Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka pol leta po tem, ko je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, objavila razpis za prosto delovno mesto, še ne zadošča za zaključek, da je bila ukinitev tožnikovega delovnega mesta fiktivna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni obračunati nadurno delo, tako da obračuna: za mesec april 2006 97,75 nadur v bruto znesku 1.129,42 EUR, za mesec maj 2006 47,42 ur v bruto znesku 436,61 EUR, za mesec julij 2006 11,88 ur v bruto znesku 118,80 EUR, za mesec avgust 2006 12,38 v bruto znesku 116,38, za mesec september 2006 50,85 EUR v bruto znesku 523,55 EUR, za mesec oktober 2006 45,97 EUR v bruto znesku 451,97 EUR, za mesec november 2006 31,7 ur v bruto znesku 382,67 EUR, za mesec december 2006 22,9 ur v bruto znesku 276,44 EUR, za mesec januar 2007 33,54 ur v bruto znesku 369,78 EUR, za mesec februar 2007 54,23 ur v bruto znesku 688,51 EUR, za mesec marec 2007 34,62 ur v bruto znesku 398,92 EUR, za mesec april 2007 42,5 ur v bruto znesku 513,04 EUR, za mesec maj 2007 62,52 EUR ur v bruto znesku 689,60 EUR, za mesec junij 2007 35,87 ur v bruto znesku 433,00 EUR, za mesec julij 2007 32,55 ur v bruto znesku 374,98 EUR, za mesec avgust 2007 20,3 ur v bruto znesku 223,74 EUR, za mesec september 2007 14,8 ur v bruto znesku 190,40 EUR, za mesec oktober 2007 23,42 ur v bruto znesku 262,00 EUR, za mesec november 2007 13,85 ur v bruto znesku 161,98 EUR, za mesec december 2007 7,57 ur v bruto znesku 92,75 EUR, za mesec januar 2008 26,35 ur v bruto znesku 294,78 EUR, za mesec februar 2008 10,07 ur v bruto znesku 123,38 EUR, za mesec marec 2008 20,43 ur v bruto znesku 250,32 EUR in za mesec april 2008 20,85 ur v bruto znesku 195,47 EUR ter od teh bruto zneskov odvesti vse prispevke in druge dajatve, neto znesek pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (1. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2008, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za obdobje od 2. 12. 2010 do 17. 10. 2010 obračunati in izplačati plačo, kot če bi delal ter od plače odvesti vse prispevke in druge dajatve, nato pa neto znesek plače izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, od 18. 10. 2010 dalje pa tožniku izplačati razliko med plačo tožnika kot samostojnega podjetnika (v višini zavarovalne osnove 734,15 EUR bruto) in plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, v 15 dneh pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in plačati neizplačani dodatek za šefa lakirnice za december 2009 v znesku 327,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2010 dalje do plačila, za januar 2010 v znesku 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2010 dalje do plačila, za februar 2010 v znesku 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2010 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, pa je zavrnilo (2. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.111,31 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu „delovni tehnolog – vodja lakirnice“, pri čemer vodja lakirnice ni bila le njegova dodatna funkcija, temveč je bilo to tudi njegovo delovno mesto. Tožnik je delal na delovnem mestu, kjer sta se združili dve delovni mesti (delovni tehnolog in vodja lakirnice). Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2008 to nesporno izhaja (2. točka). Točka 7. je nerodno napisana. Tožena stranka poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni dokazala. Število zaposlenih pri toženi stranki se ni zmanjšalo in se sedaj celo povečuje. Vprašanje spremembe sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki ni bilo v celoti razjasnjeno. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo le izpovedbo zaslišane priče I.H., ki je zainteresiran za izid te pravde, saj je on izpeljal tožnikovo odpoved. Glede sprejetja pravilnika o sistemizaciji tožene stranke je sodišče prve stopnje razloge v izpodbijani sodbi oprlo le na izpoved te priče, čeprav se druge priče niso spomnile, kje in, kdaj je bila sistemizacija delovnih mest objavljena. