Jedro

Zamudne obresti od denarne odškodnine za povrnitev nedenarne premoženjske škode, odmerjene v denarju po cenah na dan sodne odločbe, tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bila določena odškodnina.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je drugi toženec I. J. mlajši dolžan plačati tožniku J. C. znesek v višini 451.772,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe (20.9.2000) dalje do plačila, v petnajstih dneh. Zaradi umika tožbe je postopek zoper prvega toženca I. J. starejšega končalo. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo. Odločilo je, da je drugi toženec dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v višini 208.073,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2000 dalje do plačila. Zoper to sodbo sta se pritožila tožeča stranka in toženec I. J. mlajši. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za obresti od prisojene glavnice za čas od 29.6.1994 do izdaje sodbe. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) določa v 186. členu, kdaj zapade odškodninska obveznost in pravi, da "se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode". Če se višine škode ob nastanku ne da ugotoviti, nastopi zamuda šele takrat, ko je odškodninska obveznost čista, kar se je v danem primeru zgodilo najkasneje na dan, ko je izvedensko mnenje izvedenca R. prispelo na sodišče. To je bilo dne 29.6.1994 in od tega datuma dalje je tožnik upravičeno zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti. Dr. Cigoj v Komentarju ZOR pravi, da se lahko obresti zahtevajo od trenutka, ko se ugotovi, kolikšna je višina odškodnine, toda izračunajo se te obresti od trenutka, ko je nastala odškodninska obveznost. Tožnik opozarja na sodno prakso, ki je v primeru deliktnih ravnanj storilca odločila, da gredo v odškodninskih sporih zaradi povračila škode, povzročene z deliktnim ravnanjem, oškodovancu zamudne obresti od dne vložene tožbe tudi tedaj, čeprav je obrestni zahtevek uveljavil šele kasneje, med postopkom. To stališče je v skladu s teorijo, ki je izrekla, da je storilec nedopustnega ravnanja takoj v zamudi. Tudi na podlagi načela popolne odškodnine (člen 190 ZOR) je tožnik upravičen zahtevati poleg glavnice, ki je bila določena leta 1994, tudi zamudne obresti, ki poleg svoje običajne funkcije to glavnico vzdržujejo v realni vrednosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Toženec I. J. mlajši se pritožuje zoper ugoditveni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bilo s sodbo (pravilno: sklepom) v zadevi pod opr. št. II P 268/85 ugotovljeno, da sta toženca I. J. st. in I. J. ml. dne 17.5.1985 motila tožnika v posesti njivskega dela parcele št. 448 k.o .... v izmeri 4000 m2 s tem, da sta dne 17.5.1985 na njivskem delu te parcele, na katerem je imel tožnik posejan oves in graščico, za sebe posejala koruzo. Iz tega sklepa izhaja, da sta toženca motila tožnika le v letu 1985 in ne tudi v letu 1986. S sodbo I P 393/86 pa je bilo ugotovljeno, da se tožniku prepoveduje vsako poseganje na polovični del zemljiške parcele št. 448 k.o. ..., ki v celoti meri 8168 m2 in ga je dolžan izročiti M. R., tožencema pa plačati odškodnino v višini 33.750,00 SIT za koruzo, ki sta jo na sporno parcelo toženca posejala leta 1985. Glede na to, da je bilo s sklepom II P 268/85 ugotovljeno motilno dejanje tožencev zoper tožnika le za leto 1985 in s sodbo I P 393/86 za leto 1986 prisojena odškodnina za posevek tožencema, je stališče sodišča prve stopnje, ki je tožniku prisodilo odškodnino tudi za leto 1986, nepravilno. Za leto 1986 ne more biti odškodnina za posevek na isti zemlji prisojena obema strankama hkrati. Tožniku bo torej lahko pripadla odškodnina le za posevke v letu 1985 in to v primeru, da sta mu toženca povzročila škodo po svoji krivdi. Krivdnega ravnanja tožencev pa sodišče v svoji sodbi ni obrazložilo in ga tudi ni ugotavljalo, čeprav bi bilo po sodbi višjega sodišča prav to dolžno storiti. S sodbo I P 393/86 je bilo odločeno, da ima lastnica M. R. in preko nje zakupnik J. I. st. večjo pravico do posesti parcele št. 448 k. o. ..., tožnik pa je imel kot posestnik le začasno pravico do posesti. Glede na to, da je imel I. J. st. za obdelovanje parcele št. 448 k. o. ... dne 2.4.1985 sklenjeno zakupno pogodbo z R. M., je bil prepričan, da kot zakupnik lahko začne z obdelovanjem parcele. Bil je torej dobroverni posestnik. Po navedbah tožnika naj bi toženca preorala njegov predposevek ovsa in graščice, katerega naj bi tožnik posejal pred sklenjeno zakupno pogodbo. Toženca