Jedro

Za odločanje v upravnih stvareh mora biti podana zakonska podlaga. Prvostopenjski organ je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovil, da za odločanje o zahtevku, ki ga je podal tožnik (dodelitev finančnih sredstev za odvetnika) , ni zakonsko določena (upravna) pristojnost prvostopenjskega organa – Centra za socialno delo, niti katerega drugega (upravnega) organa. To pomeni, da takšen zahtevek ni upravna stvar.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel vlogo za dodelitev finančnih sredstev za odvetnika za A.A., ki jo je vložil tožnik kot stalni skrbnik A.A. V obrazložitvi navaja, da je tožnik navedel, da ima njegov varovanec več postopkov, ki jih vodi sodišče in bi zaradi varstva pravic njegovemu varovancu morali zagotoviti odvetnika, saj sam nima pravniškega znanja za zastopanje varovanca pred sodišči. Prvostopenjski organ ga je 11. 10. 2013 seznanil, da kot stalni skrbnik zastopa varovanca in kolikor ocenjuje, da ga ne more zastopati, lahko pooblasti odvetnika. Seznanil ga je tudi s tem, da se od njega ne pričakuje, da bi bil strokovno usposobljen v smislu pravniškega znanja, lahko pa presodi, kateri postopki so v korist njegovemu varovancu in kateri ne. Odvetnik pooblaščenec se plača iz sredstev varovanca, kolikor jih ta ima, kolikor pa jih nima, pa lahko v imenu varovanca kot skrbnik zaprosi za brezplačno pravno pomoč. Ugotavlja, da predmetna vloga ni upravna stvar. Šteje se, da gre za upravno stvar, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča o upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari, kar pa vloga za dodelitev finančnih sredstev na stroške Centra za socialno delo za odvetnika varovancu v več sodnih postopkih ni, zato je ob upoštevanju določbe 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 5. 8. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijani prvostopenjski sklep zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da je njegov varovanec duševno bolan ter da je pred sodišči in organi, nič kriv in nič dolžan, izgubil vse svoje premoženje in se zaradi izterjave pravdnih stroškov znašel v številnih sodnih in upravnih rubežih na njegov edini prihodek – invalidsko pokojnino. V takih razmerah je zaradi enakega varstva njegovih pravic, dostopnosti do sodnega varstva in zagotovitve pravice do pravnih sredstev v nerešenih sodnih in upravnih postopkih varovanca na podlagi 188. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) prvostopenjskemu organu 22. 9. 2013 podal prošnjo za dodelitev finančnih sredstev za izvajanje skrbništva oziroma za potrebe angažiranja odvetnika, ki bi pred sodnimi in upravnimi organi zastopal njegovega varovanca, saj sam tega kot popolni pravni laik ni sposoben. Poudarja, da prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu ni upošteval določb 188., 207., 218. ter predvsem 219. in 223. člena ZZZDR ter njegovo vlogo nezakonito zavrgel z obrazložitvijo, da ne gre za upravno stvar. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj organu naloži, da v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZUP in v skladu z 219. členom ZZZDR uvede upravni postopek ter na podlagi 188., 207., 218. in 223. člena ZZZDR ugodi njegovi prošnji za dodelitev finančnih sredstev za izvajanje skrbništva.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno zavrženje tožnikove vloge za dodelitev finančnih sredstev za odvetnika za A.A., ki jo je tožnik podal 22. 9. 2013 pri prvostopenjskem organu.

Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik v vlogi z dne 22. 9. 2013 navedel, da je njegov varovanec A.A. udeležen v več deset sodnih in drugih uradnih postopkih ter da sam nima pravniškega znanja za zastopanje varovanca pred sodišči, niti finančnih sredstev za angažiranje odvetnika, zato je zaprosil za dodelitev 20.000 EUR denarnih sredstev, ki jih potrebuje za zagotovitev za minimalno zagotavljanje skrbništva oziroma za zagotavljanje enakega varstva pravic njegovemu varovancu po strokovni osebi - odvetniku.

V skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva.

Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom vlogo tožnika za dodelitev finančnih sredstev za odvetnika za A.A. zavrgel in pri tem za svojo odločitev tudi navedel pravilne razloge. Iz določb ZUP izhaja, da mora biti za odločanje v upravnih stvareh podana zakonska podlaga. V skladu z drugim odstavkom 2. člena ZUP se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Tudi po presoji sodišča je prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovil, da za odločanje o zahtevku, ki ga je podal tožnik v predmetni vlogi z dne 22. 9. 2013, ni zakonsko določena (upravna) pristojnost prvostopenjskega organa – Centra za socialno delo, niti katerega drugega (upravnega) organa. To pomeni, da takšen zahtevek ni upravna stvar.

Pravne podlage za odločanje o zahtevku, kot ga je podal tožnik v vlogi z dne 22. 9. 2013, prvostopenjskemu organu ne dajejo niti določbe ZZZDR, na katere se sklicuje tožnik v tožbi (členi 188, 207, 218 in 223). V skladu z določbo 219. člena ZZZDR, na katero se izrecno sklicuje tožnik, je center za socialno delo pristojen za odločanje o postavitvi pod skrbništvo, za imenovanje ali razrešitev skrbnika, za odločanje o obsegu skrbnikovih pravic in dolžnostih ter o pravicah in koristih varovanca. Iz te določbe pa tudi po presoji sodišča ne izhaja, da center za socialno delo odloča o dodelitvi finančnih sredstev za odvetnika v sodnih in drugih uradnih postopkih, v katerih so udeleženi varovanci. Takšna pristojnost za odločanje o dodelitvi (brezplačne) pravne pomoči v posameznih konkretnih zadevah je v pristojnosti služb za brezplačno pravno pomoč, ki so organizirane pri posameznih splošnih ali specializiranih sodiščih na podlagi Zakona o brezplačni pravni pomoči. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene, zato je tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).