Jedro

Že ena sama kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo je mogoče označiti za hujšo in glede katere je izpolnjen pogoj, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, zadošča za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovitev, da pogodba ni prenehala veljati dne 23. 4. 2010, temveč še vedno traja; poziv nazaj na delo ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, prijavo v obvezna zavarovanja ter obračun bruto plače (pravilno: nadomestila plače) v višini, določeni s pogodbo o zaposlitvi, plačilo davkov in prispevkov ter plačilo neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, to je od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter povrnitev stroškov postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je v zvezi z drugo očitano kršitvijo (lakiranje 37 kosov vrat Artemia) sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za kršitev delovnih obveznosti iz hude malomarnosti, ni pa ugotovilo, ali je tožnik storil hujšo kršitev pogodbene obveznosti, niti se ni opredelilo do navedb tožnika, da se slabo lakiranje pogosto dogaja. Ponovno barvanje vrat vzame uro časa, kar ni nič v primerjavi s stroški, ki nastanejo, ko se pošiljka vrne iz tujine. Tožniku je v zvezi z navedeno kršitvijo mogoče očitati le malomarnost, ne pa hude malomarnosti. Glede tretje očitane kršitve oz. očitka, da tožnik dne 15. 4. 2010 ni pričel z lakiranjem vrtljivih dimniških nastavkov, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik naklepno kršil pogodbene obveznosti, pri tem pa spet ni ugotavljalo, ali gre za hujšo ali lažjo kršitev. Pri tem se tudi ni opredelilo do dejstva, da je tožnik delal svoje delo, da je imel zaseden trak in delal tisto, kar je delal že prej. Tožnik je tudi pojasnil, da je bilo kosov 400, na trak pa jih gre 45, zato dela ne bi mogel opraviti od konca malice do konca delovne izmene, ker bi mu zmanjkalo časa, saj se za 265 komadov po normi rabi 200 minut, za 400 komadov pa bi potreboval 302 minute. Škoda ni nastala, ker je tedaj delal druga dela, zato ne gre za hudo kršitev delovnih obveznosti. Glede 4. očitane kršitve (tožnik je vrgel na tla del peči) tožnik izpostavlja, da ni res, da gre za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, kot ugotavlja sodišče, saj ni bilo nobene škode in pločevinasti del ni bil deformiran, kot je izpovedala tudi priča F.T.. Tožnik je del vrgel po tleh, ker mu je sodelavec A.P. prinesel dele in jih odložil na prašna tla, ker je bil trak, kjer se barva, zaseden, prašna tla pa izdelek „zapacajo“ in jih je zato težje barvati. To ni hujša kršitev, lahko bi šlo le za zelo lahko kršitev pogodbenih obveznosti. V zvezi s 5. očitano kršitvijo tožnik poudarja, da je potekel 30 dnevni zastaralni rok, saj je toženec izrecno izjavil, da je za kršitev izvedel 22. 3. 2010 (na 3. strani odgovora na tožbo), tožnik pa je odpoved prejel 23. 4. 2010, torej po izteku roka. To dejstvo, to je dan, ko je za kršitev zvedel, je toženec priznal in nikoli ni izjavil, da je za kršitev izvedel kasneje, do tega pa se sodišče sploh ni opredelilo. Direktor P.Z. je izpovedal, da je za kršitev izvedel 15. ali 16. 4. 2010, vendar to ne vpliva na trditveno breme, poleg tega pa je to dejal le zato, ker se je skušal izvleči. Povedal je tudi, da so na ponedeljkovih sestankih govorili tudi o kvaliteti tožnikovega dela, 22. 3. 