Jedro

Ni logično, da bi stranki predpogodbe, ki sama še ni podala pravno učinkovite izjave volje za sklenitev najemne pogodbe, šli vsi učinki iz te pogodbe.

Pogodbena odškodninska odgovornost je v našem pravnem sistemu umeščena med učinke obveznosti (III. poglavje ZOR).

Pogodbena odškodninska obveznost zato lahko nastane in obstoji le v obdobju, v katerem pogodbeno razmerje ustvarja učinke med pogodbenima strankama.

Sporna predpogodba je prenehala (učinkovati) 30.5.1997, ker odtlej nobena izmed pravdnih strank ni mogla več uveljavljati sklenitve glavne pogodbe (prim. 4. in 5. odstavek 45. člena in 295. člen ZOR).

Tudi zato obravnavani odškodninski zahtevek iz naslova pogodbene odškodninske odgovornosti zaradi zatrjevane neizpolnitve predpogodbe v obravnavanem primeru ne more biti utemeljen. Tožba je bila vložena namreč šele 26.3.1998, to je v času, ko tožeča stranka ne bi mogla več uspešno uveljavljati izpolnitvenega zahtevka po sporni predpogodbi (anal. s 3. odstavkom 376. člena ZOR).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 76.513.151,00 SIT s pp.

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagala je naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki (344. člen ZPP), ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Iz razlogov izpodbijane sodbe sledi, da sodišče prve stopnje vidi pravno podlago obravnavanega tožbenega zahtevka (med drugim) v 262. členu ZOR. Sprejelo je namreč očitek tožeče stranke toženi, češ da slednja ni izpolnila (svoje) obveznosti iz predpogodbe, to je, ni sklenila najemne pogodbe za sporne dvoriščne prostore pod pogoji, dogovorjenimi v predpogodbi. Iz razlogov izpodbijane sodbe sledi še, češ da je tožena stranka pri tožeči ves čas vzbujala vtis, da bo najemna pogodba sklenjena. Toženi stranki je sodišče prve stopnje zato naložilo plačilo uveljavljane odškodnine v višini desetih mesečnih najmenin, izračunanih na podlagi izhodišč iz predpogodbe.

Prisodilo ji je odškodnino za pozitivni pogodbeni interes, to je interes, ki ga je imela tožeča stranka v zvezi s sklenitvijo glavne pogodbe in njeno pravilno izpolnitvijo.

Presoja pritožbenega sodišča o obstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke je drugačna. Razlogov za drugačno stališče je več.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sledi, da je tožeča stranka pristala na zavarovanje terjatve iz naslova predvidenih vlaganj tožene stranke v dvoriščni objekt tožeče stranke s hipoteko.

Po trditvah tožeče stranke naj bi se to zgodilo v začetku leta 1997 (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 12.1.1999, l. št. 17). Iz ravnanja tožeče stranke same bi se tako dalo sklepati, da je sama odstopila od pogojev, ki si jih je za najemno pogodbo izgovorila v sporni predpogodbi. Hipoteka namreč v predpogodbi ni bila dogovorjena v prid zavarovanja terjatve iz naslova vlaganj v dvoriščni objekt. Dejanske okoliščine konkretnega primera tako ne govorijo v prid utemeljenosti tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka, kot je bilo že obrazloženo, uveljavlja pozitivni pogodbeni interes zaradi neizpolnitve pogodbe, ki še ni bila sklenjena. Ni logično, da bi stranki predpogodbe, ki sama še ni podala pravno učinkovite izjave volje za sklenitev najemne pogodbe, šli vsi učinki iz te pogodbe, na kar smiselno pravilno opozarja pritožnica. Razlogi, zakaj je tožeča stranka v konkretnem primeru sama pristala na manj ugodne pogoje po sklenitvi predpogodbe, pa ne morejo biti relevantni, ker se tičejo tožeče stranke same.

Tožeča stranka je imela možnost iztožiti sklenitev najemne pogodbe po izhodiščih, dogovorjenih v predpogodbi. A je ni izkoristila. Če se je znova začela pogajati o še drugih svojih obveznostih, ji zgolj to njenega položaja v tem odškodninskem sporu ne more izboljšati.

Pogodbena odškodninska odgovornost je v našem pravnem sistemu umeščena med učinke obveznosti (III. poglavje ZOR).

Pogodbena odškodninska obveznost zato lahko nastane in obstoji le v obdobju, v katerem pogodbeno razmerje ustvarja učinke med pogodbenima strankama.

Predpogodba je preliminarna pogodba. Obveznost, ki jo prevzameta pogodbeni stranki v predpogodbi, je sklenitev glavne pogodbe (1. odstavek 45. člena ZOR). Ta obveznost je iztožljiva. Vendar, 5. odstavek 45. člena ZOR iz razloga pravne varnosti omejuje možnost uveljavitve zahtevka na sklenitev glavne pogodbe na prekluzivni rok šest mesecev. Ta rok začne teči v primeru, če sta se pogodbeni stranki dogovorili za rok, v katerem bosta sklenili glavno pogodbo, ob poteku dogovorjenega roka (5. odstavek 45. člena ZOR).

