Jedro

Očitek zmotne presoje dokaza - izpovedbe oškodovanke po vsebini pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Presoja, ali opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 4. v zvezi s 3. odstavkom 183. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega J.G. spoznalo za krivega pod točko I. kaznivega dejanja spolnega napada "na otroka" (pravilno: na osebo, mlajšo od štirinajst let) po 3. odstavku 183. člena KZ in pod točko II. kaznivega dejanja spolnega napada "na otroka" po 4. v zvezi s 3. odstavkom 183. člena KZ. Za dejanje pod točko I. mu je določilo kazen dve leti zapora, za dejanje pod točko II. štiri mesece zapora, nato pa mu je izreklo na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ enotno kazen dve leti in tri mesece zapora. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, glede plačila stroškov pritožbenega postopka pa je odločilo enako kot sodišče prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 15.1.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter kršitve kazenskega zakona in predlagal, naj Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec A.P. (2. odstavek 423. člena ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Ugotavlja, da zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj je sodišče izpovedbi oškodovanke N.K. in njene matere T.H. v razlogih sodbe povzelo korektno in zato med njunima izpovedbama in razlogih sodbe ni zatrjevanih nasprotij. Z zatrjevanjem nasprotij zahteva za varstvo zakonitosti skuša uveljavljati razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, to pa presega okvir razlogov, ki jih je dovoljeno uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom. Zahteva za varstvo zakonitosti tudi nima prav, ko zatrjuje, da opis kaznivega dejanja pod točko II.

izpodbijane sodbe nima znakov kaznivega dejanja, češ da uriniranje na dvorišču ni kaznivo dejanje. Takšno stališče spregleda, da so bile okoliščine kaznivega dejanja takšne, da nedvomno pomenijo kršitev spolne nedotakljivosti oškodovank. Obsojenčevega uriniranja na dvorišču nikakor ni mogoče primerjati z nudistično plažo, saj je bil obsojenec obsojen zato, ker je prizadejal spolno nedotakljivost N. in J.K., ki sta mu bili v kritičnem času zaupani kot zunajzakonskemu partnerju njune stare mame tako, da jima je razkazoval spolni ud, takšnega ravnanja pa ni mogoče primerjati s kopanjem na nudistični plaži. Zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP po mnenju vrhovnega državnega tožilca ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik navaja, da obstaja o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med razlogi sodbe o vsebini zapisnikov v izpovedbah prič N.K. in T.H. ter razlogi sodbe o teh izpovedbah. Zato je po njegovem mnenju podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zatrjevana procesna kršitev (t.i. "protispisnost") je podana, če sodišče v razlogih sodbe nepravilno navaja oz. povzema vsebino listine ali zapisnike o izpovedbah v postopku. Za takšno procesno pomanjkljivost pa v primeru izpovedbe priče N.K. ne gre, saj zagovornik v obrazložitvi zahteve te kršitve ne utemelji. Vložnik zahteve izpostavlja določene razlike v izpovedbi omenjene priče v zapisniku z dne 9.2.2000, ko je navajala zgolj obsojenčev spolni napad v predsobi, in med zaslišanje dne 24.10.2001, ko je trdila, da je do enakega spolnega nasilja kasneje prišlo tudi v postelji. Na tej osnovi zagovornik sodišču prve stopnje očita, da upošteva le drugo pričanje oškodovanke in da ga neutemeljeno ocenjuje kot prepričljivo. Očitek zmotne presoje dokaza - izpovedbe oškodovanke, po vsebini pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Enake zagovornikove ugovore je v pritožbenem postopku kot neutemeljene zavrnilo že sodišče druge stopnje, ki je med drugim poudarilo, da je sodišče prve stopnje oškodovankino izpovedbo ocenjevalo kot celoto in da je sodbo utemeljeno oprlo tudi na njeno pričanje, saj ima oporo tudi v drugih izvedenih dokazih.

V primeru priče T.H. pa je treba pritrditi zagovorniku, da obstaja nasprotje o tem, kar je izpovedala kot priča in kar o vsebini njene izpovedbe v svoji sodbi navaja sodišče prve stopnje. Na peti strani sodbe namreč ugotavlja, da iz izpovedbe priče izhaja, da ji je "N. zaupala, da jo je že v predprostoru med sobo in kuhinjo obtoženec prijel za roko ter jo položil na svoj spolni ud, da mu ga je morala drgniti...". Pred preiskovalnim sodnikom pa je priča izpovedala, da ji je N. povedala, da se je vse to dogajalo v postelji. Ob predočenju oškodovankine izpovedbe na glavni obravnavi dne 12.4.2000 je vztrajala, da je govorila le o tem, kar ji je povedala oškodovanka.

Omenjeno je že bilo, da je zatrjevana procesna kršitev podana, če je nasprotje med razlogi sodbe in podatki spisa precejšnje in če se nanaša na odločilno dejstvo. Ni dvoma, da se izpovedba priče T.H., ko opisuje spolni napad obsojenca na mladoletno oškodovanko, nanaša na odločilno dejstvo, saj je spolni napad bistvo obravnavanega kaznivega dejanja. Ugotovljena protispisnost pa po mnenju Vrhovnega sodišča v tem primeru ni precejšnja. Upoštevati je treba, da priča vendarle izpoveduje o spolnem dejanju obsojenca (v postelji), čeprav v manjšem obsegu, kot ji pripisuje sodišče, ko protispisno navaja, da naj bi priča govorila tudi o spolnem dejanju v predprostoru. Pravnomočna sodba ugotavlja obsojenčevo krivdo tudi na podlagi drugih dokazov in je izpovedba T.H. le eden od posrednih dokazov o obsojenčevi krivdi. Zato ugotovljeno nasprotje, na katerega se sicer utemeljeno sklicuje zagovornik, po mnenju Vrhovnega sodišča ni tolikšno, da bi predstavljalo zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zagovornik uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in navaja, da dejanje pod točko II. kot je opisano, ne dosega zakonskih znakov kaznivega dejanja po 4. v zvezi s 3. odstavkom 183. člena KZ.

Zagovornikovo stališče je nesprejemljivo, ker pri utemeljevanju kršitve kazenskega zakona izpostavlja zgolj objektivno dejstvo, da je obsojenec večkrat uriniral na dvorišču v prisotnosti mladoletnih oškodovank in to njegovo ravnanje primerja z dogajanjem na nudistični plaži in obtoženčevim slačenjem oziroma preoblačenjem v njuni navzočnosti. Ne upošteva pa, da je po ugotovitvah pravnomočne sodbe, ki v celoti sledi obtožbi, obsojenec vpričo oškodovank namenoma uriniral tako, da se je obračal k otrokoma in jima pri tem razkazoval svoj spolni ud, vse to pa je počel iz spolnih pobud, z namenom zadovoljevanja spolnega nagona. S takšnim ravnanjem je po ugotovitvah izpodbijane sodbe prizadejal spolno nedotakljivost oškodovank, ki še nista dosegli starosti 14 let, saj se je sodišče, ob upoštevanju strokovnega mnenja pedopsihiatrinje, prepričalo v njuno prizadetost zaradi takšnega obsojenčevega ravnanja. Ugotoviti je torej treba, da je v pravnomočni sodbi kazenski zakon bil pravilno uporabljen in da zatrjevana kršitev ni podana.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz enakih razlogov kot v postopku pred nižjima sodiščema je bil obsojenec oproščen tudi plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).