2010 pa je bil ponedeljek, zato je resnična navedba v odgovoru na tožbo, da so za kršitev izvedeli tega dne. Ta kršitev je torej zastarala, pa tudi, če ne bi, ne gre za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, saj evidence služijo le za obračun plače, s praznimi listi evidenčnih ur pa bi tožnik škodil kvečjemu sebi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožba s pritožbenimi navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do posameznih bistvenih vprašanj, ki se nanašajo na posamezne kršitve (do navedb tožnika, da se slabo lakiranje pogosto dogaja, da tožnik v času, ko mu je bilo odrejeno lakiranje vrtljivih dimniških nastavkov, imel zaseden trak in je delal svoje prejšnje delo ipd.), smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev po 14. točki 1. odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno, saj se je sodišče do vseh za odločitev bistvenih vprašanj opredelilo. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. S temi pritožbenimi navedbami tožeča stranka v bistvu uveljavlja druge pritožbene razloge, oziroma izraža nestrinjanje z dokazno oceno oz. pravno presojo sodišča prve stopnje, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 2. alinee 1. odstavka 111. člena, 110. in 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), ki opredeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je bil postopek izpeljan po določbah 83. člena ZDR in pravilno presodilo, da so podani zakonski pogoji in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, pri čemer je preverjalo le zakonitost odpovedi glede 2., 3., 4. in 5. očitane hujše kršitve delovnih in pogodbenih obveznosti, zadnje (6.) kršitve pa ni štelo za naklepno ali iz malomarnosti storjeno kršitev, zaradi katere bi bilo mogoče podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker očitki niso bili dovolj konkretizirani.

Tožniku je bilo očitanih več hujših kršitev delovnih in pogodbenih obveznosti, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih je tožnik storil in da je dokazano, da gre za hujše kršitve, storjene iz hude malomarnosti oz. naklepno. Izvedeni dokazi potrjujejo pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede vseh očitanih kršitev, dejansko stanje je bilo glede vseh pravilno in popolno ugotovljeno, dokazna ocena pa je pravilna in prepričljiva. Za vse očitane kršitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za hujše kršitve in štelo, da je podan utemeljen odpovedni razlog iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ter da je dokazan tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR. Pritožbeno sodišče sicer meni, da bi bilo posamezne od očitanih kršitev sicer res mogoče šteti za lažje, za kar se zavzema pritožba. To velja zlasti za 4. kršitev, ki se v izredni odpovedi očita tožniku, za katero ni bilo ugotovljeno, da je tožnik s tem, ko je v razburjenju vrgel na tla podlogo – sestavni del peči, podlogo poškodoval in povzročil škodo toženi stranki, kot mu je očitala tožena stranka. Vendar dejstvo, da je sodišče prve stopnje vse očitane kršitve, vključno s 4., štelo za hujše, na pravilnost sprejete odločitve ne vpliva. Ni potrebno, da bi bila vsaka od očitanih kršitev tako huda, da bi sama po sebi pomenila razlog za izredno odpoved, že ena sama huda kršitev, ki jo je mogoče kvalificirati po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, in ki je tako huda, da je izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, zadošča za podajo zakonite izredne odpovedi, zlasti če je delavec v razmeroma kratkem času storil več kršitev oz. je le-te ponavljal, tako kot v obravnavanem primeru.

