Jedro

Odločilni vzrok za nastalo škodo so bile napake samega ostrešja, ki so bile posledica njegove nepravilne izdelave, ne pa teža snega. Če bi bilo ostrešje pravilno izdelano, do obravnavane škode ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji prezrlo 945. člen OZ, po katerem zavarovalnica ne odgovarja za škodo na zavarovani stvari, ki izvira iz njenih napak, razen če je bilo drugače dogovorjeno. Škoda, ki izvira iz stvari same, se namreč ne šteje za zavarovalni primer. To pomeni, da toženka tožniku ne dolguje zahtevanega plačila, saj njena pogodbena obveznost ni nastala.

Neutemeljen je tudi tožnikov očitek toženki, da se pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe ni dovolj skrbno prepričala o stanju zavarovane stvari. Tožnik svoje odgovornosti za škodo, ki izvira iz napak njegove stvari, ne more prevaliti na toženko, ker slednja v zavarovalni pogodbi te obveznosti ni prevzela nase.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) spremeni sodba sodišča prve stopnje tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 12.600,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2013 dalje in ji povrniti pravdne stroške z obrestmi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.250,99 EUR, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 12.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2013 dalje in mu povrniti 2.498,53 EUR pravdnih stroškov z obrestmi; v presežku do zahtevanih 20.000,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, ki predlagata njeno spremembo, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicujeta se na vse zakonske pritožbene razloge, tožnik tudi na kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic.

3. Tožnik poudarja, da njegova terjatev ni odškodninske narave, ampak izvira iz zavarovalnega razmerja s toženko. Ker se ni strinjal z mnenjem izvedenke o stroških za popravilo nadstreška, je priskrbel predračun družbe M., d. o. o., ki pa ga je sodišče neupravičeno zavrnilo kot prepoznega. Mnenje izvedenke je tudi po zaslišanju ostalo deloma protislovno in neprepričljivo. Ob popravilu nadstreška bo treba vsaj 30 % in ne le 3 % strešnih elementov zamenjati z novimi. Poleg tega izvedenka ni upoštevala stroškov gradbenega odra. Tožnik je predlagal zaslišanje priče M. O., vendar se sodišče do tega predloga sploh ni opredelilo. Tudi predlog za imenovanje novega izvedenca je prezrlo. Pri odločanju o stroških postopka ni upoštevalo, da je tožnik z zahtevkom po temelju v celoti uspel. 4. Toženka vztraja, da teža snega ni bila vzrok za nastalo škodo. Po mnenju izvedenke je sneg le pospešil poškodbe na konstrukciji. Če bi bilo ostrešje zgrajeno po pravilih stroke, kljub veliki količini snega in nesimetrični obremenitvi do zasuka ostrešja ne bi smelo priti. Tožnik ni dokazal, da je bila teža snega vzrok za nastalo škodo. V resnici je škoda posledica nepravilne gradnje nadstreška, zato ni krita z zavarovanjem.

5. Tožnikova pritožba ni utemeljena, pač pa je utemeljena toženkina pritožba.

6. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki sklenili zavarovalno pogodbo, s katero se je toženka zavezala tožniku plačati škodo, ki bo nastala na njegovem nadstrešku zaradi teže snega. Na dan škodnega dogodka je bila snežna odeja debela 88 cm, sneg se je topil in zdrsel s strehe na strani, ki je bila izpostavljena višjim temperaturam, medtem ko je teža snega, ki je ostal na drugi polovici strehe, povzročila zasuk strešne konstrukcije.

8. Sodišče prve stopnje se je ob pomoči izvedenke gradbene stroke lahko zanesljivo prepričalo, da sporni nadstrešek ni bil pravilno zgrajen (izvajalec lesenega ostrešja je izbral napačno konstrukcijo, neustrezno je bilo sidranje kapne lege, stiki med posameznimi elementi so bili izvedeni napačno in nestrokovno, predpisi o dovoljenih obtežbah očitno niso bili upoštevani). Tako so velike količine snega pospešile poškodbe na konstrukciji, ki bi sicer nastale v daljšem časovnem obdobju. Če bi bilo ostrešje zgrajeno po vseh pravilih stroke, do njegovega zasuka ne bi smelo priti, kljub veliki količini snega in nesimetrični obremenitvi.

