Jedro

Toženec je z enostransko izjavo upravičeno odstopil od pogodbe iz v pogodbi določenega razloga, še predno je pričel z izpolnjevanjem svojih pogodbenih obveznosti (plačilom kupnine), pri čemer je zadostovala tudi v nepisni obliki posredovana odstopna izjava (primerjaj tudi razloge sodišča druge stopnje na peti strani sodbe). Kolikor pa revident graja uporabo 67. člena OZ v sodbi sodišča druge stopnje, in pri tem zatrjuje tudi zmotno uporabo materialnega prava, pa je treba pripomniti, da se je sodišče druge stopnje pravilno v okviru materialnopravne presoje po uradni dolžnosti oprlo tudi na v poštev prihajajočo materialnopravno podlago in nadalje pravilno ni uporabilo tistega dela te določbe, ki omenja skesnino, upoštevaje, da v konkretnem primeru ni šlo za odstop na podlagi skesnine (oziroma odstopnine), temveč na podlagi med pravdnima strankama avtonomno dogovorjenega pogodbenega razloga - nekreditiranja s strani toženčeve banke (torej brez skesnine), kot podlage za pravno učinkovanje odstopne izjave (načelo prostega urejenja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki njene pravdne stroške v zvezi z odgovorom na revizijo v znesku 8.950,40 EUR, v petnajstih dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je sklenjena kupoprodajna pogodba za nakup nepremičnin, po kateri je tožnik prodal toženi stranki nepremičnine parc. št. 845/4, 850/4, 845/3, 850/3, vse k. o. ..., za ugotovljeno kupnino 1,500.000,00 EUR in da tožnik dovoli pri teh nepremičninah, da se vpiše lastninska pravica na toženo stranko, ta pa je dolžna plačati tožniku še dolžni znesek kupnine 1,300.000,00 EUR in mu povrniti nastale pravdne stroške. Tožniku je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženca v znesku 13.962,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v primeru zamude od prvega dne po poteku petnajstdnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. O stroških je odločilo tako, da sama nosita stroške postopka.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnik. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji in spremembo sodbe, tako da naj se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in tožencu naloži v plačilo dodatne stroške postopka. Očita, da so odgovori drugostopnega sodišča na pritožbene očitke o procesnih kršitvah zapisani na kratko, v nadaljevanju pa sodišče druge stopnje zgolj povzema navedbe in zaključke sodišča prve stopnje in pri tem celo dodatno uporabi določbo 67. člena OZ. Meni, da je podana prekluzija dokazov, vendar pa jim daje določeno težo. V zvezi s pričevanjem odvetnika B. ni zadostnih razlogov. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da naj bi bilo v izpovedbi odvetnika zaznati naklonjenost tožniku in reševanje tožnikove situacije, vendar pa ne obrazloži, od kje ta ugotovitev, kje se kaže ta naklonjenost in zakaj naj bi šlo zgolj za naklonjenost ter ne za resnico. Tožnikov pooblaščenec je imel ves čas občutek, da je bilo sodišče naklonjeno nasprotni stranki. Pritožbeno sodišče v tem delu ni dopolnilo prvostopne sodbe. Sodišče prve stopnje je tudi navedlo, da ne gre prezreti, da je kupnina visoka in da bi le pri svoji banki lahko toženec uredil financiranje. Dejstvo, da je kupnina visoka, ne pomeni, da je toženec ne bi mogel plačati brez kredita. V tej smeri sodišče ni izvajalo dokazov, torej toženca ni vprašalo, če bi lahko plačal kupnino brez kreditov, toženec pa je to možnost imel, saj je njegovo podjetje vredno več milijonov EUR, in je računal še na druge investicije in ni hotel vsega plačati z gotovino. Tožnik tega ni izpostavljal, ker ni pričakoval, da bo sodišče zavzelo stališče, da toženec ne bi mogel plačati z gotovino. V zvezi s tem je sodišče druge stopnje zapisalo, da navedena okoliščina, ali je toženec potreboval kredit, ni pomembna. Vendar pa dejansko ni prišlo do zavrnitve financiranja zaradi kreditne nesposobnosti ali višine kupnine, in gre za slab toženčev izgovor, ki ni predložil nobenega dokaza iz obdobja sklepanja pogodbe, da bi mu banka ne stala ob strani. Povzema tudi pritožbene navedbe. Čudi se zaključku sodišča, da je toženčeva izpovedba prepričljiva, saj prav ta kaže, da se hoče izvleči iz situacije ne da bi plačal kupnino oziroma da bi jo znižal. Toženec je najprej izpovedal, da naj bi odstopil od pogodbe ustno, in odstop posredoval odvetniku B. v telefonskem razgovoru, kar izhaja iz prepisa zaslišanja z dne 14. 