehno maltretiran s strani članov vladajoče stranke. Demonstriral je zoper izide volitev, zato ga je preganjala vojska in ga hotela zapreti. Dejanja je prijavil, vendar ga policija ni zaščitila. Če bi ga sodišče zaslišalo na glavni obravnavi, bi ugotovilo, da so podane okoliščine za priznanje azila. Zato predlaga, da se pritožba odstopi pritožbenemu sodišču, ki naj izpodbijano sodbo v celoti razveljavi. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v številnih primerih pojasnilo, da se o azilu kot posebni obliki zaščite, ki jo država nudi tujcu, lahko odloča v rednem azilnem postopku ali pa v pospešenem azilnem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil), ki je po svoji vsebini skrajšani upravni postopek, kakršnega ureja 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB1, Uradni list RS, št. 22/05). V pospešenem azilnem postopku lahko organ prošnjo za azil zavrne kot očitno neutemeljeno, če: 1. prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja (ta določba je povezana z določbo 36. člena ZAzil, v kateri so navedene okoliščine, ki se štejejo za zlorabo oziroma zavajanje postopka); 2. če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje; 3. če je bil prosilcu za azil vstop v Republiko Slovenijo že zavrnjen, pa se razlogi za zavrnitev vstopa niso spremenili. V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče pritrdilo odločitvi tožene stranke, ki je tožnikovo prošnjo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno zato, ker temelji na namernem zavajanju in zlorabi postopka (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil), pri čemer je prosilec lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje (2. alinea 36. člena ZAzil), in je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije (5. alinea 36. člena ZAzil). Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bili pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje na podlagi navedenih določb ZAzil izpolnjeni. Prvostopno sodišče je v obravnavanem primeru svojo odločitev pravilno oprlo na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav v prošnji za azil in na podlagi uradnih podatkov policije na Brniku ter na podlagi izjav tožnika na zaslišanju na prvostopnem sodišču dne 3.1.2006 v zvezi z omejitvijo njegovega gibanja. Tožnik v pritožbi izrecno ne zanika, da bi v Slovenijo prišel na način, kot ga je iz uradnih policijskih podatkov ugotovila tožena stranka. Navaja le, da bi, če bi bila pred prvostopnim sodiščem opravljena glavna obravnava, lahko natančneje pojasnil razloge, zara di katerih je prišel v Slovenijo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča nadaljnje pojasnjevanje razlogov glede na okoliščine tega primera, ne bi pripeljalo do drugačne odločitve. Tožnikove izjave na Postaji ž. policije v L. dne 25.10.2005, sprva, da je A.B., roj. 25.2.1982 (kot izhaja iz upravnih spisov, listina PŽP z dne 25.10.2005), nato pa, ker je policija začela ugotavljati njegovo istovetnost, da je A.K., rojen 25.2.1986 (detajl sklepa z dne 26.10.2005 ob 12.00); v lastnoročni nameri za vložitev prošnje za azil z dne 27.10.2005 (detalj sklepa z dne 26.10.2005 ob 00.40 (pravilno 27.10.2005), na podlagi katerega je bil nastanjen v Centru za tujce v P.); v prošnji za azil z dne 3.1.2006 in ob zaslišanju na prvostopnem sodišču, so bile tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenjene kot neverodostojne. V celoti so namreč v nasprotju z uradnimi podatki o tožnikovem prihodu v Slovenijo, o njegovem 10-dnevnem bivanju na pripravah mlade gambijske nogometne reprezentance na R. in o načinu izognitve vrnitvi v Gambijo, kar je navedeno v uradnem zaznamku Policijske uprave K., Postaja letališke policije B. z dne 26.10.2005, ki ga je tožena stranka prejela dne 17.11.2005. Glede na to je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena, saj temelji na namernem zavajanju in zlorabi postopka, kar je podano s tem, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje v prošnji, in je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z mnenjem tožene stranke in prvostopnega sodišča, da v primeru, če bi bil tožnik v izvorni državi preganjan, ne bi mogel s svojim potnim listom legalno zapustiti izvorne države v organizirani skupini mladih športnikov. Če bi bil v izvorni državi preganjan, bi zaprosil za azil takoj po prihodu v Slovenijo, to je bilo 14.10.2005, ne pa šele 27.10.2005, torej po koncu priprav na R. in po tem, ko je bil s strani PŽP L. 26.10.2005 nastanjen v CT P. zaradi odstranitve iz Slovenije. Oseba, ki želi zaprositi za azil, mora v skladu z določbami 7., 8. in 9. člena ZAzil to svojo namero izraziti takoj po vstopu v Slovenijo oziroma v najkrajšem možnem času. Tega pa tožnik ni storil. Po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu s tem, ko v obravnavanem primeru ni opravilo glavne obravnave. Po 4. odstavku 72. člena ZUS je namreč takšna kršitev pravil postopka podana le takrat, kadar je neoprava glavne obravnave vplivala na pravilnost oziroma zakonitost sodbe, takšen razlog pa v tem primeru ni podan. Razlog za zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene je v tem primeru neverodostojnost tožnikovih dosedanjih izjav, ki so v celoti v nasprotju z uradnimi podatki policije, zato dodatne tožnikove izjave na obravnavi ne bi mogle spremeniti njegovih dotedanjih neverodostojnih izjav v verodostojne in tudi ne dejstev, ki izhajajo iz uradnih podatkov policije. Tudi sicer pa je bil tožnik, kot izhaja iz upravnih spisov, pred podajanjem prošnje za azil opozorjen na svoje pravice in dolžnosti, tudi na dolžnosti iz 3. odstavka 29. člena ZAzil, namreč da mora, kadar o svojih navedbah nima dokazov, verodostojno in prepričljivo obrazložiti vse razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Teh opozoril pa tožnik v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ni upošteval, saj uradni policijski podatki izkazujejo povsem drugačne okoliščine, kot jih je navedel tožnik. Pritožbeno sodišče zavrača kot nedopusten pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po 5. odstavku 72. člena ZUS se lahko ta razlog uveljavlja le, kadar je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo, tega pa v obravnavanem primeru utemeljeno ni storilo. Pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker je bilo to, glede na okoliščine primera, ko so bili izpolnjeni pogoji za zavrnitev prosilčeve prošnje za azil kot očitno neutemeljene po 2. odstavku 35. člena ZAzil, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabljeno. Glede n a navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.