Jedro

Sodišče prve stopnje se je v tej zadevi prvič že 23. 2. 2016 s sklepom opr. št. Pd 443/2013 izreklo za stvarno nepristojno ter odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa spis odstopljen stvarno in krajevno pristojnemu sodišču v Celju. Predmetni sklep je bil pod presojo pritožbenega sodišča, ki je s sklepom opr. št. Pdp 368/2016 z dne 26. 5. 2016 odločitev prvostopenjskega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v odločanje sodišču prve stopnje kot stvarno pristojnemu sodišču. O stvarni pristojnosti je bilo torej že odločeno. V konkretni zadevi je tako, tudi smiselno upoštevajoč tretji odstavek 19. člena ZPP, prišlo do situacije, ko je specializirano sodišče sprejelo stvarno pristojnost, zato nadaljnja razprava v tej smeri ni več mogoča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se razveljavi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o spornem razmerju, ter da bo po pravnomočnosti tega sklepa spis odstopljen stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Celju.

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeni sklep v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je bilo glede pristojnosti v tem sporu že odločeno s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 368/2016 z dne 26. 5. 2016 in je torej prvostopenjsko sodišče na ta sklep vezano in torej ne more ponovno odločati o stvarni pristojnosti. Tudi sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 62/2020 z dne 19. 10. 2021 ni v ničemer vplival na sklep pritožbenega sodišča z dne 26. 5. 2016, saj vrhovno sodišče ni nikjer navedlo, da za odločanje o tožbenem zahtevku ni pristojno odločati delovno, temveč okrožno sodišče. Naslovno sodišče je že odločalo o tožbenem zahtevku, zato je dolžno skladno s sklepom Vrhovnega sodišča RS odločati ponovno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v zadevi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče na svojo stvarno pristojnost na prvi stopnji ne pazi ves čas po uradni dolžnosti, temveč le do določene faze postopka, in sicer le ob predhodnem preizkusu tožbe pred njeno vročitvijo toženi stranki. Pozneje se lahko izreče za stvarno nepristojno še do razpisa glavne obravnave, vendar le na ugovor tožene stranke v odgovoru na tožbo (prvi in drugi odstavek 19. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP1 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sporih, ZDSS-12). Kot izhaja iz spisa zadeve, je Delovno sodišče v Celju v predmetni zadevi, ne samo razpisalo glavno obravnavo, temveč dne 6. 9. 2019 tudi že izdalo sodbo opr. št. Pd 120/2019, ki je bila kasneje s strani sodišča druge stopnje potrjena (Pdp 722/2019 z dne 20. 2. 2020), nato pa sta bili obe sodbi nižjih sodišč s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 62/2020 z dne 19. 10. 2021 v izpodbijanem delu razveljavljeni ter je bila v tem obsegu zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na navedeno se Delovno sodišče v Celju ne more več izreči za stvarno nepristojno in zadeve odstopiti v reševanje Okrožnemu sodišču v Celju.

6. Sodišče prve stopnje se je v tej zadevi prvič že dne 23. 2. 2016 s sklepom opr. št. Pd 443/2013 izreklo za stvarno nepristojno ter odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa spis odstopljen stvarno in krajevno pristojnemu sodišču v Celju. Predmetni sklep je bil pod presojo pritožbenega sodišča, ki je s sklepom opr. št. Pdp 368/2016 z dne 26. 5. 2016 odločitev prvostopenjskega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v odločanje sodišču prve stopnje kot stvarno pristojnemu sodišču. O stvarni pristojnosti je bilo torej že odločeno. V konkretni zadevi je tako, tudi smiselno upoštevajoč tretji odstavek 19. člena ZPP, prišlo do situacije, ko je specializirano sodišče sprejelo stvarno pristojnost, zato nadaljnja razprava v tej smeri ni več mogoča. Tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v razveljavitvenem sklepu, ki se nanaša na samo naravo prejemka, ki ga v tem sporu vtožuje tožnik, v tej fazi postopka, glede na obrazloženo, na potek postopka ne more več vplivati.

7. Tožnik utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ta je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje ni moglo odpraviti ugotovljene kršitve, zato je ugodilo pritožbi in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

8. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.