Jedro

Tožena stranka je z izročitvijo neusklajenega projekta za stanovanjsko hišo kršila svojo zakonsko in pogodbeno obveznost, zaradi česar je tožniku na podlagi 262. člena ZOR v zvezi s tretjim odstavkom 488. člena ZOR oziroma petim odstavkom 620. člena ZOR odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala zaradi take napake.

Čeprav je ugovor zastaranja materialnopravne narave, ga v reviziji ni mogoče prvič uveljavljati, ker je pravilna presoja utemeljenosti takega ugovora nujno povezana z dejanskimi ugotovitvami o pričetku teka zastaranja, o eventuelni prekinitvi ali pretrganju zastaranja. Ker sodišče na ugovor zastaranja ne pazi po uradni dolžnosti, teh dejstev samo od sebe brez izrečno uveljavljenega ugovora ne ugotavlja. V revizijskem postopku glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP ni mogoče uveljavljati nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato tudi revident ob šele v reviziji prvič uveljavljenem ugovoru zastaranja ne more navajati dejstev, ki so pomembna za presojo utemeljenosti takega ugovora.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da plača tožniku tolarsko vrednost 9.227 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.5.1993 dalje in ji povrne pravdne stroške. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo tolarske vrednosti do 10.856 DEM je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke le delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede višine obrestne mere zamudnih obresti, v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Napačna je ugotovitev sodišča o nepravilnem ravnanju tožene stranke, ker ni uskladila projekta tožnikove hiše s projektom komunalnih naprav. Tožena stranka je pri projektu tožnikove hiše upoštevala vse pogoje iz lokacijske odločbe, zato je bilo tožniku tudi izdano gradbeno dovoljenje. Če se izdelava projekta presoja po pogodbi o delu, potem tožena stranka opozarja na izpoved priče P. S., ki jo deloma povzema in na izpoved samega tožnika, ki jo tudi povzema. Glede na vsebino teh izpovedi zaključuje, da je tožnik naročil prav tak projekt in da tožene stranke o neusklajenosti med projektom hiše in projektom komunalnih naprav ni obvestil. Zato je izgubil pravico sklicevati se na neusklajenost in uveljavljati povračilo škode. Tožena stranka v reviziji ugovarja, da je potekel subjektivni in objektivni zastaralni rok za uveljavljanje odškodnine. Ker se tožnik sklicuje na odgovornost za napake, tožena stranka opozarja na določbe o gradbeni pogodbi in 6 mesečnem roku za obvestitev o napaki. Tožnik tožene stranke o neusklajenosti ni obvestil, zato je izgubil pravico sklicevati se na napako. Tudi če bi res šlo za odškodninsko odgovornost tožene stranke, bi bila višina škode lahko samo tolikšna, kolikor bi bilo dejansko ugotovljeno, da je tožniku nastala zaradi gradnje, izvedene skladno s projektom tožene stranke, saj bi le v takem primeru bila podana vzročna zveza. Sodišče v dosedanjih postopkih ni presojalo višine škode, zaradi česar sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dejanska podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi so tiste odločilne dejanske okoliščine, ki sta jih ugotovili sodišči druge in prve stopnje. Po teh ugotovitvah je tožnik pri toženi stranki naročil in kupil tipski projekt stanovanjske hiše P 1 zrcalne izvedbe. Tožena stranka mu je pred tem pripravila tudi lokacijsko dokumentacijo, bila pa je še projektant za projekt komunalnih naprav, med njimi tudi ceste, in sicer za stanovanjsko zadrugo. Ko je tožnik pričel z gradnjo, je ugotovil, da dovozne poti k hiši glede na situacijo na terenu, zlasti predvideno traso ceste, ne more izvesti na način, kot je predviden v projektu njegove stanovanjske hiše. Zato je dovozno pot izvedel drugje. Na izvedeni dovozni poti je nastala visoka nabrežina, ki ogroža betonski jašek za vodo in vhod v hišo. Rušenje oziroma drsenje nabrežine bi preprečil oporni zid, stroške izdelave tega zidu na podlagi predračuna pa tožniki iztožuje od tožene stranke.