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo postopek v zvezi z obvestilom sindikatu o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Spregledalo je namreč dejstvo, da je bil tudi v spremnem dopisu tožnikov priimek napisan napačno (Ai. in ne Ar.), zato sindikat ni imel dovolj informacij, da bi vedel na katerega delavca se obvestilo nanaša. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z vpogledom v plan dela za obdobje od novembra 2009 do decembra 2010. Na podlagi navedenega bi lahko ugotovilo, da pri toženi stranki ni prišlo do zmanjšanja proizvodnje. Prav tako neutemeljeno je zavrnilo dokazni predlog z vpogledom v spletni portal ..., iz katerega bi lahko ugotovilo, da je tožena stranka samo začasno prerazporedila tožnikova dela in naloge na druge delavce, nato pa v času, ko postopek o utemeljenosti tožniku podane odpovedi pred sodiščem še ni bil končan, že objavila novo prosto delovno mesto „tehnik za protikorozijsko zaščito – mojster na področju industrijskega lakiranja“, s popolnoma enako vsebino dela, kot ga je prej opravljal tožnik. Drugačen je samo naziv delovnega mesta. Iz dokazila, ki je bilo poslano sodišču izhaja natančen datum, kdaj je bil oglas objavljen in bi se tako sodišče prve stopnje o tem lahko samo prepričalo. Tožena stranka je novega delavca iskala slabe pol leta po tem, ko je tožnikove naloge razporedila na druge delavce. Navedenemu bi sodišče prve stopnje moralo nameniti več pozornosti tudi iz razloga, ker je tožena stranka pred začetkom obravnavanega postopka podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, začela postopek odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Razlogi v izpodbijani sodbi si med seboj nasprotujejo. Ugotovljena dejstva v zvezi z obstojem poslovnega razloga tožene stranke za presojano odpoved pogodbe o zaposlitvi naj bi bila potrjena z izpovedbami prič R.R., S.T. in I.H.. S.T. in R.R. nista povsem prepričljivo izpovedala, kako in, kdaj so se začele spremembe v reorganizaciji in, kdaj sta določene naloge od tožnikovega delovnega mesta prevzela. Prav tako njuna izpoved ni identična glede časa, kdaj naj bi bili delavci seznanjeni z novo sistemizacijo. Napačna pa je odločitev sodišča prve stopnje tudi glede plačila dodatka za vodenje lakirnice za čas od decembra 2009 do februarja 2010. Vodja lakirnice namreč ni bila le njegova dodatna funkcija, ampak je bilo to tudi njegovo delovno mesto. Če bi tožena stranka želela to njegovo funkcijo veljavno ukiniti bi mu morala za to delovno mesto prej odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Zgolj obvestilo o ukinitvi te funkcije pa ne zadostuje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je bilo tožniku obvestilo o prenehanju dodatne funkcije vročeno 4. 12. 2009, da v vtoževanem obdobju ni opravljal te funkcije in, da posledično ni upravičen do plačila. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo določbe 29. in 47. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnik, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in, da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Očitane kršitve pravil postopka niso podane. Izpodbijana sodba namreč vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih med katerimi ni očitanih nasprotij in je ustrezno obrazložena. Smiselno uveljavljani pritožbeni očitek, da je podana kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je prav tako izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani v potrditev pravnoodločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo (več o tem v nadaljevanju). Sicer pa je v zvezi s pritožbenimi navedbami o neizvedbi predlaganih dokazov treba v obravnavani zadevi upoštevati določbo 286.b člena ZPP, ki določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožnik kršitve določb ZPP v zvezi z dokaznim postopkom na zadnjem naroku dne 11. 3. 2011 ni uveljavljal, da bi tega ne mogel, pa v pritožbi tudi ne trdi. Tožnik v svojih dokaznih možnostih torej ni bil prikrajšan.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožene stranke z dne 11. 1. 2010. Tožnik je v predmetnem postopku uveljavljal še zahtevek iz naslova neizplačanih nadur in dodatek za šefa lakirnice za čas od decembra 2009 do januarja 2010. Glede na to, da se pritožuje samo tožnik, je odločitev sodišča prve stopnje glede plačila nadur že postala pravnomočna in ni predmet pritožbenega preizkusa.

Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek z izjemo dela, ki se nanaša na plačilo neizplačanih nadur, zavrnilo. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč ugotovilo, da je tožena stranka zaradi neuspešnega poslovanja svoje poslovanje reorganizirala in sprejela nov akt o sistemizaciji, s katerim je nekatera delovna mesta (med njimi tudi tožnikovo) ukinila, delovne naloge pa prerazporedila med preostale delavce, zato je zaključilo, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za presojano odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 88. člena ZDR). Ugotovilo je, da je tožena stranka ravnala v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR in, da ni mogoče zaključiti, da bi bila tožniku presojana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi njegove začasne odsotnosti z dela zaradi bolezni niti zaradi diskriminacije. Tožnikov zahtevek iz naslova neizplačnega dodatka za vodenje lakirnice za čas od decembra 2009 do februarja 2010 je, ob upoštevanju določbe 7. člena Pogodbe o zaposlitvi (priloga A2), zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnik v času vtoževanega obdobja ni opravljal te funkcije. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Ta je podan v primeru prenehanja potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alinea prvega odstavka 88. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo in te ugotovitve pritožba ne izpodbija, da je tožena stranka spremenila organizacijo dela tako, da je tožnikovo delovno mesto ukinila. Da bi slednja v času, ko je bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, za tožnikovo delo zaposlila novega delavca, ni bilo ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožena stranka v obravnavanem obdobju zaposlila novo delavko (ga. J.), vendar na zahtevnejšem delovnem mestu. Te ugotovitve tožnik v pritožbi ne izpodbija. Ponavlja pa svoje navedbe, podane v vlogi z dne 26. 11. 2010, da je tožena stranka objavila prosto delovno mesto „tehnik za protikorozijsko zaščito – mojster za področje industrijskega lakiranja“, z enako vsebino dela, kot ga je opravljal tožnik, s čimer je utemeljil svoj sklep, da je tožena stranka zgolj za potrebe tega individualnega delovnega spora njegove delovne naloge ustrezno prerazporedila na druge delavce, nato pa začela z aktivnostmi za zasedbo vsebinsko enakega delovnega mesta. Na te pritožbene navedbe je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče pravilnih razlogov sodišča prve stopnje na tem mestu ne ponavlja (stran 5 in 6 obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na pritožbene navedbe pa še dodaja, da je tožnik z navedeno vlogo z dne 26. 11. 2010 sporočil sodišču, da je tožena stranka na spletni strani objavila novo delovno mesto, pri čemer izrecno ni navedel, kdaj je bil oglas objavljen oziroma, koliko časa je preteklo od vročene odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dokaz ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage pravdnih strank, zato so tožnikove pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje navedeni datum lahko ugotovilo iz dokazila, ki je bilo posredovano sodišču, neutemeljene, sicer pa se zatrjevano dokazilo v spisu ne nahaja, v kar se je pritožbeno sodišče prepričalo po njegovem pregledu. Tožnikove navedbe, da je tožena stranka v slabe pol leta po tem, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, že začela z aktivnostmi za zasedbo vsebinsko enakega delovnega mesta kot je bilo tožnikovo, z ozirom na navedeno, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tožnik v tem delu ne navaja niti razlogov za odstop od dokazne prekluzije, zato pritožbeno sodišče teh njegovih navedb ni upoštevalo (337. člen ZPP). Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še navaja, da okoliščina o objavi prostega delovnega mesta tožene stranke pol leta po tem, ko je bila tožniku podana odpoved iz poslovnega razloga, tudi, če bi bila podana, ne zadostuje za zaključek, da je bila ukinitev tožnikovega delovnega mesta zgolj fiktivna. Navedeno velja zlasti tudi ob upoštevanju okoliščin, ki jih je navedla tožena stranka, da je novembra 2010 pri toženi stranki prišlo do statusnih in organizacijskih sprememb itd. (pripravljalna vloga z dne 10. 12. 2010), kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in temu tožnik tudi ni oporekal. Z ozirom na navedeno je bila izvedba predlaganega dokaza z vpogledom v spletni portal ... tudi po oceni pritožbenega sodišča nepotrebna.

