Jedro

Gradivu, predloženem po tujih organih, ni mogoče pripisovati večjega dokaznega pomena kot gradivu, predloženem po organih Republike Slovenije.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 5. 5. 2016 iz sodnega spisa izločilo dokaze, opredeljene v izreku navedenega sklepa. Zoper sklep je okrožna državna tožilka z Okrožnega državnega tožilstva v Kopru vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Kopru zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočen sklep je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ugotovi kršitvi drugega odstavka 18. člena in drugega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročena v odgovor zagovornikom obdolžencev in obdolženemu C., ki se nanjo niso odzvali. Obdolženima F. in T. ni bila vročena, saj pošiljk na naslovih, na katerih imata prijavljena stalno prebivališče, nista prevzela.

B.

4. Vložnik je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep, pri katerem gre za tako imenovano drugo odločbo (odločbo, s katero ni bil končan kazenski postopek) iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zoper katero je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Problematika, ki jo izpostavlja vložnik, po presoji Vrhovnega sodišča dosega ta merila.

5. Vrhovno sodišče glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti uvodoma poudarja, da je v svojih odločbah že presodilo: - da utemeljeni razlogi za sum pomenijo višjo stopnjo suma od razlogov za sum in se po kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približujejo utemeljenemu sumu (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997), utemeljen sum pa pomeni visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996);(1) - da morajo biti razlogi, ki utemeljujejo potrebno stopnjo verjetnosti, da je določeni storilec izvršil kaznivo dejanje, da ga izvršuje ali pripravlja ali organizira njegovo izvršitev, podani v času odreditve ukrepa (antecendenčno), izkazani pa morajo biti tako, da je pozneje v postopku mogoče preizkusiti obstoj pogojev za izdajo odredbe in jih ni mogoče utemeljevati za nazaj z dokazi, ki so bili pridobljeni z izvajanjem odrejenega ukrepa(2) ali z dokazi in podatki, ki so sicer že obstajali v času izdaje odredbe, vendar odredbodajalcu v času odločanja niso bili znani ali razkriti;(3) - da mora iz odredbe predvsem izhajati, na kakšni podlagi je odredbodajalec (okrožni državni tožilec, preiskovalni sodnik) prišel do zaključkov, da so izpolnjeni pogoji za poseg v posameznikovo pravico, ki jo preiskovalni ukrepi predstavljajo; ter da je to še posebej pomembno, kadar se z njo odrejajo prikriti preiskovalni ukrepi, saj je v postopku njihovega odrejanja in izvajanja izključena vsakršna kontradiktornost;(4) - da je dokazni standard, ki se zahteva za odreditev hišne preiskave s strani preiskovalnega sodnika ter prikritih preiskovalnih ukrepov iz 149.a člena in 155.a člena ZKP, ki jih odreja državni tožilec, identičen (utemeljeni razlogi za sum), presoja pa mora biti podvržena istim kriterijem. Ta presoja mora jasno izhajati tudi iz obrazložitve tožilčeve odredbe, saj prav slednja predstavlja temelj in dejanski okvir morebitnega kasnejšega izpodbijanja in (ex post) presoje zakonitosti odrejenih ukrepov;(5) - da sodišče pri naknadni presoji zakonitosti oprave hišne preiskave poleg odredbe o hišni preiskavi upošteva tudi predlog državnega tožilca ter priloženo gradivo;(6) ter sodišče – smiselno enako – pri naknadni presoji zakonitosti opravljenih prikritih preiskovalnih ukrepov (odrejenih s strani tožilca) upošteva tudi pobudo policije in priloženo gradivo;(7) - da obstoj utemeljenih razlogov za sum ni podan, kadar so edina podlaga za sklepanje, da je bilo oziroma bo izvršeno kaznivo dejanje: a) splošne oziroma v odnosu do kaznivega dejanja nevtralne okoliščine, ki niso v neposredni zvezi z izvrševanjem kaznivega dejanja, pač pa nakazujejo zgolj zelo oddaljeno oziroma neoprijemljivo možnost, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje. Take okoliščine so: predkaznovanost; kontakt z osebami, ki so bile obsojene zaradi kaznivih dejanj; premoženjsko stanje; zaposlitev; kraj prebivališča; starost; videz; potovanja v tujino ipd., b) obvestila, pridobljena od anonimnih oseb, če ni izkazana subjektivna zanesljivost avtorja ter objektivna zanesljivost obvestila, oziroma drugi operativni podatki policije, ki niso preverljivi oziroma katerih izvor ni pojasnjen. Odredbodajalec mora razpolagati s takšnimi dokazi, da lahko utemeljene razloge za sum opre na lastno presojo in ni soočen s položajem, ko lahko zgolj zaupa navedbam predlagatelja ali ne. Le tedaj lahko izključi možnost, da bo poseg v pravice posameznikov odrejen na podlagi neresničnih obvestil ali celo informacij, ki so bile pridobljene na nedovoljen način. Naloga predlagatelja posameznega ukrepa, s katerim se posega v pravice posameznika, zato ni le seznanitev sodnika oziroma državnega tožilca s svojimi dejanskimi ugotovitvami.(8) Predlagatelj mora v zadostni meri pojasniti tudi podlago oziroma vir teh ugotovitev.(9) Tudi še tako podroben opis (zatrjevane) dejavnosti ne more povsem nadomestiti opisa, kako je policija do teh ugotovitev prišla.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da okrožna državna tožilka, ki je izdala odredbi z dne 1. 10. 2014 in 20. 10. 2014, ob odločanju ni bila seznanjena z virom informacij, vsebovanih v dopisu načelnika Sektorja kriminalistične policije Primorsko-goranske policijske uprave Republike Hrvaške. Kljub temu je svojo presojo o utemeljenosti razlogov za sum zoper B. in D. F. oprla izključno na vsebino tega dopisa. Vir podatkov je bil ugotovljen šele kasneje, ko se je na zahtevo Okrožnega sodišča v Kopru, ki je odločalo o predlogu okrožne državne tožilke za izdajo odredbo po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP z dne 28. 11. 2014, izkazalo, da je uslužbenec navedene policijske uprave te podatke pridobil od informatorja. Podatki o slednjem so po predpisih Republike Hrvaške uradna tajnost. Prvostopenjsko sodišče, ki mu je pritožbeni senat pritrdil, je na tej podlagi sklenilo, da sta odredbi nezakoniti, ker tožilka v času odločanja ni razpolagala z gradivom, ki bi ji omogočalo, da utemeljene razloge za sum opre na lastno presojo, temveč je bila soočena s položajem, ko je lahko navedbam predlagatelja zgolj zaupala ali ne. Dokaze, pridobljene na tej podlagi, je zato izločilo iz spisa kot nedovoljene.

7. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da tožilstvo ni moglo preverjati okoliščin v zvezi z informatorjem, ker so zanj pristojni organi tuje države; da iz mednarodnih pogodb izhaja zaveza držav podpisnic, da pošiljajo preverjene informacije o organiziranem kriminalu; da se na podlagi načel mednarodnega sodelovanja in mednarodne pravne pomoči šteje, da je gradivo, ki je bilo zakonito pridobljeno v eni državi, uporabno in zakonito tudi v drugi državi; da iz mednarodnih pogodb izhaja dolžnost izmenjave informacij, ne pa tudi dolžnost prilaganja podatkov o virih teh informacij; da tožilka ni imela razloga podvomiti v posredovane informacije; da preiskovalni sodnik oziroma tožilec pred odreditvijo prikritih preiskovalnih ukrepov ne izvajata dokazov, s katerimi bi preverjala resničnost zatrjevanih dejstev, temveč presodi le, ali priloženo gradivo omogoča sklep o zahtevani stopnji suma; in da bi bilo mogoče informatorja zaslišati (ob ukrepih za prikritje njegove istovetnosti) in s tem preveriti informacije, vsebovane v dopisu.

8. Navedbe so neutemeljene. Navedeni dopis vsebuje le trditve o dejstvih in ničesar, kar bi državni tožilki omogočilo preizkus zanesljivosti vira teh trditev in s tem lastno presojo, ali so zatrjevana dejstva na ravni utemeljenih razlogov za sum podana ali ne. To presojo tožilstvo opravi ne glede na to, da v ta namen ne izvaja dokazov. Te pomanjkljivosti ne more sankcionirati zgolj dejstvo, da gre za dopis tujega državnega organa. Gradivu, predloženem po tujih organih, namreč ni mogoče pripisovati večjega dokaznega pomena kot gradivu, predloženem po organih Republike Slovenije. Podatki, vsebovani v dopisu, niso neuporabni ali nezakoniti, je pa njihova uporabnost omejena z dejstvom njihove nizke dokazne vrednosti, saj zaradi pojasnjene pomanjkljivosti tvorijo zgolj podlago za sklepanje o obstoju razlogov za sum, to je za najnižji predpisan dokazni standard, ne zadoščajo pa za sklep o utemeljenosti razlogov za sum. V takem položaju bi slovenski policisti morali nadaljevati z zbiranjem obvestil in zbrati gradivo, iz katerega bi izhajala dejstva, ki ustrezajo dokaznemu standardu, predpisanemu za predlagane ukrepe (utemeljenim razlogom za sum) in šele nato predlagati odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov. Prav tako bi lahko policisti ali tožilka od hrvaških državnih organov terjali pojasnilo o viru – kot je bilo storjeno šele na zahtevo prvostopenjskega sodišča v zvezi s predlogom tožilke za izdajo odredbe po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP z dne 28. 11. 2014. Na tej podlagi je bilo dognano, da je vir informacij policijski denunciant, čigar istovetnosti ali drugih podatkov o njem hrvaški organi ne smejo posredovati. Tožilka v času odrejanja prikritih preiskovalnih ukrepov (odredbi z dne 1. 10. 2014 in 20. 10. 2014) ni razpolagala niti s tem podatkom, morebitna kasnejša presoja zanesljivosti predloženega gradiva, izvršena z zaslišanjem informatorja pa ne bi zadostila merilu tako imenovane antecedenčnosti, pojasnjene v točki 5 obrazložitve te sodbe. Navedba vložnika, da so bili dokazi v Republiki Hrvaški pridobljeni zakonito, saj so bili preverjeni s strani tamkajšnjih državnih organov, je zgrešena, saj po eni strani pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), po drugi strani pa vložnik spregleda, da se tožilka v času odločanja o odreditvi predlaganih ukrepov glede na gradivo, s katerim je razpolagala, o tem ni mogla prepričati.

C.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 333/2005 z dne 3. 11. 2005. (2) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 340/2006 z dne 26. 10. 2006. (3) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 51426/2010-90 z dne 24. 5. 2012. (4) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 51286/2010-129 z dne 23. 1. 2014. (5) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 51426/2010-90 z dne 24. 5. 2012. (6) Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 136/2008 z dne 2. 10. 2008 in I Ips 17128/2010-78 z dne 31. 1. 2013. (7) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 51286/2010-129 z dne 23. 1. 2014. (8) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 47810/2010-183 z dne 12. 12. 2013. (9) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 440/2008 z dne 17. 9. 2009.