zanikata, da bi ta posevek sploh vzklil pri takrat zelo nizki temperaturi zraka, saj kalečega predposevka toženca v zemlji nista opazila. Ker posevka nista opazila, se tudi nista mogla zavedati, da tožniku povzročata kakšno škodo. Zato ju tudi ne zadene nobena krivda in iz nje izvirajoča odškodninska odgovornost. Tožnik bi moral tudi dokazati, da mu je škoda sploh nastala in tudi kolikšna je ta škoda. Kar se tiče posevka ovsa je priča A. R. na zaslišanju povedal, da je tožnik posejal oves zanj, za njegove zajce. To po mnenju pritožnika pomeni, da škoda zaradi preoranega ovsa ni nastala tožniku, temveč A. R.. Nadalje tožnik ni z ničemer dokazal, da je sploh sejal graščico. Tega ni potrdila nobena od zaslišanih prič. Izvedenec, ki je računal višino škode na ovsu in graščici sploh ni imel podatka za ti dve kulturi, temveč je vzel primerjalni podatek za drugo kulturo, kar pa v danem primeru ne more biti uporabno. Kar zadeva tožnikov zahtevek za škodo za silažno koruzo v letu 1985, pa je treba spet najprej ugotoviti, ali obstaja krivda tožencev. V ravnanju tožencev, ko sta na zakupljeno njivo posejala svojo koruzo, ni zaznati znakov kakšnega krivdnega ravnanja, saj je bila njiva po njunih izpovedbah prazna. Enako velja za tožnikov zahtevek za škodo na zelju. Tožena stranka graja tudi izvedensko mnenje izvedenca R., ki je po njenem mnenju popolnoma neuporabno v tem sporu. Izvedenec govori o intenzivni pridelavi, za katero sam pravi, da je na trgu prisotna zadnjih pet let, sporna zadeva pa se nanaša na obdobje, ko je bila pridelava še ekstenzivna. Izvedenec pri zelju govori o sorti Histona, pri tem da tožnik ni z ničemer dokazal, da je v letu 1985 in 1986 prideloval prav to sorto zelja (ta sorta je na tržišču šele zadnja leta). Izvedenec je svoje izračune glede izpada dohodka opravil po katalogu kalkulacija za načrtovanje gospodarjenja na kmetijah, ki ga je v letu 1998 izdalo Ministrstvo za kmetijstvo. Pritožnik se sprašuje, kako naj bi bil ta katalog uporaben za določitev odškodnine za pridelavo v letu 1985 in 1986. Tožena stranka še pripominja, da tožnik ni z ničemer dokazal, da bi zelje lahko ne samo pridelal, ampak tudi prodal (saj je šlo za večjo količino, ki presega domačo porabo) in da je zaradi nezmožnosti prodaje utrpel škodo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbi nista utemeljeni. O pritožbi tožeče stranke: Odškodninska obveznost se res šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (186. člen ZOR). Toda ta norma še ne pomeni, da je povzročitelj vedno in v vsakem primeru že s trenutkom nastanka škode zavezan k njeni povrnitvi. Čeprav je povzročitelj škode že s trenutkom nastanka škode v zamudi z njeno reparacijo, pa pravne posledice njene povrnitve nastajajo šele kasneje, namreč, ko je to mogoče. Zato je treba pojem zapadlosti odškodninske obveznosti ločiti od trenutka, ko se lahko odmeri višina odškodnine, to je po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 189. člena ZOR), kakor tudi od trenutka, ko začnejo teči zamudne obresti na denarno odškodninsko terjatev. Zamudne obresti od denarne odškodnine za povrnitev nedenarne premoženjske škode, odmerjene v denarju po cenah na dan sodne odločbe, tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bila določena odškodnina (načelno stališče XXXIII. skupne seje ZS, VS republik in pokrajin ter VVS z dne 29.5.1987, Bugojno, Poročilo VS SRS 1987/I). Pritožba tako nima prav, da tečejo zamudne obresti že od vložitve tožbe dalje oziroma od dne 29.6.1994 dalje, ko je izvedensko mnenje izvedenca R. prispelo na sodišče. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da bi tožeča stranka morala v skladu z izvedenskim mnenjem spremeniti tožbeni zahtevek na vrednost, ki jo je izračunal izvedenec na zadnjem naroku, vendar tega vse do konca glavne obravnave ni storila, čeprav je sodišče tudi zaradi tega postavilo izvedenca, ki je izračunal škodo na dan izdaje sodbe. Le tako bi si lahko zagotovila, da bi se višina odškodnine odmerila po cenah na dan sojenja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ker tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (tožeča stranka namreč kljub zatrjevanemu pritožbenemu razlogu bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni pojasnila, katero bistveno kršitev določb postopka naj bi sodišče prve stopnje storilo), je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu (točka 3 izreka) potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP). O pritožbi tožene stranke: Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tako