Jedro

Zapisnik predstavlja pogodbo pravdnih strank o poravnavi (1050. člen OZ). Toženka se je zavezala v določenem roku odpraviti napako na vodovodnem sistemu („zamazanost“ vodovodnih cevi) in očistiti cevi v sklopu odprave pomanjkljivosti, tožnica pa se je zavezala, da bo po odpravi pomanjkljivosti plačala toženki preostali znesek pogodbene vrednosti del. Toženka je tako priznala obstoj napake in se jo zavezala odpraviti. Ta pogodba o poravnavi ima zato naravo novega dogovora med pravdnima strankama, zato za uveljavljanje zahtevkov za izpolnitev obveznosti iz tega dogovora rok iz 1. odstavka 635. člena OZ ni aktualen oziroma upošteven (točneje za to zadevo: rok iz 37.c člena v zvezi z 38. členom ZVPot, glede na naravo pogodbenega razmerja med pravdnima strankama).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji tožena stranka plača 14.752,44 EUR z zamudnimi obrestmi ter povrne pravdne stroške (I. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.527,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo prvega sodišča se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. V bistvenem navaja, da je toženka izvedla vodovodno inštalacijo v objektu tožnice z napakami. Do primopredaje del je prišlo 22. 7. 2009, ko se je toženka zavezala, da bo vodovodni sistem uredila tako, da bo odpravila napako „zamazanosti“ cevi. Ker toženka napake ni odpravila je morala tožnica urediti zadevo z drugim izvajalcem O. d. o. o. Napačen je zaključek sodišča, da je vzrok težav z vodovodnim sistemom v tem, ker objekt ni redno uporabljan. Tožena stranka se je ves čas zavedala svoje napake, saj je ves čas aktivno sodelovala pri iskanju rešitev za njeno odpravo. Iz poročil ZZV Novo mesto je razvidno, da je bila voda oporečna. Problem ni bil z zastalo vodo, ampak s cevmi v notranjosti oziroma s spoji cevi. Šlo je za napako na ceveh oziroma pri izvajanju del. Pred izvedbo del z novim izvajalcem je tožnica, prav tako tudi izvedenec R., zavarovala dokaze in sicer shranila cevi, ki so bile vgrajene, zaradi izvedbe dokaza z izvedencem strojne stroke. Glede samih cevi in uporabe materialov pri izvajanju del bi se lahko podrobneje izjasnil izvedenec, prav tako tudi glede potrebnosti izvedbe novega vodovodnega sistema ter stroškov tega dela. Tudi tožena stranka je na koncu štela kot edino primerno rešitev, da se izvede nov vodovodni sistem. Po vzpostavitvi novega vodovodnega sistema ni več nobenih težav z vodo ob isti frekvenci uporabe kot prej. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi toženka po septembru 2009 tožnici zgolj pomagala pri iskanju rešitev za težave. Toženka v septembru 2009 ni odpravila napake svojega dela. Toženka je pozneje ves čas iskala rešitve, da bi se uredila nastala situacija. Zmoten je zaključek sodišča glede izvajanja del družbe D. d.o.o. Tožnica ni imela ničesar s to družbo, razen tega, da je odprla hišo in omogočila izvedbo del. Za ta dela sta se dogovorili toženka in družba D. d.o.o. Prvo sodišče je zmotno ocenilo izvedene dokaze. D. d.o.o. je imela naročilo s strani toženke. Toženka je po izvedbi del družbe D. d. o. o. naročila tudi analizo vode pri ZZV Novo mesto. Toženka je bila nosilka posla in odgovorna za njegovo izvedbo v zvezi z reševanjem reklamacije, kar se tiče del družbe D. d.o.o. Zaključek sodišča, da je edini problem cevi v njihovi neuporabi, ne vzdrži resne presoje. Pri delu tožene stranke je šlo bodisi za uporabo neustreznih materialov, bodisi za neustrezno izvedbo del. Napačno je tudi stališče sodišča, da tožnica ni pravočasno uveljavljala napak. Upoštevati je treba 636. člen OZ. Toženka je ves čas obljubljala rešitve, vendar ni naredila ničesar.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvo sodišče z materialnopravnega vidika ni ustrezno presodilo pomena zapisnika z dne 22. 7. 2009. Ta predstavlja pogodbo pravdnih strank o poravnavi (1050. člen OZ). Toženka se je zavezala v določenem roku odpraviti napako na vodovodnem sistemu („zamazanost“ vodovodnih cevi) in očistiti cevi v sklopu odprave pomanjkljivosti, tožnica pa se je zavezala, da bo po odpravi pomanjkljivosti plačala toženki preostali znesek pogodbene vrednosti del. Toženka je tako priznala obstoj napake in se jo zavezala odpraviti. Ta pogodba o poravnavi ima zato naravo novega dogovora med pravdnima strankama, zato za uveljavljanje zahtevkov za izpolnitev obveznosti iz tega dogovora rok iz prvega odstavka 635. člena OZ ni aktualen oziroma upošteven (točneje za to zadevo: rok iz 37.c člena v zvezi z 38. členom ZVPot, glede na naravo pogodbenega razmerja med pravdnima strankama). To velja toliko bolj za konkretni primer (primerjaj tudi II Ips 658/2006), ko je toženka napako (večkrat) odpravljala, pri čemer je med pravdnima strankama sporno, ali jo je res odpravila oziroma ali vzrok zanjo po opravljeni sanaciji ne izvira iz izvajalčeve sfere (kot trdi toženka), ali pa je bila toženka pri tem neuspešna (kot trdi tožnica). Navedeno pomeni, da tožba ni bila vložena prepozno.