9. 2012. Kasneje pa je v vlogah navajal tudi elektronska sporočila, celo se je začel sklicevati na to, da naj bi posredoval odstop nekomu tretjemu. Tudi ni izkazal, da je pogodba razvezana, če ne dobi financiranja in da je nična, izrecno je izpovedal, da ni zahteval cenitve nepremičnine pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe, niti kasneje; prav tako s tožbo ni zahteval znižanja kupnine ali razveljavitev ali odstop od pogodbe. Zgolj je navajal, da naj bi se z visoko ceno „blamiral“ pri svoji banki, kar pa tudi ne pomeni, da ne bi dobil financiranja. Torej je razumeti, da so mu na banki povedali, da naj bi bila nepremičnina precenjena, kar pa ne pomeni, da se ne pridobi financiranja. Toženec tudi ni predložil listine, iz katere bi izhajalo, da ni prejel kredita, tudi ni predložil listine o odstopu od pogodbe. Moral bi s tožbo zahtevati razveljavitev, tudi zaradi napake volje, če bi bil v zmoti glede vrednosti nepremičnin. Povedal je, da je še vedno pripravljen kupiti nepremičnino, če se ta oceni. Nepremičnina je bila ocenjena v izvršilnem postopku za skoraj milijon EUR, pri tem pa je upoštevati, da je trg nepremičnin doživel zlom in so se vrednosti znižale, nepremičnina pa je prazna in zato tudi v slabšem stanju, tako da je bila v času sklepanja pogodbe vredna toliko, kot je bilo zapisano v pogodbi. Iz dopisa banke, pet let kasneje, izhaja, da je toženec sporočil napačne parcele in zaradi tega ni bilo financiranja, ne izhaja pa, da bi bili še kakšni drugi zadržki. Če bi tožnik vedel, da je toženec sporočil napačne parcele, bi se to lahko takoj uredilo in bi se sporočile pravilne parcele. Zato je treba nesporno ugotoviti, da je toženec še vedno pripravljen plačati nepremičnino po ocenjeni vrednosti, da ni pisno odstopil od pogodbe, da ni vložil tožbe zaradi napak volje, da ni zahteval cenitve nepremičnin in da ni zahteval znižanja kupnine. Tožnik je tudi pojasnil, zakaj je nepremičnina dodatno obremenjena; kriv je toženec, ker ni hotel prostovoljno plačati kupnine. Zaradi dolgov, ki bi bili sicer poplačani, je tožnik moral iskati druge rešitve, še vedno pa bi se s plačilom kupnine lahko poplačale vse terjatve, zavedene v zemljiški knjigi. Toženec nosi sam breme vpisa v zemljiško knjigo, ker če bi izpolnil pogodbo, do vpisov ne bi prišlo. Kazenski postopek pa je posledica nekorektnega in nepoštenega ravnanja toženca. Pritožbeno sodišče je tudi uporabilo 67. člen OZ, čeprav se na to določbo ni nihče skliceval. Ni mogoče te določbe uporabiti, če v tej smeri ne obstojijo tudi navedbe stranke. Ta določba res predvideva odpoved pogodbe, vendar mora biti odstop zapisan v pogodbi v obliki odstopnine in odstopa brez odstopnine. Zato je materialno pravo napačno uporabljeno (peti odstavek člena namreč predvideva prenehanje pravice do odstopa od pogodbe, če se začnejo izpolnjevati obveznosti iz pogodbe). Tožnik je zatrjeval, da je toženec želel vzdržati pogodbo v veljavi in jo je še sedaj pripravljen, če se zniža kupnina. Glede na ravnanje toženca, torej ni mogel več odstopiti, s tem, ko je delno plačal kupnino. V vsakem primeru bi moral plačati skesnino, če bi pravilno odstopil od pogodbe, ki bi to predvidevala. Tožnik je tudi pojasnil, da je dodatno obremenjeval nepremičnino zaradi neplačane kupnine, vendar se pritožbeno sodišče do te okoliščine ni opredelilo, temveč je obravnavalo samo akt zadolževanja brez obrazložitve oziroma ozadja, zakaj je prišlo do zadolževanja. Kazenski postopek v Avstriji pa je tudi poskus izigrati tožnika in prikazati pogodbo kot neveljavno. Toženec ni predložil dokaza za odstop od pogodbe, pri tem pa bi bil takšen dokaz lahko samo pisni s prilogo banke, pa še v tem primeru ne gre za odstop temveč razveljavitev, ki bi jo stranki lahko dosegli sporazumno v pisni obliki oziroma toženec s tožbo. Tudi pritožbeno sodišče ni pojasnilo, zakaj je verjeti tožencu in ne odvetniku B. ali tožniku.

