Jedro

Res je sicer, da se subjektivni element v tej fazi kazenskega postopka ne presoja na način kot se presoja po končanem dokaznem postopku, saj se ne ocenjuje verodostojnost posameznih dokazov oziroma njihova protislovnost in prepričljivost. Ne glede na to, pa je pri ugotavljanju obstoja utemeljenega suma potrebno upoštevati tudi zagovor obdolžencev in dokaze, ki sta jih predložila v spis, kar vse je preiskovalni sodnik povzel v nestrinjanju z zahtevo za preiskavo. Ker pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi prvo sodišče obdolženčeva zagovora upoštevalo kaj več, kot na ravni zanikanja očitanega jima kaznivega dejanja, je ustvarilo situacijo, kot da izpoved obdolženca pri ugotavljanju utemeljenega suma nima nikakršnega pomena in da je vseeno kaj izpoveduje.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju, na podlagi sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) uvedlo preiskavo zoper D. L. in A. V., zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. 2. Zoper navedeni sklep sta se pritožila zagovornika obeh obdolžencev, oba iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zagovornik D. L. pa še zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

3. Sodišču druge stopnje predlagata, da ugodi njunima pritožbama in izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper oba osumljenca zavrne zahtevo za preiskavo Specializiranega državnega tožilstva, podredno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Po proučitvi zadeve v smeri pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta pritožbi obeh zagovornikov utemeljeni v delu, kjer ugotavljata absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP iz razloga, ker izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Prvostopenjsko sodišče je namreč v izpodbijanem sklepu povsem prezrlo zagovora obeh obdolžencev, v katerih sta opozorila na nekatere ključne dokaze, ki po njunem mnenju ne dopuščajo sklepanje o obstoju utemeljenega suma, da naj bi storila očitano jima kaznivo dejanje. Prvostopenjske ugotovitve o obstoju utemeljenega suma tako temeljijo le na dokazih, ki jih je predložilo državno tožilstvo.

6. Po prvem odstavku 167. člena ZKP se zoper določeno osebo začne preiskava, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje. Po prvem odstavku 169. člena ZKP pa preiskovalni sodnik po prejemu zahteve za preiskavo najprej pregleda spis, nato pa zasliši tistega zoper katerega je zahtevana preiskava in če se z zahtevo za preiskavo strinja, izda sklep o preiskavi, v katerem pa morajo biti podatki iz tretjega odstavka 168. člen ZKP, med drugim tudi okoliščine iz katerih izhaja utemeljen sum. Povsem enake ugotovitve pa veljajo tudi v primeru, ko po nestrinjanju preiskovalnega sodnika z zahtevo za preiskavo, le-ta zahteva naj o tem odloči senat. 7. Glede na navedeno je očitno, da o obstoju utemeljenega suma, to je zadostne stopnje verjetnosti, da naj bi določena oseba storila očitano ji kaznivo dejanje, preiskovalni sodnik oziroma v primeru njegovega nestrinjanja s preiskavo zunaj obravnavni senat, odloča na podlagi dokaznega gradiva, ki ga je predložil državni tožilec, in na podlagi zagovora obdolženca, ki je prav tako dokaz.

8. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu sicer sprejelo pavšalno oceno o obstoju utemeljenega suma izvršitve obdolžencema očitanega kaznivega dejanja, pri tem pa razlogi s katerimi utemeljuje svoje zaključke, predstavljajo praktično dobeseden prepis obrazložitve zahteva za preiskavo, le z drugačno razporeditvijo odstavkov. Lastne zaključke o obstoju utemeljenega suma pa je prvo sodišče zapisalo le v šestem odstavku na 6. strani obrazložitve, in se nanašajo na uradni zaznamek o izjavi A. P., sicer sodne izvedenke ekonomske stroke, ki po prvostopenjski oceni potrjuje, da je bila finančna slika Banke X predstavljena Banki Slovenije boljša, kot bi glede na realne finančne podatke morala biti. To pa je okoliščina, ki sama po sebi ne potrjuje obstoja utemeljenega suma, da naj bi obdolženca storila očitano jima kaznivo dejanje, konkretno obstoja preslepitvenega namena, ki predstavlja zakonski znak obdolžencema očitanega kaznivega dejanja. To pa pomeni, da mora biti že v tej fazi kazenskega postopka preslepitveni namen izkazan na ravni utemeljenega suma, sicer preiskave zoper obdolženca sploh ni mogoče uvesti.

