Jedro

Pravni interes za pritožbo je predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Če ni pravnega interesa za pritožbo, je slednja nedovoljena in zato nedopustna. Pravni interes mora obstajati tako ob vložitvi pritožbe kot tudi v celotnem pritožbenem postopku in ob odločanju o pritožbi.

Zmotno je pritožbeno stališče, da eventualno soglasje za mediacijo toženo stranko razbremeni trditvenega in dokaznega bremena. Kaj takega iz zakona ne izhaja, pa tudi sodišče prve stopnje takega pouka toženi stranki ni dalo. Iz povabila k postopku mediacije ne izhaja, da pravila iz poziva ne veljajo, če se stranka spusti v postopek mediacije. Ker niti vsebina poziva niti vsebina povabila po presoji pritožbenega sodišča nobenemu povprečno razumnemu in povprečno skrbnemu človeku ne nudi opore za tak zaključek, kakršnega je napravila pritožnica, s sklicevanjem na svoje „zmotno razumevanje“ omenjenih dopisov ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožba zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrže. II. Pritožba zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka osemdnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati 3.948,52 EUR ter zakonske zamudne obresti, ki tečejo: - od zneska 427,00 EUR od 14. 3. 2019 dalje do plačila, - od zneska 793,70 EUR od 11. 5. 2019 dalje do plačila, - od zneska 622,35 EUR od 30. 5. 2019 dalje do plačila, - od zneska 1.027,89 EUR od 25. 10. 2019 dalje do plačila in - od zneska 1.077,58 EUR od 26. 7. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva zapadlosti posameznega vtoževanega računa do naslednjega dne po zapadlosti je zavrnilo (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Toženi stranki je v plačilo naložilo pravdne stroške tožeče stranke, in sicer v znesku 560,99 EUR v 15 dneh od prejema (te) sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper citirano sodbo je tožena stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbene stroške je priglasila v specificiranem stroškovniku na vlogi.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče v celoti zavrne in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdi. Toženi stranki naj pritožbeno sodišče v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Te je tožeča stranka specificirala v stroškovniku na vlogi.

4. Pritožba zoper II. točko izreka sodbe ni dovoljena.

5. Pravni interes za pritožbo je predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Če ni pravnega interesa za pritožbo, je slednja nedovoljena in zato nedopustna (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Pravni interes mora obstajati tako ob vložitvi pritožbe kot tudi v celotnem pritožbenem postopku in ob odločanju o pritožbi.

6. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva zapadlosti posameznega vtoževanega računa do naslednjega dne po zapadlosti. To pomeni, da je tožeča stranka s tem delom zahtevka propadla, tožena stranka pa – nasprotno – uspela. S pritožbo zoper II. točko izreka sodbe zase bolj ugodnega pravnega položaja v tem sporu torej ne more doseči. Tožena stranka od vložene pritožbe v tem delu ne more imeti pravne koristi, s tem pa pravnega interesa za pritožbo. Pritožba tožene stranke je zato nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP) in jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrglo, tako kot mu to nalaga 352. člen ZPP.

7. Pritožba zoper I. in III. točko izreka ni utemeljena.

8. Postopek v tej zadevi se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Ta predlog ne vsebuje navedb in dokazov, ki podpirajo tožbeni zahtevek. Prvostopenjsko sodišče je zato tožečo stranko s sklepom III Pg 802/2020 z dne 3. 7. 2020 pozvalo k dopolnitvi tožbe. Tožeča stranka je svojo tožbo dopolnila z vlogo z dne 20. 7. 2020 (r. št. 14). To vlogo je prvostopenjsko sodišče poslalo toženi stranki 27. 7. 2020 in jo hkrati pozvalo, naj odgovori na vlogo tožeče stranke. Istočasno ji je poslalo povabilo k postopku mediacije. Oba poziva sta bila toženi stranki vročena 13. 8. 2020 (in sicer na podlagi fikcije vročitve – obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi pripeto k list. št. 411), vendar odgovora na dopolnitev tožbe tožena stranka ni vložila. Sodišče prve stopnje je zato dejstva, navedena v dopolnitvi tožbe, štelo za nesporna in tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, tako kot je razvidno iz izreka izpodbijane odločbe z dne 25. 9. 2020. Soglasje obeh pravdnih strank k začetku postopka mediacije ni bilo podano.2