4. Tožena stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pretežno so revizijski očitki nedopustno dejanske narave in se z njimi revizijsko sodišče ni smelo ukvarjati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Kot je razvidno iz povzetka obširnih revizijskih navedb, namreč revident pretežno le graja dokazno oceno v zvezi z vprašanji - ali je toženec res odstopil od pogodbe ali ne ter ali je odstopil iz utemeljenih razlogov, oziroma ali so resnične ugotovitve, da od banke ni prejel oziroma iz upravičenih razlogov ni prejel pričakovanega kreditnega financiranja ter ali je celo že začel izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti z delnim plačilom kupnine, pri čemer ves čas komentira in izpodbija predvsem dokazno verodostojnost svojih in toženčevih izpovedb ter priče B. 7. Sodišči prve in druge stopnje sta se opredelili in pojasnili, zakaj ne verjameta izpovedbam tožnika in priče B. in zato tudi v tem delu njuni sodbi vsebujeta vse potrebne razloge, kar izključuje utemeljenost substanciranega revizijskega očitka o storitvi procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma iz prvega odstavka 339. člena zvezi z 8. členom ZPP. Tudi na pritožbene očitke je sodišče druge stopnje v zadostni meri in dovolj substancirano odgovorilo in tudi zato ni mogoče ugotoviti omenjene procesne kršitve. Tudi se ni oprlo na prekludirane dokaze, kot še poskuša neutemeljeno s pavšalnimi očitki prikazati revident in zato tudi v tej smeri ni vsebinsko očitane bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 286. člena ZPP. Ker sodišče druge stopnje tudi ni samo oziroma prvič ugotavljalo dejstev mimo navedb pravdnih strank (revizijski očitek v zvezi z uporabo 67. člena OZ), pa tudi ni izkazana vsebinsko (smiselno) očitana procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti).

8. Vsa pravotvorna vprašanja sta sodišči prve in druge stopnje pravno pravilno razrešili. Toženec je z enostransko izjavo upravičeno odstopil od pogodbe iz v pogodbi določenega razloga, še predno je pričel z izpolnjevanjem svojih pogodbenih obveznosti (plačilom kupnine), pri čemer je zadostovala tudi v nepisni obliki posredovana odstopna izjava (primerjaj tudi razloge sodišča druge stopnje na peti strani sodbe). Kolikor pa revident graja uporabo 67. člena OZ v sodbi sodišča druge stopnje, in pri tem zatrjuje tudi zmotno uporabo materialnega prava, pa je treba pripomniti, da se je sodišče druge stopnje pravilno v okviru materialnopravne presoje po uradni dolžnosti oprlo tudi na v poštev prihajajočo materialnopravno podlago in nadalje pravilno ni uporabilo tistega dela te določbe, ki omenja skesnino, upoštevaje, da v konkretnem primeru ni šlo za odstop na podlagi skesnine (oziroma odstopnine), temveč na podlagi med pravdnima strankama avtonomno dogovorjenega pogodbenega razloga - nekreditiranja s strani toženčeve banke (torej brez skesnine), kot podlage za pravno učinkovanje odstopne izjave (načelo prostega urejenja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ). Materialnopravno pravilno tudi omenja to določbo kot izjemo od zavezujočega pravila obligacijskega prava o pravnih učinkih sklenjene pogodbe in vezanosti na to pogodbo (pacta sunt servanda).

9. Tožnikova revizija torej ni utemeljena, in jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

10. Glede na neuspeh v revizijskem postopku mora toženec plačati tožniku njegove stroške v zvezi z odgovorom na revizijo v višini 8.950,40 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Specifikacija revizijskih stroškov je razvidna iz toženčevega stroškovnika v odgovoru na revizijo.