6. Zaključek prvega sodišča, da je toženka odpravila napako, kar naj bi dokazovala analiza vode v septembru 2009, potem ko je toženka izvedla čiščenje cevi, je najmanj preuranjen. Tožnica je trdila, da toženka ni odpravila napake, saj je bila voda po analizi ZZV N. m. v novembru 2009 spet oporečna oziroma so bila v njej (ponovno) masti in olja. Zaključek prvega sodišča, katerega je napravilo na podlagi zaslišanj prič in posameznih listin, da je vzrok za oporečnost vode iskati v nepretočnosti vodovodnega sistema zaradi neredne oziroma le občasne uporabe objekta in s tem tudi vode, ni prepričljiv. Gre za vprašanje povsem strokovne narave, na katerega lahko odgovori le sodni izvedenec ustrezne stroke, kot utemeljeno opozarja tožnica.

7. Obstoj napake izvršenega dela sodi v trditveno in dokazno breme naročnika del (tožnice). Iz navedene pogodbe o poravnavi (zapisnik z dne 22. 7. 2009) izhaja, da je toženkino delo v tožničinem objektu nesporno imelo napako. Toženka trdi, da je napako odpravila oziroma da vzrok za napako po zatrjevani sanaciji v avgustu oziroma septembru 2009 ne izvira iz sfere njene odgovornosti, ker naj bi bila voda oporečna zgolj zaradi občasne rabe vode oziroma nepretočnosti sistema (zato naj bi bila tožnica sama odgovorna za napako). V tem delu je trditveno in dokazno breme na toženki.

8. Tožnica utemeljeno graja ugotovitev prvega sodišča, da je tožnica angažirala družbo D. d. o. o. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je kot naročnik del te družbe prej nastopala toženka kot pa tožnica. Na to kaže več okoliščin. Napaka je še vedno obstajala, ko je toženka v iskanju rešitev (izpoved njene direktorice) poiskala to družbo zaradi čiščenja cevi in jo povezala s tožnico (toženka je dala družbi D. d. o. o. telefonsko številko tožnice). Pri čiščenju je sodeloval delavec toženke, ker je bilo treba odmontirati čepe, namontirati pipe, napraviti povezavo s cevmi zaradi krožnega čiščenja ter občasno odpirati in zapirati ventile, o rezulatu čiščenja pa je delavec obvestil tudi direktorico tožene stranke (izpoved F. Z.). Po besedah S. D. je družba D. d.o.o. izstavila račun toženki (ne glede na to, da račun ni bil predložen sodišču, njegova izpoved kaže, da je družba D. d.o.o. za naročnika čiščenja štela toženko, ne pa tožnico). Tožnica se je z družbo D. d. o. o. dogovarjala le o času izvedbe čiščenja (kar je razumljivo, ker ne živi stalno v Sloveniji). Toženka sama navaja, da je pozneje (spet) naročila test vode in na tožničino zahtevo od družbe D. d.o.o. zahtevala a teste. Toženka je obvestila tožnico, da od družbe D. d.o.o. še ni prejela poročila o čiščenju (priloga B19) oziroma da je dala vzorce vode na analizo, ko bo prejela rezultate analize, pa bo tožnici lahko poslala načrt sanacije (priloga B23). Ob tako aktivni vlogi toženke (napake svojega dela je bila dolžna odpraviti) je življenjsko oziroma izkustveno gledano povsem neprepričljivo zatrjevanje toženke, da je tožnici zgolj pomagala pri iskanju rešitev.

9. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi ter razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo odločanje, saj je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebno dopolniti dokazni postopek in izvesti tudi dokaz z izvedencem ustrezne stroke (355. člen ZPP). V okviru materialnoprocesnega vodstva bo prvo sodišče moralo pozvati toženko, da se jasno opredeli (glede na njeno trditveno in dokazno breme ter glede na njene dosedanje trditve), ali tudi sama predlaga dokaz s sodnim izvedencem (v zvezi s trditvami, da je napako odpravila in da po sanaciji napake vzrok za ponovno ugotovljeno napako ne izvira iz njene sfere, ampak iz sfere tožnice). Če bo prvo sodišče ugotovilo, da je tožbeni zahtevek glede na podlago utemeljen, bo moralo ugotoviti tudi ostala relevantna dejstva, ki se tičejo vprašanja višine tožbenega zahtevka, glede na toženkine trditve tudi o tem, da tožnica uveljavlja s tožbenim zahtevkom tudi plačilo stroškov, ki se nanašajo na boljšo izvedbo (boljše lastnosti opravljenega posla) v primerjavi s pogodbeno dogovorjeno izvedbo (na primer morebitna uporaba boljših materialov, kot so bili dogovorjeni med pravdnima strankama).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).