Jedro

Priposestvovanje družbene lastnine ni bilo dovoljeno. Tudi gradnja na tujem svetu se je kot inštitut uporabljal samo za prehod lastninske pravice na zemljišču, ki je bilo v lasti fizične ali pravne osebe. Družbena lastnina tega inštituta ni poznala.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnici zahtevali ugotovitev lastninske pravice do 1/2 na parc.št. 313 in 314 k.o. S. v. in izstavitev zemljiškoknjižne listine. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sodišče druge stopnje, tako kot sodišče prve stopnje, ni skrbno ocenilo doslej izvedenih dokazov. To velja zlasti za upravne listine iz spisa Okrajne komisije za agrarno reformo K. in sicer listino št. 756 z dne 21.10.1948 ter listino št. 566/2 z dne 5.11.1948. Tožeča stranka nadalje trdi, da pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča o trditvah tožnic, da je sporno premoženje, potem ko je bilo zaplenjeno L. L., prešlo kasneje v last fizične osebe. Tudi če ne bi bilo mogoče do takšnega zaključka priti na podlagi listin, pa tožeča stranka meni, da je navedeno premoženje prešlo vsaj v last tašče R. K. Sodišče ni preverilo, kaj se je zgodilo z imetjem tasta in tašče R. K., to je M. K. in A.K. ter dedovanjem njunega imetja. Namreč, če R. K. ni izvorno prišel do lastništva na spornih parcelah in na teh parcelah stoječih stavb, je do njih prišel skupaj s svojo ženo, kot njun univerzalni naslednik. Sodišče bi moralo še dodatno zaslišati priče, ki jih je tožeča stranka že predlagala, in v povezavi z drugimi dokazi ugotoviti, da je R. K. kot pravni naslednik pridobil sporni zemljišči. Ne glede na to pa sodišči tudi nista pravilno uporabili določil 21. - 26. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Upoštevati je treba, da je objekt danes bistveno več vreden, kot je bil ob nakupu, ter da je tudi zemljišče spremenjeno v enovit vinogradniški nasad z ustreznimi gradbenimi elementi. Nesporno je tudi ugotovljeno, da sta bila tako prodajalec R. K. kot tudi posestna prednika tožnic dobroverni in pošteni posestniki. Zato tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožečih strank, podrejeno pa sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje, ali pa obe sodbi po uradni dolžnosti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije. Javni tožilec se o reviziji ni izjavil, nasprotna stranka pa na revizijo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je na podlagi 3. odstavka 385. člena ZPP vezano na vse dejanske ugotovitve na prvi in drugi stopnji. Izpodbijanje dejanskega stanja je prepovedan revizijski razlog, pa čeprav ga tožeča stranka uveljavlja kot bistveno kršitev postopka. S tem, ko trdi, da sodišči nista dovolj skrbno ocenili doslej izvedenih dokazov, napada ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja za sklicevanje na 13. točko 2. odstavka 254. člena ZPP. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili obe listini, na kateri se tožeča stranka opira tudi v reviziji. Njuna dokazna ocena revizijsko sodišče veže. S tem, ko sta ugotovili, da v teh dveh listinah ni govora o dodelitvi spornih zemljišč R. K., nista zagrešili navedene kršitve ZPP. Ti listini sta samo ocenili drugače kot to želi tožeča stranka. Končno revizijsko sodišče tudi ni smelo upoštevati predlogov glede zaslišanja prič, kajti tudi ti predlogi sodijo v okvir izpodbijanja dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče nadalje ni smelo upoštevati tistih trditev v reviziji, s katerimi tožeča stranka razširja dejansko podlago spora, kakršna je bila zatrjevana in dokazovana na prvi stopnji ter nato preizkušena na drugi stopnji. Tožeča stranka v reviziji pravzaprav nalaga sodišču, da bi ono po uradni dolžnosti moralo preveriti, ali sta sporni zemljišči prešli v last pravnih prednikov tožnic na podlagi drugačnega pravnega naslova, kakršnega sta zatrjevali na prvi stopnji. Morebitno dedovanje po tastu in tašči R. K. bi morali tožnici zatrjevati že na prvi stopnji, saj pomeni poznejša razširitev dejanske podalge spora nedovoljeno spremembo tožbe (190. člen ZPP). Posebej še ob dejstvu, da je R. K. pridobil zemljišča v last in posest od Komisije za agrarno reformo z odločbo z dne 4.5.1953, v kateri je med drugim navedeno tudi zemljišče parc.št. 1155, ki je bilo že pred tem v uporabi njegove tašče. Če pa je dejansko stanje takšno, kakršno je bilo ugotovljeno na prvi in drugi stopnji, pa sta sodišči prve in druge stopnje tudi pravilno uporabili materialno pravo. Pravilna je presoja, da priposestvovanje družbene lastnine ni bilo dovoljeno. Drugega pravnega naslova za prehod premoženja na R. K. pa tožnici nista dokazali. To velja tako za dedovanje, kakor tudi za novo uveljavljano pravno podlago v reviziji, to je gradnjo na tujem svetu. Tudi ta inštitut se je uporabljal samo za prehod lastninske pravice na zemljišču, ki je bilo v lasti fizične ali pravne osebe. Družbena lastnina tega inštituta ni poznala.

Sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno ravnali, ko sta pri presoji, ali je prednik tožeče stranke pridobil lastninsko pravico na zemljiščih parc.št. 313 in 314, izhajali iz vpisov v zemljiški knjigi. V zemljiški knjigi so namreč vsi podatki, ki so za razsojo odločilnega pomena. Med njimi so tako podatki o tem, kdaj sta nastali parceli št. 313 in 314, kakor tudi podatki o pravicah na njiju. Iz zemljiške knjige je razvidno, da sta zemljišči s stavbo še vedno v družbeni lastnini.

Revizijsko sodišče je zaradi vsega navedenega in potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, moralo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).