V konkretnem primeru sama tožeča stranka trdi, da je bil rok za sklenitev glavne pogodbe v predpogodbi dogovorjen. Najemne pogodbe naj bi bile sklenjene do 30.11.1996 (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 12.1.1999, l. št. 17). Enako določa 2. odstavek III.

točke sporne predpogodbe (priloga A 2). Zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, češ da je bil ta rok 1.7.1997. Sporna predpogodba je zato prenehala (učinkovati) 30.5.1997, ker odtlej nobena izmed pravdnih strank ni mogla več uveljavljati sklenitve glavne pogodbe (prim. 4. in 5. odstavek 45. člena in 295. člen ZOR).

Tudi zato obravnavani odškodninski zahtevek iz naslova pogodbene odškodninske odgovornosti zaradi zatrjevane neizpolnitve predpogodbe v obravnavanem primeru ne more biti utemeljen. Tožba je bila vložena namreč šele 26.3.1998, to je v času, ko tožeča stranka ne bi mogla več uspešno uveljavljati izpolnitvenega zahtevka po sporni predpogodbi (anal. s 3. odstavkom 376. člena ZOR). Povedano drugače, pravdni stranki v času po 30.5.1997 nista bili več v razmerju upnika in dolžnika na podlagi sporne predpogodbe ne glede predmeta izpolnitve ne glede odškodninske terjatve.

Uvodoma je bilo že obrazloženo, da sta se pravdni stranki kljub že sklenjeni predpogodbi dogovarjali naprej o še drugih bistevnih pogojih najema spornih dvoriščnih prostorov. S tem v zvezi tožeča stranka toženi očita, češ da jo je namenoma spravljala v zmoto, da ima namen skleniti najemno pogodbo, čeprav takega namena resnično ni imela (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 12.1.1999, l. št. 17).

Podlaga tovrstne odškodninske odgovornosti je 2. odstavek 30. člena ZOR. To določilo pa jasno omejuje odškodninsko odgovornost v tovrstnih primerih na "škodo, nastalo s pogajanji." Oškodovancu torej ne gre odškodnina v višini njegovega pozitivnega pogodbenega interesa iz pogodbe, o kateri se šele pogaja. Gre mu le odškodnina za škodo, ki jo je imel, ker se je spustil v pogajanja: to je škoda, ker ni prišlo do sklenitve pogodbe - negativni pogodbeni interes. V to pravno kvalifikacijo pravno priznane škode pa sodi na primer škoda zaradi izgubljene koristi zaradi pogajanj, ali škoda, ker je zaradi pogajanj pošteni pogajalec zašel v slabši položaj.

Takšne škode pa tožeča stranka, kot je bilo že obrazloženo, ne uveljavlja. Odškodninska odgovornost že zato tudi ne more biti utemeljena na 30. členu ZOR. Tožeča stranka namreč ni ponudila trditev, na podlagi katerih bi sodišče lahko sklepalo o obstoju pravno relevantne škode, to je škode, ki je predpostavka nastanka te odškodninske odgovornosti (prim. zgoraj). Zato se z drugimi predpostavkami te odškodninske odgovornosti ni treba ukvarjati.

Prav tako tožeča stranka ne uveljavlja odškodnine za škodo, ki bi ji nastala, ker ni bila pravočasno obveščena o odstopu od nameravanega najema dvoriščnih prostorov. Zato odškodninske odgovornosti ni moč utemeljiti niti na podlagi 268. člena ZOR, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi.

Iz doslej razloženega sledi, da obravnavani odškodninski zahtevek po presoji pritožbenega sodišča ne more biti utemeljen. Toda, tožeča stranka je v tožbi (med drugim) zatrjevala tudi, da je sporne poslovne prostore na izrecno zahtevo tožeče stranke izpraznila konec leta 1996 in jih prepustila v uporabo toženi stranki. S temi trditvami, upoštevaje tožbeni predlog, s katerim tožeča stranka uveljavlja plačilo "najemnine", je tožeča stranka uveljavljala zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve (210. in nasl. členi ZOR). Zaradi zgoraj obrazložene zmotne uporabe materialnega prava pa sodišče prve stopnje ni izčrpalo teh trditev (prim. tožbo, list. št. 2 in trditve tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo, ki je bil dne 7.1.1999, l. št. 14). Zato je podan razvljavitveni razlog iz 355. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa.

Napotki za nadaljevanje postopka so razvidni že iz dosedanje obrazložitve. Pritožbeno sodišče dodaja le, da je tožena stranka oporekala zgoraj povzetim trditvam tožeče stranke, resničnost katerih bo treba ugotoviti v nadaljnjem postopku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku

165. člena ZPP.