Jedro

Tožeča stranka ni uspela dokazati, da je do nesreče prišlo zaradi višje sile.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki spremeni tako, da se znesek 10.650.000,00 SIT v 4. vrsti navedene točke nadomesti z zneskom 15.040.000,00 SIT (petnajstmilijonovštiridesettisoč 00/100 SIT), v predzadnji vrsti iste točke pa se znesek 33.850.000,00 SIT nadomesti z zneskom

29.460.000,00 SIT (devetindvajsetmilijonovštiristošestdeset 00/100 SIT).

Sicer se vse pritožbe zavrnejo in izpodbijana sodba v 1. in 2. točki potrdi.

2. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženima strankama, da morata nerazdelno plačati tožniku znesek 10.650.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 do 28.6.2003, od tedaj dalje do plačila pa z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. V presežku za del glavnice 33.850.000,00 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Znesek, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo, predstavlja odškodnino za škodo, ki jo je tožnik pretrpel kot pešec v prometni nesreči 24.2.1997, v kateri je bil udeležen drugi toženec kot zavarovanec prve tožene stranke. Tožnik je zahteval za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 10.000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

30.000.000,00 SIT, za strah 1.500.000,00 SIT in za skaženost

3.000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je ugotovilo 50 % soodgovornost tožnika, pa tudi sicer je določilo nižjo odškodnino, kot je tožnik zahteval. Ugotovilo je, da gre tožniku 6.000.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 14.000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti,

800.000,00 SIT za strah in 500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti. Skupaj je tako določilo 10.650.000,00 SIT odškodnine z zahtevanimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožujejo vse stranke. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagajo bodisi spremembo bodisi razveljavitev sodbe.

Tožnik se ne strinja s tem, da bi bil soodgovoren za nesrečo. Dejstvo alkoholiziranosti ne more avtomatično vplivati na sokrivdo. V predmetni situaciji je bil pešec. Podano bi moralo biti njegovo krivdno ravnanje ter med padcem in alkoholiziranostjo bi morala obstajati vzročna zveza. Zdrs je običajen in pogost vzrok padca na poledeneli površini. Kljub alkoholiziranosti je prehodil že precejšen del poti. Dejstva, da je tožnik hodil k svojemu avtomobilu po tej poti, bi se moral zavedati drugi toženec. Nato se pritožuje glede odločitve o vseh vrstah nepremoženjske škode, ki jo je zahteval. Navaja, da je upravičen do odškodnine v celoti tako kot je postavil zahtevek. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških. Povrnjene bi moral dobiti vse pravdne stroške, če pa bi vseeno bila ugotovljena njegova soodgovornost, pa bi bilo treba upoštevati, da sta toženki v celoti zanikali temelj odgovornosti.

Prva tožena stranka se pritožuje glede višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in meni, da bi bila primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem

5.000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 10.000.000,00 SIT, upoštevaje seveda, da gre tožniku glede na ugotovljen delež odgovornosti le polovica navedenih zneskov.

Drugi toženec se ne strinja s tem, da bi bil on odgovoren za nesrečo in vztraja, da je bila situacija taka, da je kritično situacijo povzročil tožnik. Škoda je nastala izključno zaradi dejanja tožnika, torej oškodovanca, ki ga drugi toženec ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam tudi ne izogniti. Nato te trditve podrobneje obrazloži. Prav tako se pritožuje glede višine odškodnine za vsako od vrst nepremoženjske škode.