9. Čeprav je torej izvedenka potrdila toženkino tezo o vzroku za nastalo škodo, tožnik takšnemu mnenju ni oporekal in nasprotnega niti poskušal ni dokazati. Tudi njegova pritožbena graja izvedenkinega mnenja se nanaša zgolj na njene ugotovitve in oceno višine stroškov, potrebnih za odpravo nastale škode.

10. Odločilni vzrok za nastalo škodo so bile po navedenem napake samega ostrešja, ki so bile posledica njegove nepravilne izdelave, ne pa teža snega. Če bi bilo ostrešje pravilno izdelano, do obravnavane škode ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje, ki je izvedensko mnenje sicer sprejelo, pa je pri svoji presoji prezrlo 945. člen Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem zavarovalnica ne odgovarja za škodo na zavarovani stvari, ki izvira iz njenih napak, razen če je bilo drugače dogovorjeno. Škoda, ki izvira iz stvari same, se namreč ne šteje za zavarovalni primer. To pomeni, da toženka tožniku ne dolguje zahtevanega plačila, saj njena pogodbena obveznost ni nastala.

11. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da dejstvo, da sporni nadstrešek ni bil pravilno zgrajen, ni pravno relevantno, ker toženka tožniku ne očita, da ji je to dejstvo ob sklepanju zavarovalne pogodbe zamolčal. Morebitno takšno ravnanje ali opustitev zavarovalca lahko vodi k razveljavitvi (932. člen OZ) ali odstopu od zavarovalne pogodbe (933. člen OZ), ne more pa vplivati na presojo vzrokov za nastanek škode oziroma zavarovalnega primera. Dejstvo, da toženka navedenih upravičenj ni uveljavila, ampak očitno vztraja pri sklenjeni zavarovalni pogodbi, ne pomeni, da mora tožniku izplačati zavarovalnino, saj za takšno plačilo ni zakonskih pogojev. Neutemeljen je tudi tožnikov očitek toženki, da se pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe ni dovolj skrbno prepričala o stanju zavarovane stvari. Tožnik svoje odgovornosti za škodo, ki izvira iz napak njegove stvari, namreč ne more prevaliti na toženko, ker slednja v zavarovalni pogodbi te obveznosti ni prevzela nase.

12. Tožnikov zahtevek torej nima pravne podlage in bi ga sodišče prve stopnje moralo (v celoti) zavrniti. Ker tožnik v svoji pritožbi napada le odločitev glede višine prisojenega zneska, je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo in skladno s 353. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prvo sodbo v zavrnilnem delu potrdilo. Ugodilo pa je toženkini pritožbi in v preostalem delu izpodbijano sodbo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ustrezno spremenilo.

13. Navedena sprememba prve sodbe pa je terjala tudi novo odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik, ki je v pravdi propadel, mora toženki povrniti vse njene potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Po ugotovitvi izpodbijane sodbe, ki ji v tem delu ne nasprotuje nobena od strank, so toženki v postopku na prvi stopnji nastali stroški v višini 791,99 EUR. Sodišče jih je sicer odmerilo skladno z Odvetniško tarifo, obsegajo pa nagrado za zastopanje na prvem naroku, plačano izvedenino, materialne stroške in DDV. Toženkini pritožbeni stroški znašajo 459,00 EUR, kar predstavlja plačano sodno takso za pritožbo. Skupaj tožnik na račun stroškov postopka dolguje toženki 1.250,99 EUR. Svoje pritožbene stroške pa mora tožnik glede na izid pritožbenega postopka kriti sam.