Tako ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje presojo, da je bila pogodba o zaposlitvi tožniku zakonito odpovedana iz poslovnega razloga. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da ukinitev delovnega mesta (ob ostalih izpolnjenih zakonskih pogojih) predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (glej npr. odločbi VIII Ips 62/2007 z dne 12. 2. 2008, VIII Ips 359/2007 z dne 20. 10. 2008 idr.).

Tožena stranka se je lahko v skladu s svojo poslovno politiko iz ekonomskih razlogov ter zaradi racionalizacije stroškov odločila, da delovne naloge, ki jih je do tedaj opravljal tožnik, drugače razporedi med zaposlene. Sodišče nima pooblastila ocenjevati, ali je bila takšna organizacija dela potrebna, ampak samo ugotavlja, da je potreba po tožnikovem delu na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „delovni tehnolog – vodja lakirnice“ prenehala, ker je tožena stranka takšno odločitev sprejela, kot je to vse pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Glede na navedeno so pritožbene navedbe o nedokazanosti poslovnega razloga tožene stranke za presojano odpoved pogodbe o zaposlitvi neutemeljene.

Zaradi navedenih razlogov za obravnavani spor niti niso odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje glede podatkov poslovanja tožene stranke in njegove ugotovitve glede sprejemanja in objave akta o sistemizaciji, zato pritožbeno sodišče tožnikovih pritožbenih navedb, ki te ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbijal, ni presojalo. Posledično je sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza z vpogledom v plan dela utemeljeno zavrnilo kot nepotrebnega in to svojo odločitev tudi zadostno obrazložilo (stran 3 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še dodaja, da so tožnikove pritožbene navedbe, da bi se sodišče prve stopnje z vpogledom v plan dela tožene stranke za obdobje od novembra 2009 do decembra 2010, lahko prepričalo, da pri toženi stranki ni prišlo do zmanjšanja proizvodnje, neutemeljene tudi iz razloga, ker se navedeno obdobje nanaša že na čas po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, zato v bistvenem ne morejo vplivati na presojo njene zakonitosti, sicer pa je, kot je bilo že pojasnjeno, treba tudi upoštevati, da se delodajalec lahko sam odloči, kako bo organiziral svoje delo.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo in te ugotovitve tožnik v pritožbi ne izpodbija, da je bilo njegovo delovno mesto ukinjeno 1. 12. 2009, odpoved pa mu je tožena stranka vročila 11. 1. 2010, za ta spor niso odločilne okoliščine točno, kako in, kdaj so se začele spremembe v reorganizaciji poslovanja tožene stranke in, kdaj točno sta S.T. in R.R. prevzela del tožnikovih nalog. Tudi, če bi R.R. del njegovih nalog prevzel v decembru 2009, S.T. pa februarja 2010, kot to navaja tožnik v pritožbi, to ne bi vplivalo na drugačno odločitev od izpodbijane. Posledično je tožnikov pritožbeni očitek, da so si razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi v nasprotju, neutemeljen. Ne glede na navedeno pa je treba tudi upoštevati, da že sam prenos delovnih nalog kaže na to, da tožnikovo delo ni bilo več potrebno, sprememba akta o sistemizaciji in formalna ukinitev delovnega mesta pa ne predstavljata nujnega predpogoja za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je odločilnega pomena dejansko prenehanje potrebe po delu določenega delavca.

Glede očitanega nezakonitega ravnanja tožene stranke v zvezi z obveščanjem sindikata o podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, zato pritožbeno sodišče tudi teh razlogov sodišča prve stopnje ne ponavlja (stran 6 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je v spremnem dopisu tožnikov priimek napačno zapisan (Ai. in ne Ar.), zaradi česar pritožnik meni, da sindikat ni vedel, na katerega delavca se obvestilo tožene stranke nanaša, so protispisne. Pritožbeno sodišče se je namreč po vpogledu v predloženo listino (Obvestilo o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga – priloga B2) prepričalo, da je tožena stranka v spremnem dopisu tožnikov priimek pravilno navedla (Ar.). Tudi sicer pa po oceni pritožbenega sodišča tudi ta zatrjevana okoliščina, tudi če bi bila podana, ne bi utemeljila takšnega zaključka, kot ga navaja tožnik v pritožbi.

Z ozirom na navedeno se pritožbeno sodišče tudi strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi izvedeni dokazi ne dajejo zadostne podlage za zaključek, da bi bil pravi razlog tožene stranke, da je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi njegova začasna odsotnost z dela zaradi bolezni oziroma postopek, ki ga je tožena stranka izvedla v zvezi z njo niti diskriminacija, kot je to navajal tožnik. Pritožbene navedbe, da bi moralo zato sodišče prve stopnje dati večji pomen okoliščini, da je tožena stranka, pred podajo presojane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sprožila in zaključila postopek podaje odpovedi iz krivdnega razloga, zato niso utemeljene.

Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega zahtevka, ki se veže na ugotovitev nezakonitosti presojane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tudi materialnopravno pravilna, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

Pritožbeno sodišče pa se nadalje strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega zahtevka iz naslova neizplačila dodatka za šefa lakirnice. Glede na dikcijo VII. točke Pogodbe o zaposlitvi, da bo delavec (tožnik) za svoje delo za polni delovni čas prejemal osnovno bruto plačo za V. Tarifni razred vključno z dodatkom za funkcijo vodje lakirnice 400,00 EUR ter, ob dejstvu, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnik v navedenem obdobju to funkcijo dejansko opravljal, niti tožnik tega ni trdil (navedel je le, da mu je tožena stranka dodatek neupravičeno odbila – tožnikova pripravljalna vloga z dne 10. 2. 2011) je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega tožnikovega zahtevka, pravilna. Glede na navedeno so neodločilne za ta spor pritožbene navedbe, da vodenje lakirnice ni bila le ena od tožnikovih dodatnih funkcij, ampak naj bi bilo to njegovo delovno mesto ter, da mu tožena stranka ni mogla veljavno ukiniti del plače za opravljanje tega dela zgolj na podlagi Obvestila o prenehanju dodatne funkcije z dne 4. 12. 2009, zato pritožbeno sodišče njihove utemeljenosti ni presojalo.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni. Sodišče namreč presoja tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožena stranka, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).