Delno je utemeljena pritožba tožnika. V določenem obsegu je utemeljena tudi pritožba tožencev, čeprav se pri končni odločitvi to ne odraža. O temelju tožbenega zahtevka: Tožnik v zvezi s tem v pritožbi trdi, da na njegovi strani ni nobene odgovornosti za nesrečo, drugi toženec pa, da je škoda nastala zaradi dejanja oškodovanca, torej tožnika, ki ga drugi toženec ni mogel pričakovati in se posledicam ne izogniti.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je k nesreči prispeval tudi tožnik, vendar je previsoko ocenilo njegov delež. Pritožbeno sodišče šteje, da je delež krivde tožnika 20 %. Za ostalo škodo odgovarja tožena stranka, kajti zavarovanec prve tožene stranke, torej drugi toženec, je nesrečo povzročil kot imetnik nevarne stvari (1. odst. 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, ki se za ta primer uporablja glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika), zato tožena stranka odgovarja za preostalo škodo (2. odst. 154. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je navedlo dovolj obširne in jasne razloge v zvezi z vprašanjem, ki je v pritožbi drugega toženca še vedno sporno, in sicer, ali je bila prometna situacija res taka, da je ni bilo mogoče pričakovati, se ji izogniti ali jo odvrniti (1. odst. 177. člena ZOR). Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje (stran 6 sodbe, list.št. 96), iz katerih izhaja, da bi drugi toženec kot voznik lahko preprečil nesrečo, če bi bil dovolj pozoren na cestišče in če bi hitrost prilagodil. Vprašanje, ki ga v pritožbi izpostavlja drugi toženec, češ da ni mogel vedeti, da tožnik še ni prispel v dolino, ob tem niti ni več odločilno. Odločilno je, da bi ob zadostni pozornosti in ustrezni hitrosti na tleh ležečega pešca lahko pravočasno opazil in tako preprečil nesrečo. Drugi toženec v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje napravilo zaključke v nasprotju z mnenjem izvedenca, ko gre za vprašanje, ali je drugi toženec prilagodil hitrost vožnje razmeram na cesti. To ne drži. Ni res, da je izvedenec ugotovil, da je drugi toženec pred nezgodo vozil približno 27 km/h. Iz izvedenskega mnenja (list.št. 73, 74) izhaja, da bi pri navedeni hitrosti drugi toženec lahko glede na slabše zavore pravočasno ustavil, če bi bil dovolj pozoren in bi pešca zagledal na razdalji 20 metrov, kar je bilo pri vožnji z dolgimi lučmi možno. Sicer pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila hitrost drugega toženca neprilagojena glede na konkretno situacijo. Pravilno je sodišče prve stopnje kot enega od razlogov, čeprav ne edinega in tudi ne glavnega, tudi ugotovilo, da je drugi toženec neprimerno reagiral. Pri tem ugotovitev, da je bila njegova reakcija omejena zaradi alkohola, ni v nasprotju s spisom. Drugi toženec je v odgovoru na tožbo (list.št. 18) trdil samo, da alkoholiziranost ni bila takšna, da bi bila v vzročni zvezi z nezgodo. Pri tem je zaslišan kot stranka izpovedal, da je nekaj alkohola spil (list.št. 30). Sklep sodišča prve stopnje da je tudi to prispevalo k neprimerni reakciji, torej ni v nasprotju s spisom in je v skladu s splošnimi življenjskimi izkušnjami. Sicer pa ne gre pozabiti, da je odgovornost drugega toženca objektivna in da je bilo na njegovi strani breme dokazovanja po 1. odst. 177. člena ZOR, torej, dokaz, da škoda izvira iz vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Sodišče prve stopnje je nanizalo več razlogov, zaradi katerih je štelo, da dokaz po navedenem členu drugemu tožencu ni uspel. Pritožbeno sodišče pa šteje, da sta neprilagojena hitrost in dejstvo, da bi pešca lahko zagledal pravočasno, če bi bil dovolj pazljiv, že samo po sebi zadosten razlog, da ne gre za višjo silo po že navedenem 1. odst. 177. člena ZOR. Tako torej vprašanje, kdaj je šel tožnik v dolino in kolikšna je bila stopnja alkohola pri drugem tožencu, ni več odločilno.

Tako torej toženi stranki ni uspelo dokazati okoliščin iz 1. odst. 177. člena ZOR.

Ko gre za tožnikov prispevek oziroma krivdo (3. odst. 177. člena ZOR) sodišče prve stopnje ugotavlja, da v danih okoliščinah tožniku ni mogoče očitati, da je hodil po kolesnicah, kajti to je bil edini primerni način hoje. Vendar bi se moral umakniti bližajočemu se avtu.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik to skušal storiti, vendar mu je pri tem zdrsnilo in je padel. Temu so botrovale razmere na cesti in visoka stopnja alkohola.

Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da zdrs sam po sebi ne more predstavljati tožnikovega prispevka k nesreči, ali z drugimi besedami: tega, da je tožniku zdrsnilo, mu ni mogoče očitati. Očitati pa mu je mogoče, da je bil tedaj alkoholiziran, alkohol v povezavi z zdrsom pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pripomogel k temu, da se ob zdrsu bodisi ni mogel ujeti bodisi se pravočasno umakniti. Tudi tu velja kot za drugega toženca: v situaciji, v kakršni se je znašel tožnik, je o vplivu alkohola mogoče trditi z zadostno mero gotovosti. Vendar pa tožnikov prispevek ne more biti 50 %, pač pa le 20 %.

O višini odškodnine: V zvezi s pritožbama vseh strank glede višine odškodnine pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilno določena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 6.000.000,00 SIT.

Razlogi izpodbijane sodbe v tem delu so jasni in natančni. Ni jim treba nič dodajati. Tako je mogoče reči (na pritožbo tožencev), da odškodnina ni določena previsoko in da dejstvo, da je tožnik jemal zdravila proti bolečinam, ne more odločilno vplivati na višino odškodnine. Pri njem je šlo poleg bolečin tudi za celo vrsto nevšečnosti med zdravljenjem, ki v celoti odtehtajo tudi morebitno jemanje zdravil proti bolečinam, kar naj bi po stališču tožene stranke moralo vplivati na nižjo odškodnino.