glede temelja odškodninske odgovornosti kot tudi glede višine odškodnine. Iz pravnomočnega sklepa o motenju posesti opr. št. II P 268/95 (z dne 13.2.1986, potrjenega s sklepom višjega sodišča z dne 20.5.1986) izhaja, da sta toženca dne 17.5.1985 motila tožnika v mirni dejanski posesti njivske parcele št. 448 k.o. ... s tem, da sta na njenem delu, kjer je imel tožnik zasejan oves in graščico, delno pa pripravljeno za sejanje koruze, samovoljno in brez tožnikovega dovoljenja za sebe posejala koruzo. S tem sklepom pa je bilo tožencema tudi naloženo, da se morata v bodoče takih ali podobnih dejanj izogibati, prepovedalo pa se jima je vsako zahajanje na to parcelo, zlasti obdelovanje te parcele. Na podlagi tega motenjskega sklepa je bila tožnikova posest res varovana le začasno, kot to navaja pritožba tožene stranke, vendar pa vse do trenutka, ko se je v petitorni pravdi (I P 393/86) dne 31.5.1990 pravnomočno ugotovilo, da tožnik nima pravice do posesti in mu je zato bilo prepovedano vsako poseganje na to parcelo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno kot protipravno obravnavalo tudi ravnanje toženca v letu 1986 in ne samo v letu 1985. Ker se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (16. člen ZOR), je tožena stranka dolžna tožniku povrniti povzročeno škodo, ne glede na to, da je bil tožnik v pravdi pod opr. št. I P 393/86 obsojen na povrnitev škode toženi stranki za posevek v istem letu - 1986. Tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da je ena od predpostavk odškodninske odgovornosti tudi krivdno ravnanje povzročitelja. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je dolžan tisti, kdor drugemu povzroči škodo, le to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 154. člena ZOR). Iz te določbe izhaja tako imenovano načelo domnevne krivde (tudi: načelo subjektivne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom), po katerem je povzročitelj škode tisti, ki mora dokazati, da ni kriv zatrjevane škode. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa toženec tega ni uspel dokazati. Pritožbeno sodišče ob dejstvu, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnik spomladi leta 1985 na njivi opravil "praho" (njivo pripravil za sajenje), ugotavlja, da ni odločilnega pomena, ali toženec ni opazil posevka, kot to navaja pritožba. Tudi dejstvo, da je imel I. J. st. sklenjeno zakupno pogodbo z M. R., še ne izključuje krivdnega ravnanja toženca. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v to, da je tožniku zaradi ravnanja toženca nastala škoda. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, katere kulture je posadil in katere je nameraval posaditi, pritožba tožene stranke pa le z navedbo, da tega, da je tožnik posejal graščico, ni potrdila nobena od prič, ne more omajati pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Glede pritožbene navedbe, da je priča A. R. povedal, da je tožnik posejal oves za njegove zajce, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni relevantno, kaj je tožnik kasneje nameraval narediti s pridelkom. Tako se ni mogoče strinjati s pritožbo, da škoda ni nastala tožniku. Ker tožnik ni spremenil tožbenega zahtevka, je sodišče tožniku prisodilo odškodnino v višini, kot izhaja iz prvotnega izvedenskega mnenja izvedenca R. z dne 29.6.1994 (451.772,00 SIT). Ker je izvedenec po ugotovitvah sodišča prve stopnje pri tem izračunu upošteval starejši normativ, pri čemer je bila pri tem izračunu upoštevana ekstenzivna pridelava zelja, ne morejo biti uspešne pritožbene trditve, ki grajajo uporabo novejšega normativa (katalog kalkulacija za načrtovanje gospodarjenja na kmetijah, ki ga je v letu 1998 izdalo Ministrstvo za kmetijstvo), prav tako pa ne pritožbene navedbe o intenzivni pridelavi in sorti zelja (histona). Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov v to, da je izvedenec za oves in graščico naredil izračun na podlagi primerjalne kulture (krmne repice), čeprav tudi tu velja enako, kot prej, da je bila ta primerjalna kultura upoštevana le pri novem izračunu, pri izračunu v letu 1994 pa ne. Neupoštevne so pritožbene trditve, da tožnik zelja ne bi mogel prodati, ker gre za večje količine, saj tožena stranka tega v postopku na prvi stopnji ni navajala, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je glede na navedeno tako glede temelja kot glede višine odškodnine pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem ugoditvenem delu in v odločitvi o stroških pravdnega postopka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).