Jedro

Tudi premoženjski režim med zakoncema, kot ga določa DZ, ki pozna pogodbeno določeni premoženjski režim in zakonski režim, ne utemeljuje rešitve, za katero se zavzema pritožnica. Pri tehtanju, kateri domnevi dati prednost, ni dvoma, da je močnejša pravica tistega dediča, ki svoje zahtevke utemeljuje na obstoječem zemljiškoknjižnem stanju. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da dedič, ki zatrjuje, da nepremičnine niso (v celoti) last tistega, ki je kot lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, mora dokazati, da ima močnejšo pravico.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka zakonitega dediča A. A. se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se zapuščinski postopek prekine (I), da se zakonito dedinjo B. A. napoti na pravdo proti dediču A. A. z zahtevkom, da v zapuščino ne spada 1/2 delež na nepremičninah parc. št. 64/18 in 64/9, vse k. o. ..., kar predstavlja delež pritožnice na skupnem premoženju, ki je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze z zapustnikom (II), da je pritožnica, ki je napotena na pravdo, dolžna tožbo vložiti v roku tridesetih dni po pravnomočnosti tega sklepa in v istem roku sodišču predložiti kopijo tožbe kot dokaz, da je tožba vložena (III), da v kolikor pritožnica tožbe v navedenem roku ne bo vložila, bo sodišče nadaljevalo s postopkom in ne bo upoštevalo njenih navedb (IV).

2.Sodišče prve stopnje je pritožnico napotilo na pravdo iz razloga, ker je zapustnik v zemljiški knjigi vpisan kot izključni lastnik nepremičnin, zato je štelo, da je lastninska pravica pritožnice, ki v zemljiški knjigi ni vpisana kot solastnica, manj verjetna.

Povzetek pritožbenih navedb

3.Pritožnica po pooblaščenki vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe 213. člena Zakona o dedovanju (ZD) v zvezi 11. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in določbami Družinskega zakonika (DZ). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se na pravdo napoti brata zapustnika.

4.Sodišče prve stopnje odločitev o tem, čigava pravica je manj verjetna, utemeljuje z vknjiženo izključno lastninsko pravico na pokojnika in se pri tem sklicuje na pravno domnevo iz 11. člena SPZ. Številna sodna praksa ima svojo podlago v določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki pa je prenehal veljati. ZZZDR je določal, da se pravice na nepremičninah, ki so skupno premoženje zakoncev vpišejo v zemljiško knjigo na ime obeh zakoncev. Če ob smrti enega od zakoncev ni bilo skupno nepremičninsko premoženje vpisano na oba zakonca, je sodišče vdovino pravico do deleža na skupnem premoženju štelo za manj verjetno. Glede na to, da sedaj premoženjski režim med zakoncema ureja nov DZ, ki pozna pogodbeno določeni premoženjski režim in zakonski režim, je treba v konkretnem primeru upoštevati zakonski režim, ker zapustnik in njegova žena - pritožnica nista imela sklenjene pogodbe, ki bi to urejala. Po samem zakonu imata zakonca na stvareh iz skupnega premoženja skupno lastnino. V konkretnem primeru si stojita nasprotni dve zakonski (pravni) domnevi in sicer domneva določena v 11. členu SPZ in domneva določena v 68. členu DZ. Obe sta po svoji verjetnosti enaki in dopuščata izpodbojnost.

5.Kadar si pri napotitvi na pravdo konkurirati dve pravici, ki imata svoj pravni temelj v zakonski domnevi, je šteti, da sta ti dve pravici glede verjetnosti enaki in je v takem primeru potrebno upoštevati še druge okoliščine konkretnega primera za presojo, katerega od dedičev napotiti na pravdo. Glede na okoliščine konkretnega primera je pravica pritožnice, da sta nepremičnini skupno premoženje, bolj verjetna od trditev brata zapustnika, da gre za premoženje zapustnika. Sodišče bi moralo dodatno upoštevati, da pritožnica kot vdova po zapustniku po samem zakonu spada v II. dedni krog, ker nima več živečega sina, da deduje skupaj s starši oziroma njihovimi dediči po vstopni pravici, da je bila pritožnica dvainštirideset let v zakonski skupnosti z zapustnikom.

Odgovor na pritožbo

6.Zakoniti dedič A. A. po svojem pooblaščencu v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev ter zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Presoja utemeljenosti pritožbe

7.Pritožba ni utemeljena.

Presoja pritožbenega sodišča

8.Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD.

9.Kadar je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, je to po 1. točki 212. člena ZD razlog za obvezno prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev dediča na pravdo. Sodišče napoti na pravdo tistega dediča, katerega pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). Jasnih meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, prvi odstavek 213. člena ZD ne vsebuje, zato je odločitev odvisna od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera.

10.Po ustaljeni sodni praksi tudi ob upoštevanju določb DZ se v primerih, ko je eden od zakoncev vpisan v zemljiško knjigo, dejstva o obstoju skupnega premoženja, njegov obseg in deležih na njem pa so sporna, se za manj verjetno šteje pravica tistega, ki zemljiškoknjižnemu stanju nasprotuje. Pri tehtanju, kateri domnevi dati prednost, je torej v sodni praksi uveljavljeno stališče, da ima vpis v zemljiško knjigo prednost in ima torej originarna pridobitev lastninske pravice slabši položaj od knjižne pravice.

11.Tudi premoženjski režim med zakoncema, kot ga določa DZ, ki pozna pogodbeno določeni premoženjski režim in zakonski režim, ne utemeljuje rešitve, za katero se zavzema pritožnica. Pri tehtanju kateri domnevi dati prednost, ni dvoma, da je močnejša pravica tistega dediča, ki svoje zahtevke utemeljuje na obstoječem zemljiškoknjižnem stanju. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da dedič, ki zatrjuje, da nepremičnine niso (v celoti) last tistega, ki je kot lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, mora dokazati, da ima močnejšo pravico.

12.Pritožba ima prav, da je treba upoštevati (tudi) okoliščine konkretnega primera. Tožnica zatrjuje, da je zapustnik prejel nepremičnini od staršev na podlagi izročilne pogodbe, da ni šlo za darilo, marveč za odplačen pravi posel, ki sta ga odplačevala pritožnica in pokojnik, da sta hišo v celoti obnovila, da hiša v obnovljenem delu predstavlja skupno premoženje. Te trditve pritožnice in dejstvo, da sodedič izločitvenemu zahtevku opredeljeno nasprotuje, dodatno potrjuje, da je pravica pritožnice manj verjetna.

Odločitev pritožbenega sodišča

13.Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka

14.Na podlagi šestega odstavka 163. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka dediča A. A. pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

1V nadaljevanju pritožnica.

2Pritožba se sklicuje in povzema sklep VSL I Cp 1067/2010 - v pritožbi je sicer zmotno navedena opravilna številka tega sklepa.

3VSL I Cp 1101/2018.

4VSL I Cp 1716/2022.

511. člen SPZ določa: "Domneva se, da je lastnica oziroma lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo."