Jedro

Ker je tožeča stranka dokazala priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini, tožena stranka ni uspela dokazati dobro vero o pridobitvi sporne nepremičnine z vpisom v zemljiško knjigo, je pravilno ugodeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je lastnica severnega dela parcele št. 2860/2 k.o. ... v mejah, ki jo je mirno uživala in na katerem stojita dva lesena objekta, kozolec in baraka za drva, del parcele pa je označen kot v izreku pod točko 1. Pod točko 2. izreka je naložilo tožencu, da dovoli geodetsko odmero tega dela parcele v skladu s 1. točko in tožeči stranki izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo sodišče po uradni dolžnosti vknjižilo na novi parceli lastninsko pravico tožnice. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stran iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga ugoditev, razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Neresnične so izpovedbe tožene stranke in prič o tem, da na severnem delu toženčeve parcele stojita dva objekta, ki sta last tožeče stranke. Tožena stranka je parcelo kupila leta 1995. Tedaj je opravila ogled zemljišča. Prodajalka je kot priča povedala, da je tožencu pokazala meje, na ogledu pa je prisostvovala tudi tožnica. Tožnica ni z besedico omenila, da je lastnica dela parcele. Leta 1996 se je strinjala s postavitvijo mejnikov med njeno in toženčevo parcelo in sicer po mapni kopiji. Tožnica je tožencu obljubila, da bo vse objekte odstranila. Nič ni omenila, da se nahajajo na njeni zemlji. Toženec je od nakupa 1995 leta pričel uživati celotno parcelo. Toženec je po koncu glavne obravnave ugotovil, da je tožnica kozolec tako postavila šele, ko ji je bil prodan, to je 1984 leta in ne 1975 leta. To lahko tudi potrdi M. P. M.. Priča je bila zaposlena na Kmetijski šoli, kjer je tožnica kupila kozolec. Prodajalka je po izdaji sodbe tudi tožencu povedala, da je sporno parcelo dajala v najem večim osebam. Tako je J. Š. na spodnjem delu parcele redil prašiče, kure in vzgajal športne konje. A. K. je na spornem delu parcele gojila domače živali v času od 1990 do 1994. J. M. pa je gojila koze v letih 1995 do 1996. Ker so ti imeli v posesti parcelo, tožeča stranka parcele ni mogla priposestvovati. Uradna potrdila, ki jih je predložila tožeča stranka, nimajo pravne veljave, saj niso bila overjena na sodišču. Potrdilo z dne 25.6.1978 je še posebej sporno, saj je pisava J. B. popolnoma podobna pisavi priče oziroma tistega, ki je potrdilo napisal. Tožena stranka je zaradi ponaredka že angažirala izvedenca.

Priče tožeče stranke niso povedale resnice. S pričo L. je toženec v sporu, priča N. U. in A. T. pa sta v sorodu s pričo L.. En dan po koncu glavne obravnave v tej zadevi je toženec zalotil pričo D. U., sina priče N. U. na parceli. Ta je na parceli zabodel nekakšne kole. Toženec ga sprašuje, kakšno vlogo ima D. U. v tej zadevi. Kako je lahko izvedel za odločitev sodišča, preden je bila sodba izdana.

Zato toženec dvomi v nepristranost sodišča. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Tožnica ni bila prisotna, ko je bila pokazana meja ob nakupu parcele. Tožnica živi v kraju X. že 26 let in je dobroverno uživala zemljišče več kot 20 let. Izjavo o postavitvi mejnikov je tožnica podpisala v dobri veri, da bo prišlo do mejhnikov med njeno in toženčevo zemljo, saj ni vedela, da ni zemljiškoknjižna lastnica. Prereka navedbe v pritožbi glede prič in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi opravljenega dokaznega postopka odločilo, da je tožeča stranka na podlagi določila 28. člena ZTLR pridobila lastninsko pravico na severnem delu parcelne št. 2860/2 k.o. ... v obsegu, kot je opisano v izreku in sicer na podlagi priposestvovanja, ker je preteklo 20 let. Ugotovilo je, da so pravni predniki tožeče stranke in tožnica uživali sporni del zemljišča več kot 20 let v veri, da so lastniki. Tožeča stranka je menila, da je lastnica na podlagi pogodbe z dne 27.8.1975, po kateri je F. B., pravni prednik tožene stranke, prodal pravnemu predniku tožeče stranke, to je A. L., severni del parcelne številke 2860 travnik v približni izmeri 250 m2. Tožeča stranka je izpovedala in to izpovedbo je sodišče sprejelo, da sta z možem postavila na tem delu parcele kozolec, da sta 3 leta pozneje, to je 1978 leta od J. P. kupila še zemljišče poleg kozolca in postavila leseno barako za drva. To svojo izpovedbo je dokazovala s potrdilom z dne 25.6.1978, s katerim je J. B. potrdil prejem določenega zneska od A. L. kot kupnino za del parcele pri domu. Mirno uživanje naj bi trajalo do leta 1996, ko se je pojavil toženec in dejal, da bo kozolec in barako podrl. To pomeni, da je sodišče štelo za dokazano, da je priposestvovanje pričelo teči v letu 1975 in da je po dvajsetih letih, to je 1995 leta tožeča stranka pridobila na podlagi zakona lastninsko pravico.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da pogodba z dne 27.8.1975 ni bila overjena oziroma podpisi niso bili overjeni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za veljavnost pogodbe oziroma za vprašanje veljavnosti pravnega naslova v obligacijskem pomenu, overovitev podpisov ni bila nujni pogoj. Sicer pa je bila pogodba realizirana, saj sodišče prve stopnje na podlagi opravljenih zaslišanj tožeče stranke, priče A. T., F. L. in N. U. ugotovilo, da je tožeča stranka oziroma pravni predniki zemljišče nemoteno uživali. Bistveno za ugotovitev nemotenega uživanja je dejstvo, da je tožeča stranka imela na tem zemljišču zelenjavni vrt, postavila pa je tudi leseno barako in kozolec. Vse to je stalo v času, ko je toženec kupil zemljišče od V. M.. Prodajalka V. M. je povedala zaslišana kot priča, da je tožencu povedala, da so kozolec in barake last tožeče stranke, ter da naj se glede tega zmeni z njo. Priča H. pa je pojasnil, da mu je toženec pokazal, kje kositi, pri čemer je kosil travnik do lesene barake, pri čemer tožnice ni bilo vedno doma, drugič pa ko je bila doma, mu je oporekala, ko je kosil. Doba 20 let je tako dolga, da bi lastniki zemljišča ob očitni uporabi severnega dela parcele s strani tožeče stranke oziroma njene družine gotovo ugovarjali, če ne bi menili, da je tožeča stranka lastnica. Pravna prednica tožene stranke ne bi mogla mirno opazovati. Pravna prednica tožene stranke ne bi mogla mirno opazovati, kako tožeča stranka gradi na njenem zemljišču, obdeluje vrt, če ne bi menila, da je tožeča stranka lastnica.

Tožena stranka bi lahko uveljavljala svojo lastninsko pravico tako, da bi dokazala, da je bila v dobri veri, ko je zemljišče kupila in da se je v zemljiško knjigo kot dobroverna lastnica in posestnica vpisala. Ob dejstvu, da je toženec sam izpovedal, da je že ob ogledu kupljene zemlje izvedel, da sta kozolec in baraka last tožnice in je prodajalka povedala, da naj se zmeni s tožnico, ni mogoče trditi, da bi bil toženec v dobri veri, da je kupil celotno parcelo in da jo je prevzel v posest v dobri veri in v mirno uživanje. Toženec bi se moral pred nakupom natančno prepričati, kaj je z nepremičninami na severnem delu parcele in po naročilu prodajalke tudi s tožečo stranko govoriti o teh nepremičninah. Zato se tožena stranka ne more sklicevati na dobro vero, ki je potrebna, da v konkurenci dveh pridobitnih načinov s svojimi ugovori uspe. Tožeča stranka je namreč pridobila lastninsko pravico na podlagi zakona, to je priposestvovanja, tožena stranka pa se brani s pridobitvijo lastninske pravice z vpisom v zemljiško knjigo (33. člen ZTLR).

Tožena stranka bi v pravdi lahko uspela le v primeru, če bi dokazala, da je prevzela celotno parcelo v uživanje in posest v dobri veri in pridobila ustrezen vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Na dokazno oceno sodišča prve stopnje ne morejo vplivati dokazi, ki jih tožena stranka v pritožbi ponuja. Tako ni odločilno dejstvo o tem, kdaj naj bi tožnica zgradila kozolec, saj to ni bil edini dokaz, da je sporno zemljišče imela v posesti. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je natančno in podrobno ocenilo zaslišanje prič v dokaznem postopku. Tožena stranka ponuja zaslišanje prič J. Š., A. K. in J. M., ki naj bi povedali, da so od pravne prednice tožene stranke dobili določene dele parcele v uživanje. Ti dokazni predlogi ne morejo vzdržati konkurence z dokazi, katere je ponudila tožeča stranka in sprejelo sodišče prve stopnje, to je, gradnja dveh zgradb na spornem delu parcele, uživanje teh nepremičnin in obdelava zelenjavnega vrta. Predvsem pa je treba tudi povedati, da v pravdi toženi stranki ni stala ob strani prodajalka sporne parcele, ki je bila zaslišana kot priča, to je V. M.. Dejstvo, da je V. M. dajala parcelo v najem tretjim osebam, ob velikosti sporne parcele oziroma ob dejstvu, da gre v tej pravdi za manjši del parcele, ne morejo vplivati na rezultat v tej pravdi. Pritožba nadalje graja "potrdilo" z dne 25.6.1978 in meni, da je ponarejeno. O tem dejstvu dokaza ne predlaga, saj samo trdi, da je že angažirala izvedenca, kar pa ni dokazni predlog. Poleg tega je sodišče prve stopnje sporno "potrdilo" presojalo skupaj z drugimi dokazi oz.

izvajanjem pogodbe z dne 27.8.1975 in se pri dokazni oceni ni oprlo le na sporno potrdilo. Pritožba nadalje smiselno izločuje "sodišče".

Pri tem nekorektno podaja insinuacije v zvezi z D. U., ki naj bi bil zaposlen na sodišču. Pritožbeno sodišče opozarja, da je mogoče zahtevati izločitev sodnika najpozneje do konca glavne obravnave (drugi odstavek 73. člena ZPP/77). Ne glede na to pa je treba poudariti, da nejasnih pritožbenih navedb tudi ni mogoče upoštevati.

Enako velja za trditev v zvezi s sorodstvenimi razmerami prič.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77).

Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 166. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovori tožeče stranke pa na rešitev te zadeve niso vplivali.