9. Pri tem pa je prvo sodišče povsem prezrlo, da oba osumljenca preslepitveni namen v svojih zagovorih zanikata, pri čemer med drugim navajata, (-) da nista onadva sestavljala bilanc banke, izračunavala kapital in kapitalsko ustreznost banke, kar vse je potekalo po posebnih postopkih na ustaljen način in preko različnih sektorjev in odborov, kar vse sta podkrepila z dokumentacijo, (-) da so se vlagatelji dobro zavedali, da kupujejo visoko tvegane obveznice, (-) da ob izdaji ponudbenega memurandoma in kasneje med izvajanjem posla nista vedela, da bo na podlagi kasneje sprejetih sprememb bančnih zakonov, Banka Slovenije, dne 16.12.2014 , odredila izbris oziroma prenehanje obveznosti iz naslova podrejenih obveznic BCE16, (-) da se je po objavi rezultatov stres testov, v sporočilih za javnost o tem, da Banka X izpolnjuje kriterije za poslovanje, izhajalo iz dejanskih objav Banke Slovenija in (-) da so dne 16.12.2014 prenehale vse kvalificirane obveznosti Banke X iz naslova finančnih instrumentov, to je podrejenih obveznic BCE11, BCE10, BCE12 in BCE16, kar pomeni, da bi bili vlagatelji obveznic BCE16 izbrisani tudi v primeru, če teh pred tem ne bi zamenjali z obveznicami BCE11. 10. Navedene okoliščine na katere opozarjata obdolženca v svojih zagovorih in jih v nestrinjanju z zahtevo za preiskavo povzema tudi preiskovalni sodnik, ki hkrati opozarja na posamezne listinske dokaze in na sedanjo ureditev varstva nekdanjih imetnikov obveznic, v kasneje sprejetem Zakonu o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznic bank (ZPSVIKOB), pa je prvo sodišče v izpodbijanem sklepu povsem prezrlo. Pri ugotavljanju okoliščin o obstoju utemeljenega suma, je namreč obsežna zagovora obdolžencev strnilo zgolj v ugotovitev, da obdolženca storitve kaznivega dejanja zanikata, nestrinjanje preiskovalnega sodnika za zahtevo za preiskavo pa v ugotovitev, da preiskovalni sodnik meni, da pri obdolžencih ni podan naklep glede očitanega jima kaznivega dejanja.

11. Res je sicer, da se subjektivni element v tej fazi kazenskega postopka ne presoja na način kot se presoja po končanem dokaznem postopku, saj se ne ocenjuje verodostojnost posameznih dokazov oziroma njihova protislovnost in prepričljivost. Ne glede na to, pa je pri ugotavljanju obstoja utemeljenega suma potrebno upoštevati tudi zagovor obdolžencev in dokaze, ki sta jih predložila v spis, kar vse je preiskovalni sodnik povzel v nestrinjanju z zahtevo za preiskavo. Ker pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi prvo sodišče obdolženčeva zagovora upoštevalo kaj več, kot na ravni zanikanja očitanega jima kaznivega dejanja, je ustvarilo situacijo, kot da izpoved obdolženca pri ugotavljanju utemeljenega suma nima nikakršnega pomena in da je vseeno kaj izpoveduje. Zato je potrebno pritrditi obema zagovornikoma, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvi, saj mora iz obrazložitve sodne odločitve izhajati, da se je sodišče seznanilo z argumenti obrambe in jih ni enostavno prezrlo, do njih pa se je potrebno tudi opredeliti v smislu ali jih s strani državnega tožilstva predlagani dokazi, na ravni utemeljenega suma ovržejo ali ne, ter za odločitev navesti svoje razloge, o dejstvih in okoliščinah na katerih temelji odločitev o obstoju ali neobstoju utemeljenega suma glede zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki so navedeni v opisu kaznivega dejanja. Zato pritožbeno sodišče ni ugodilo primarnemu predlogu obeh pritožnikov po zavrnitvi zahteve za preiskavo, temveč je sledilo njunima podrednima predlogoma ter izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

12. Pri ponovnem odločanju izvenobravnavni senat ne bo smel spregledati okoliščin, na katere v svojih zagovorih opozarjata obdolženca, zlasti pa ali je podan utemeljen sum, da sta obdolženca izpolnila vse zakonske znake očitanega jima kaznivega dejanja. Za odločitev pa bo moralo navesti svoje razloge, saj zgolj prepis obrazložitve zahteve za preiskavo, ne predstavlja v ustavno sodni praksi sprejetega standarda obrazložitve sodne odločbe.

13. Glede na ugotovljeno procesno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena, ki je terjala razveljavitev izpodbijanega sklepa, pa se pritožbeno sodišče ni moglo opredeliti do drugih pritožbenih pomislekov zagovornikov.