Jedro

Ureditev pogojev in postopka za vložitev ponovne prošnje izhaja iz podmene, da je bilo o prosilčevi prošnji za priznanje mednarodne zaščite že pravnomočno (negativno) odločeno, zato lahko oseba, ki želi vložiti ponovno prošnjo, to stori po predhodnem preizkusu, katerega namen je ugotoviti, da v ponovni prošnji ne uveljavlja okoliščin, ki so že bile predmet pravnomočne odločitve. To izhaja tudi iz 40. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.

Navedeno izhodišče je podlaga za zakonsko ureditev (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1), ki dokazna pravila zaostruje oziroma trditveno in dokazno breme v zvezi s postopki za zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite primarno prenašajo na prosilca. Tako je prosilec tisti, ki mora v prvi vrsti predložiti nov dokaz oziroma navesti novo dejstvo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov drugi zahtevek z dne 9. 10. 2019 za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Pojasnjuje, da je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito z dne 17. 5. 2018 zavrnila kot očitno neutemeljeno, zoper to odločbo pa tožnik ni vložil tožbe. Nato je 17. 7. 2019 vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki ga je tožena stranka zavrgla, sodišče pa je tožbo zoper odločitev tožene stranke zavrnilo s sodbo v zadevi I U 1241/2019 z dne 30. 7. 2019. 2. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožnik v svojem drugem zahtevku navedel, da so razlogi isti, vendar v zvezi s tem ne more pridobiti dokazov. Povedal je, da ima težave z bivšo ženo in njeno družino. Preko svojih prijateljev, ki se večkrat vračajo nazaj v Alžirijo, in brata, naj bi izvedel, da družina bivše žene ve, da se nahaja v Evropi, da ga lahko izsledijo in poškodujejo. Na vprašanje uradne osebe je nadalje povedal, da novih razlogov nima, da so ti isti kot v prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, in da nima ničesar za dodati.

3. Tožena stranka se sklicuje na določbo 64. in 65. člena ZMZ-1. Ugotavlja, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje z enakimi razlogi, kot jih je navedel v prošnji za mednarodno zaščito 17. 5. 2018 in v prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka 17. 7. 2019. Pri vložitvi sedaj presojanega zahtevka je navedel dejstva, ki jih je navajal že v prošnji za mednarodno zaščito in ki so bila znana že pred izdajo odločbe v postopku priznanja mednarodne zaščite. Prav tako je sam povedal, da so razlogi isti in da dokazov nima. Navedel je, da ga lahko ženina družina najde v Evropi in se mu maščuje oz. ga ubije zaradi neplačevanja preživnine.

4. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je navedeno dejstvo neplačevanja preživnine obstajalo že v času odločanja o prošnji za mednarodno zaščito. Tožnik je takrat povedal, da mora za svojega otroka plačevati preživnino v višini 50,00 evrov mesečno, a ker tega ni zmogel, je bivša žena podala prijavo in tožbo na sodišče. Meni, da tožnik ni navedel nobenih spremenjenih okoliščin, ki bi bistveno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite. Za grožnje, da bi ga družina bivše žene lahko našla, pred tem ni povedal, ker ga uradna oseba o tem ni vprašala. Ugotavlja, da je bila tožniku celoten postopek zagotovljena ustrezna strokovna pomoč, s strani PIC-a je bil seznanjen in ustno informiran glede svojih pravic in dolžnosti v svojem maternem jeziku, seznanjen je bil z zaupnostjo postopka mednarodne zaščite, s tem, da lahko uradnim osebam izpove vse svoje razloge za zapustitev izvorne države. Zato je izgovor, da se ni spomnil, da bi povedal tudi za grožnje družine bivše žene, ker ga uradna oseba ni veliko spraševala, neutemeljen in neopravičljiv.

5. Ker tožnik ni predložil nobenih novih dokazov in ni navajal nobenih novih verodostojnih dejstev, ki bi jih v skladu s 64. členom ZMZ-1 lahko šteti za nova, je tožena stranka njegov zahtevek v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 zavrgla.

6. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo. Sodišču predlaga, da po izvedeni glavni obravnavi izda sodbo, s katero bo tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Povzema vsebino izpodbijanega sklepa ter vsebino drugega zahtevka, v katerem je navedel, da je v Alžiriji preganjan oz. ogrožen, ker ga je zaradi nezmožnosti plačevanja preživnine bivša žena prijavila policiji in zoper njega vložila tožbo. Prav tako ga iščejo njeni družinski člani, ki se mu lahko maščujejo. Povedal je, da je bil v Alžiriji zaradi splošno znane slabe ekonomske situacije in revščine brez zaposlitve in brez prihodkov, zato preživnine ni zmogel plačevati. Poudarja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi tožena stranka opravila vsebinsko presojo ter medsebojno primerjavo in analizo navedenih dejstev oziroma predloženih dokazov iz prvotnega postopka ter postopka v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka. Izpodbijanega sklepa zato ni mogoče preizkusiti. Iz njega ni razvidno, kaj je tožnik navedel ob podaji prošnje in kaj ob podaji zahteve za uvedbo ponovnega postopka. Tožena stranka v obrazložitvi le ugotavlja, da tožnik ni izpolnil pogojev iz 64. člena ZMZ-1, da torej ni navedel nobenih objektivnih razlogov, zaradi katerih ni mogel teh dejstev navesti že v prvem postopku. Tožena stranka bi morala v izpodbijanem sklepu navesti vse pomembne okoliščine in jih med seboj primerjati ob upoštevanju 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju, ZUP). Tožnik obenem zahteva povrnitev stroškov postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Kot je razvidno iz upravnega spisa ter izpodbijane odločbe, je tožena stranka o drugem tožnikovem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka že odločala ter ga zavrgla brez vsebinske presoje na podlagi petega odstavka 65. člena ZMZ-1. Sodišče je po tožnikovi tožbi sklep tožene stranke odpravilo in toženi stranki zadevo vrnilo v ponovni postopek z navodilom, da je upoštevaje Direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 60; v nadaljevanju Procesna direktiva II), tožnikov zahtevek dolžna vsebinsko obravnavati in se do njega opredeliti, ne pa ga avtomatično zavreči, ker gre za drugi zahtevek za ponovno uvedbo postopka.

10. Predmet izpodbijanega sklepa je ponovna odločitev tožene stranke, da zavrže tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V zadevi ni sporno, da je bila tožnikova prvotna prošnja za mednarodno zaščito pravnomočno zavrnjena. Prav tako tudi ne, da je bila pravnomočno zavržena tožnikova prva zahteva za uvedbo ponovnega postopka.

11. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožena stranka svojo odločitev oprla na 64. in 65. člen ZMZ-1. ZMZ-1 v 64. členu, v delu, ki je relevanten za obravnavo predmetne zadeve, določa, da mora državljan tretje države, ki mu je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljaviti (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Zahtevek za uvedbo ponovnega postopka vloži po 65. členu ZMZ-1 pri pristojnem organu, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1). Če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek 65. člena ZMZ-1).

12. Ureditev pogojev in postopka za vložitev ponovne prošnje izhaja iz podmene, da je bilo o prosilčevi prošnji za priznanje mednarodne zaščite že pravnomočno (negativno) odločeno, zato lahko oseba, ki želi vložiti ponovno prošnjo, to stori po predhodnem preizkusu, katerega namen je ugotoviti, da v ponovni prošnji ne uveljavlja okoliščin, ki so že bile predmet pravnomočne odločitve. To izhaja tudi, iz 40. člena Procesne direktive II.

13. Navedeno izhodišče je podlaga za zakonsko ureditev (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1), ki dokazna pravila zaostruje oziroma trditveno in dokazno breme v zvezi s postopki za zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite primarno prenašajo na prosilca. Tako je prosilec tisti, ki mora v prvi vrsti predložiti nov dokaz oziroma navesti novo dejstvo. Namen teh dokaznih pravil je, da se preprečijo zlorabe ponovnih prošenj z vlaganjem zahtev, ki po svoji vsebini ne prinašajo ničesar novega in ki od organov terjajo ponovno presojo že obravnavanih dejstev in dokazov. Teža novih dokazov ali novih dejstev mora biti takšna, da pomembno povečuje verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito.