V zvezi s pritožbo tožnika, ki zahteva 10.000.000,00 SIT za to vrste škode, pa je treba reči, da je odškodnina določena v taki meri, da je v subjektivnem smislu primerna in da tudi ni v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih.

Enaki razlogi kot za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem veljajo tudi za odškodnino za strah. Tudi glede te vrste odškodnine pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe in ugotavlja, da je pravilno določena odškodnina tudi za to vrsto škode v višini 800.000,00 SIT. Tudi v zvezi s tem je sodišče prve stopnje zapisalo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče ne vidi pogojev ne za višjo odškodnino, kot jo zahteva tožnik, pa tudi ne za nižjo, za kar se zavzema tožena stranka.

Prav pa ima pritožba tožene stranke, ko gre za skaženost. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da določi odškodnino za skaženost. V tožbi tožnik ni v zvezi s skaženostjo postavil nobenih trditev, le zahtevek (list.št. 3). Prav tako ni izjavil nič od tega, kar ugotavlja sodišče prve stopnje: da verjame tožniku, da gre za moteč dejavnik zunanjega videza, da je v zrelih letih, ko povprečnemu človeku ne more biti vseeno, kakšen je njegov izgled in ko to zagotovo vpliva na njegovo psihično počutje in oblikovanje samopodobe in da zaradi tega duševno trpi. Tožnik je zaslišan izjavil le: "Brazgotine imam praktično po celem telesu kot posledico operacij in po celem trebušnem in prsnem delu, po desnem stegnu, priznam pa, da se s tem kaj dosti psihično ne obremenjujem. Kot sem že omenil, pa vidno šepam." Tožnik torej ni izpovedoval, da v zvezi s tem trpi.

Odškodnina za skaženost mu namreč ne more iti zaradi samega dejstva, da šepa. Šla bi mu, če bi bilo ugotovljeno, da zaradi tega duševno trpi. V dokaznem postopku pa zato ni podlage, saj celo izvedenec medicinske stroke (list.št. 53) ugotavlja, da pri tožniku ne gre za skaženost, je pa prizadet njegov zunanji izgled. Odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti torej tožniku ne gre. Iz razlogov, ki so zgoraj navedeni, je v tem delu neutemeljena tudi tožnikova pritožba.

Utemeljena je pritožba tožene stranke, ko gre za višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ni dvoma, da gre glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o trajnih posledicah nezgode (list.št. 101, 102) in s tem zvezanimi omejitvami tožnika na telesnem področju za visoko stopnjo prizadetosti. Tudi ne more biti dvoma, da gre zaradi ugotovljenih omejitev pritožniku za visoko stopnjo duševnega trpljenja. Vseeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odškodnina v višini 14.000.000,00 SIT previsoka in da je

12.000.000,00 SIT odškodnina, ki ustreza pogojem, ki jih določa 200. člen ZOR, po katerih je treba pri odmeri odškodnine upoštevati okoliščine primera in gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Določiti je torej treba pravično denarno odškodnino. Pri tem ima pritožbeno sodišče pred očmi, da celotna odškodnina znaša

18.800.000,00 SIT, kar predstavlja približno 111,5 povprečnih plač, upoštevaje, da je povprečna neto plača na zaposlenega v mesecu septembru 2004, ko je sodišče prve stopnje določalo odškodnino, znašala 168.600,00 SIT (Sodnikov informator 11/2005). Celotna odškodnina predstavlja torej primerno zadoščenje za vse telesno in duševno trpljenje tožnika v zvezi z navedeno nesrečo. Upoštevaje 20 % delež njegove odgovornosti, celotna odškodnina znaša 15.040.000,00 SIT.

S tem je v celoti odgovorjeno na vse pritožbene trditve. Če pritožbeno sodišče na katero ni odgovorilo, je štelo, da ni odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP).

Iz vsega povedanega torej sledi, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno in da je le v delu odločitve materialno pravo napačno uporabljeno.

Stroški postopka: Ko gre za vprašanje stroškov postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil v tej zadevi sporen tako temelj kot višina. Če se upošteva, da je tožnik uspel po temelju z 80 %, po višini pa s 30 %, je njegov uspeh 55 %, uspeh tožene stranke pa 45 %. Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške, je tako v skladu z 2. odst. 154. člena ZPP.

Enako velja glede pritožbenih stroškov. Tožnik je delno uspel glede temelja, tožena stranka pa delno glede višine. Zato vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške (2. odst. 165. člena ZPP).

Odločitev o spremembi sodbe temelji na 4. točki 358. člena ZPP, odločitev o potrditvi pa na 353. členu istega zakona.