Glede 2. očitane hujše kršitve (nepravilno lakiranje 37 kosov vrat Artemia) tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma niti o tem, da gre za hujšo kršitev pogodbenih oz. drugih delovnih obveznosti, niti o tem, da je bila storjena iz hude malomarnosti. Nedvomno bi tožnik, tudi če naprava mikrotest zaradi slabe baterije res ne bi delovala, moral preveriti pravilnost delovanja naprave za merjenje debeline nanosa barve. Že ob merjenja prvega nanosa barve bi lahko ugotovil, da je z napravo nekaj narobe. Vsega tega očitno ni storil, ampak je na kar 37 kosov vrat (od skupaj 85 kosov, ki jih je tisti dan lakiral) nanesel še en sloj barve, za katerega je kontrolor ugotovil, da je predebel, to pa je imelo za posledico, da je bilo barvo treba odstraniti s peskanjem, očistiti vrata in jih na novo polakirati, ker vrata sicer niso bila uporabna za nadaljnjo proizvodnjo. Tožnikove odgovornosti ne more zmanjšati dejstvo, da naj bi se podobne napake pri lakiranju pogosto dogajale, niti dejstvo, da bi bili stroški zaradi podobne napake lahko bistveno višji (če se napaka pri kontroli ne bi ugotovila in bi naročnik zaradi naknadno ugotovljenih napak vrnil), zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Gre za hujšo kršitev, ki je imela za delodajalca škodljive posledice in mu je povzročila dodatno delo in stroške. Pritožba pa brez podlage poskuša zmanjšati pomen in težo tožnikovega ravnanja s sklicevanjem na slabo delo drugih delavcev, kar ni sprejemljivo.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj sodišče prve stopnje ne bi ugotovilo, ali gre pri 3. kršitvi, ki je bila storjena z neupoštevanjem navodila nadrejenega, naj tožnik 15. 4. 2010 ob 10. 30 uri prične z lakiranjem vrtljivih dimniških nastavkov, za hujšo ali lažjo kršitev, oz. da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovega zagovora v zvezi s to kršitvijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tudi ta kršitev tožniku dokazana, iz razlogov sodbe pa izhaja, da jo je štelo za naklepno storjeno hujšo kršitev delovnih obveznosti. Okoliščin, zaradi katerih tožnik odrejenega dela tisti dan ni opravil (ki jih tožnik ponavlja tudi v pritožbi – da je imel zaseden trak z drugimi izdelki, da je bilo premalo časa, da bi se delo tisti dan opravilo ipd.), pa utemeljeno ni štelo za opravičljiv razlog za neupoštevanje izrecnega navodila nadrejenega oz. za to, da je tožnik to delo opravil šele naslednji dan. Šlo je namreč za vzorčne dele, z delom se je mudilo, tožnik pa bi se z lakiranjem zamudil le 15 do 20 minut, drugo delo, ki ga je tožnik sicer tisti dan opravljal, pa ni bilo tako nujno.

Pravilna je tudi presoja prvostopenjskega sodišča glede 4. in 5. očitane kršitve, pri čemer je bil glede 5. kršitve (neažurno izpolnjevanje evidenčnega lista ur za mesec marec 2010) spoštovan 30-dnevni rok za podajo izredne odpovedi, določen v 2. odstavku 110. člena ZDR. Iz izpovedi direktorja P.Z. namreč izhaja, da je za navedeno kršitev zvedel 15. ali 16. 4. 2010. Iz same odpovedi namreč izhaja, da je bilo dne 22. 3. 2010 v obračunu plač ugotovljeno, da tožnik ni sproti izpolnjeval evidenčnega lista za marec 2010, na kar je bil tožnik tedaj opozorjen, vendar opozoril ni upošteval. Ni mogoče pritrditi tožniku, ki v pritožbi navaja, da naj bi toženec v odgovoru na tožbo priznal, da je za to kršitev zvedel 22. 3. 2010 ter da se je direktor kasneje skušal le „izvleči“ zaradi očitka, da je rok zamujen. Če so dne 22. 3. 2010 neažurno izpolnjevanje evidenčnega lista ugotovili delavci v obračunu plač, to še ne pomeni, da je istega dne za kršitev zvedel tudi direktor. Ni utemeljenega razloga za dvom v resničnost direktorjeve izpovedi, zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Sodišča prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ravnal v nasprotju z določbo 31. člena ZDR, po katerem mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Tožnik pa je kršil tudi obveznost iz 32. člena ZDR, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ter prepoved škodljivega ravnanja, ki je opredeljena v 35. členu ZDR. Po tej določbi se je namreč delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče ob ugotovitvi, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved ter da je izpolnjen tudi dodatni pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR pravilno odločilo in zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (154. in 165. člen ZPP).