14. V obravnavni zadevi je tožnik ob ustni podaji zahtevka 9. 10. 2019 povedal, da ima iste razloge, kot jih je povedal že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ter ob podaji prve zahteve za uvedbo ponovnega postopka in da je ogrožen zaradi groženj s smrtjo s strani družine bivše žene. Na natančnejše vprašanje, kdaj je izvedel za grožnje s smrtjo, je povedal, da se je to zgodilo lansko leto. O tem se prej ni spomnil povedati, ker ga niso veliko spraševali.

15. Upravno sodišče je v zadevah I U 676/2019 z dne 24. 4. 2019 ter I U 1528/2019 z dne 27. 9. 2019, že odločilo, da mora upravni organ v tovrstnih zadevah, to je v zadevah odločanja, ali tožnik z navedbo novih razlogov in predložitvijo novih dokazov, izpolnjuje pogoje za vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito, opraviti vsebinsko presojo ter medsebojno primerjavo in analizo navedenih dejstev oziroma predloženih dokazov iz prvotnega postopka ter postopka v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka v obrazložitvi izpodbijanega akta. Šele z navedbo vseh pomembnih okoliščin in medsebojnega primerjanja le-teh, tožena stranka na transparenten način navede vse potrebne razloge in dejstva za odločitev, kot ji to nalaga 214. člen ZUP.

16. Sodišče ugotavlja, da kljub določenim pomanjkljivostim v obrazložitvi izpodbijanega akta, zgoraj navedeni standard ni bil kršen v tem smislu, da bi bilo treba tožbi ugoditi. Tožena stranka je namreč v petem odstavku 2. strani izpodbijanega sklepa navedla, da je dejstvo neplačevanja preživnine, ki ga je tožnik navajal ob vložitvi drugega zahtevka, obstajalo že v času prvega postopka, v katerem je navedel, da mora plačevati mesečno preživnino v višini 50 evrov ter da je bivša žena podala prijavo na policijo in na sodišče vložila tožbo, ker preživnine ni plačeval, saj da tega ni zmogel. Tožena stranka je tako zaključila, da tožnik ob vložitvi drugega zahtevka ni navedel nič novega, kar je sicer potrdil tudi tožnik na osebnem razgovoru.

17. Nadalje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka kot novo dejstvo obravnavala tožnikovo navedbo, da mu s smrtjo grozijo sorodniki bivše žene, ki ga lahko izsledijo in poškodujejo. Na izrecno vprašanje, kdaj je to izvedel, je tožnik povedal, da lansko leto. Tožnikovo pojasnilo, da tega prej ni povedal, ker se ni spomnil, saj ga tožena stranka ni veliko spraševala, je tožena stranka upravičeno zavrnila kot neprepričljivo in neutemeljeno. Tožnik s takšnimi navedbami ni izkazal, da slednjega ni mogel uveljavljati že v času prvega postopka oziroma prve zahteve za uvedbo ponovnega postopka (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Poleg tega sodišče pripominja, da tako pavšalno opredeljene grožnje ne morejo pomeniti resnega strahu pred preganjanjem in zato tožnik s takšnimi navedbami ne more izkazati pogoja iz drugega pododstavka člena 64(1) ZMZ-1. 18. Kot je že obrazložila tožena stranka v izpodbijanem sklepu, je bil tožnik tako v postopku prošnje za mednarodno zaščito kot tudi prvega in drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite in tam opravljenih razgovorih vsakokrat zastopan po svetovalcu za begunce ob sodelovanju tolmača. Prav tako je v spisu dokumentirano, da ga je organ opozoril in primerno poučil o njegovih pravicah in dolžnostih, med drugim, da so vsi podatki in izjave, ki bi jih dal, varovani v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov, še zlasti pred organi njegove izvorne države in predvsem, da je dolžan navesti vsa dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.

19. Upoštevajoče vse zgoraj navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 20. Tožnik je v tožbi zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče v zvezi s tem pripominja, da imajo po prvem odstavku 11. člena ZMZ-1 svetovalci za begunce pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja ministrstvo po postopku, ki je določen s Pravilnikom o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (UL RS 22/2017 z dne 28. 4. 2017). Upravno sodišče bi lahko odločalo samo v upravnem sporu zoper odločitev Ministrstva za notranje zadeve o povrnitvi stroškov postopka. Sodišče glede na navedeno ni pristojno za odmero priglašenih stroškov zastopanja tožnika po svetovalki za begunce.