9. Tožena stranka pritožbeno uveljavlja, da se je sodišče prve stopnje v tej zadevi prenaglilo. Po njenih navedbah je sicer res, da je po vloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi tožeča stranka dopolnila svoje navedbe, vendar pa je sodišče prve stopnje v tem postopku strankama v podpis poslalo tudi soglasje za mediacijski postopek. Tožena stranka je v tej smeri soglasje podpisala, ravno sodišče prve stopnje pa bi jo po njenem mnenju moralo obvestiti, da soglasje druge stranke eventualno ni podano in nato nadaljevati s postopkom. Misleč, da bo prišlo do mediacijskega postopka, pa tožena stranka s svojimi aktivnostmi ni nadaljevala. Če bi poznala situacijo, pa je zaradi krivde sodišča ni, bi na navedbe tožeče stranke kvalificirano odgovorila in ponudila dokaze, pa je v pomoti čakala na razpis mediacije. Ob tem tožena stranka poudarja še, da je bila zaradi epidemija prava zmešnjava s tekom rokov in vročanjem.

10. Po presoji pritožbenega sodišča so citirani pritožbeni očitki neutemeljeni. Zmotno je pritožbeno stališče, da eventualno soglasje za mediacijo toženo stranko razbremeni trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP v zvezi s 451. členom ZPP). Kaj takega iz zakona ne izhaja, pa tudi sodišče prve stopnje takega pouka toženi stranki ni dalo. Iz poziva z dne 27. 7. 2020 (list. št. 39) jasno izhaja, da lahko tožena stranka na vlogo tožeče stranke (tj. dopolnitev tožbe) odgovori in v kakšnem roku lahko to stori. V njem je pojasnjeno tudi, v katerih vlogah je še dopustno utemeljevati tožbeni zahtevek oziroma mu oporekati. Iz povabila k postopku mediacije pa ne izhaja, da pravila iz poziva z dne 27. 7. 2020 ne veljajo, če se stranka spusti v postopek mediacije. Ker niti vsebina poziva niti vsebina povabila po presoji pritožbenega sodišča nobenemu povprečno razumnemu in povprečno skrbnemu človeku ne nudi opore za tak zaključek, kakršnega je napravila pritožnica, s sklicevanjem na svoje „zmotno razumevanje“ omenjenih dopisov ne more uspeti.3

11. Pritožbeno stališče, da je pritožničina neaktivnost4 krivda prvostopenjskega sodišča, je glede na zgornje razloge torej povsem neutemeljen.

12. Pavšalno sklicevanje na dejstvo, da je „šlo tudi za epidemijo, ki pravzaprav traja še danes“, pa po presoji pritožbenega sodišča ni upoštevno. Pritožnica ne zatrjuje niti da ji poziv, naj odgovori na dopolnitev tožbe, ni bil (pravilno) vročen niti da je na sodišče prve stopnje vložila vlogo, s katero je odgovorila na dopolnitev tožbe. Na zmešnjavo s tekom rokov in vročanjem poštnih pošiljk se torej ne more sklicevati. Ker o odlogu izvršbe5 ne more odločiti pravdno sodišče (tj. sodišče prve stopnje) – slednje je upoštevaje razveljavitveni sklep VL 2004/2020 z dne 17. 4. 2020 pravilno odločilo o zahtevku in stroških – pa pritožnica neutemeljeno uveljavlja tudi, da je iz razloga, ker je v obravnavanem primeru odločanje o tem izostalo, podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (in je v posledici tudi zmotno uporabljeno materialno pravo).

13. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP), potem ko je slednja prestala tudi preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevaje stroškovnik na vlogi in Odvetniško tarifo, in sicer: 375 točk za odgovor na pritožbo, 7,5 točk za izdatke (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV. Pritožbeni stroški tožeče stranke, preračunani v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR, tako skupaj znašajo 279,99 EUR, tožena stranka pa jih je dolžna poravnati v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

15. O pritožbi zoper sklep je na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

1 Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila dopolnitev tožbe toženi stranki na podlagi fikcije vročitve vročena dne 6. 8. 2020 je zmotna, vendar pa na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva. 2 Dne 4. 8. 2020 je prvostopenjsko sodišče prejelo obvestilo tožeče stranke, da s postopkom mediacije ne soglaša, dne 3. 9. 2020 pa soglasje tožene stranke k postopku mediacije. 3 Prim. II Cpg 304/2018. 4 Tj. opustitev vložitve odgovora na tožbo. 5 Ki ga je tožena stranka, takrat še dolžnik, predlagala v ugovoru zoper sklep o izvršbi.