Jedro

Tožnik je zaradi istih zdravstvenih težav že uveljavljal priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro in sicer po določbah ZPIZ-1. V času, ko je že tekel postopek o isti upravni stvari, pa je tožnik ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Ker gre za isto upravno stvar, bi morala tožena stranka zahtevo zavreči, ne pa je obravnavati po vsebini. Istočasno o isti upravni stvari ne moreta potekati dva postopka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo ter zaradi pravilne uporabe materialnega prava izpodbijani odločbi odpravilo ter zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zavrglo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 1. 2014 in št. ... z dne 12. 6. 2014 ter se zahteva za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro z dne 28. 8. 2013, zavrže.“

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 730,29 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 1. 2014 in št. … z dne 12. 6. 2014 ter da se tožniku prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je telesna okvara nastala že leta 2007, ko je bil hospitaliziran v UKC A. in je bilo od 12. 3. 2007 do 15. 3. 2007 obsevano celo telo. Tožnik je za svoje trditve predlagal izvedbo ustreznih dokazov, zlasti pa vpogled v spis DSS v Ljubljani opr. št. I Ps 2997/2008, v katerem se tudi nahaja vsa relevantna dokumentacija. ZPIZ-2 je za takšne primere, ko je telesna okvara nastala že pred 1. 1. 2013 diskriminatoren, saj je takšnim osebam onemogočil uveljavljanje že pridobljenih pravic. Pravico je namreč priznal le osebam, ki so imele poškodbo pri delu. Takšna ureditev pa nasprotuje načelom ustavnosti in zakonitosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 6. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 7. 1. 2014. Tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje sta odločitev utemeljevali z uporabo določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). Tožnik je namreč vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro 28. 8. 2013, torej že v času veljavnosti ZPIZ-2, ki pa ne pozna več pravice do invalidnine za telesno okvaro v primeru, ko je le-ta nastala kot posledica bolezni oziroma poškodbe izven dela.

6. Za odločitev v zadevi pa je odločilno že dejstvo, da je tožnik zaradi istih zdravstvenih težav že uveljavljal priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro in sicer po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Z odločbama tožene stranke št. ... z dne 7. 11. 2008 in št. ... z dne 5. 6. 2008 je bil njegov zahtevek zavrnjen. Zoper tako odločitev pa je tožnik uveljavljal sodno varstvo. S sodbo opr. št. Psp 452/2015 z dne 19. 1. 2016 sta bili prej omenjeni odločbi odpravljeni. Ugotovljeno je bilo, da je pri tožniku podana 50 % telesna okvara zaradi posledic bolezni od 6. 11. 2008 dalje in mu je bila od istega dne dalje tudi priznana pravica do invalidnine v višini 39,05 EUR mesečno z nadaljnjimi uskladitvami.

7. Tožnik je v času, ko je že tekel postopek o isti upravni stvari, dne 28. 8. 2013 ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Nedvomno gre za isto upravno stvar (tožnik je namreč tudi v postopku, ki se je končal z že omenjeno sodbo sodišča uveljavljal, da je telesna okvara zaradi obsevanja nastala v času od 12. 3. 2007 do 15. 3. 2007, ko je bil hospitaliziran v UKC A.). Ker gre za isto upravno stvar, bi morala tožena stranka zahtevo zavreči, ne pa jo obravnavati po vsebini. Istočasno namreč o isti upravni stvari ne moreta potekati dva postopka. Le če bi šlo za različno dejansko stanje, kot je to primer v invalidskih zadevah, ko se zdravstveno stanje spreminja je možno, da stranka v času, ko že teče en postopek, ponovno vloži zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

8. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek. V sporni zadevi se je v času vložitve nove zahteve že vodil postopek pred sodiščem, kar pomeni, da je tožena stranka določbe ZUP, ki se pred sodiščem štejejo kot materialno pravo, zmotno uporabila, saj je zadevo obravnavala po vsebini, namesto da bi jo zavrgla.

9. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo ter zaradi pravilne uporabe materialnega prava, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, upoštevaje drugi odstavek 81. člena ZDSS-1, izpodbijani odločbi odpravilo ter zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro z dne 28. 8. 2013 zavrglo.

10. Ker je tožnik uspel v postopku, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami) odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skupnem znesku 730,29 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V skupen znesek so všteti stroški za postopek na prvi stopnji: 183,30 EUR za postopek (tar. št. 3100), za narok 169,20 EUR (tar. št. 3102) ter kilometrina za 30 km v višini 10,80 EUR, povečano za 22 % DDV, kar znaša 442,86 EUR, in za pritožbeni postopek: 225,60 EUR za postopek (tar. št. 3210) ter administrativni stroški 10,00 EUR (tar. št. 6002), vse povečano za 22 % DDV, tako da znesek pritožbenih stroškov znaša 287,43 EUR.