Bistvena ugotovitev obeh sodišč je, da je tožena stranka tožniku izročila nepopoln projekt stanovanjske hiše. Ta ugotovitev temelji na izvedeniškem mnenju, ki opozarja na neusklajenost projekta tožnikove stanovanjske hiše in projekta komunalnih naprav. Projekt tožnikove stanovanjske hiše je bil tipski, za tak projekt pa je značilno, da sicer vsebuje vse potrebne rešitve, razen ene, to je, da ni prilagojen na konkretno lokacijo, ampak velja za nekakšen idealen teren. Projekt komunalnih naprav, konkretno ceste, pa je predvideval tak dovoz s ceste do tožnikove hiše, po katerem bi se prišlo v garažo, ki naj bi se nahajala v kletni etaži hiše. Prav kletna etaža pa v projektu tožnikove stanovanjske hiše ni bila predvidena. Po izvedenčevih ugotovitvah je glede na dinamiko izdelave obeh projektov tožena stranka imela dovolj časa, da neskladje med obema projektoma ugotovi in odpravi. V konkretni situaciji bi morala oba projekta uskladiti tako, da bi v projekt tožnikove hiše vnesla še načrt za kletno etažo, v katero bi se prišlo po dovozni poti, kot je predvidena v projektu ceste.

Po vsem obrazloženem je bila tožena stranka tista, ki je bila kot strokovna organizacija dolžna preveriti konkretno lokacijo, ugotoviti neskladje med obema projektoma in ga odpraviti. To bi glede na dejanske ugotovitve sodišč o času izdelave obeh vrst projektov tudi lahko storila. V času gradnje tožnikove hiše je veljal Zakon o graditvi objektov (Ul. SRS št. 42/73, 8/75, 39/81), ki je tudi v 20. členu projektni organizaciji naročal, da mora pri izdelavi tehnične dokumentacije poskrbeti med drugim za kontrolo brezhibnosti tehničnih rešitev, računske pravilnosti in popolnosti tehnične dokumentacije. Izročitev tipskega načrta stanovanjske hiše, ki ni bil prilagojen konkretni lokaciji, predstavlja kršitev zakonske in pogodbene obveznosti. Taka izročitev je bila izpolnitev pogodbene obveznosti z napako, zaradi česar je tožena stranka tožniku odškodninsko odgovorna za škodo, ki izvira iz take napake.

Ker se sodišče prve stopnje ni določno opredelilo, ali sta pravdni stranki sklenili kupno pogodbo ali pogodbo o delu, je sodišče druge stopnje pravilno poudarilo, da ima upnik pri obeh vrstah pogodbe v primeru kršitve pogodbe poleg jamčevalnih tudi odškodninske zahtevke (določba tretjega odstavka 488. člena in določba petega odstavka 620. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR). Pravilno je tudi ocenilo, da tožbeni zahtevek v tej pravdni zadevi ni jamčevalne, ampak odškodninske narave. Glavni jamčevalni zahtevek je zahteva za odpravo napake, kar bi v obravnavani zadevi pomenilo zahtevo za uskladitev obeh projektov, to pa bi bilo glede na že zgrajeno hišo nesmiselno, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Odškodninski zahtevek pa je zahteva za povračilo tiste škode, ki izvira iz same napake. Tožnikova zahteva za plačilo stroškov izgradnje opornega zidu za visoko nabrežino, ki je nastala zaradi izvedbe dovozne poti drugje in ne na mestu, kjer je bila predvidena v neusklajenem projektu stanovanjske hiše, je prav zahteva za povračilo škode, do katere je prišlo zaradi napake v izročenem projektu. Zato so neupoštevne vse tiste revizijske trditve, ki gradijo na predpostavki o jamčevalni naravi tožbenega zahtevka in zlasti očitajo tožniku, da naj ne bi obvestil tožene stranke o ugotovljeni neusklajenosti. Pravica zahtevati plačilo odškodnine pa ni pogojena z dolžnostjo obvestitve o napaki, iz katere izvira škoda, kot zmotno zatrjuje tožena stranka. Upnik ima v primeru kršitve pogodbe, do katere je prišlo na dolžnikovi strani, pravico zahtevati odškodnino neodvisno od dolžnosti, ki bi jih imel v primeru uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov.

V dosedanjih razlogih je že poudarjeno, da je bila dolžnost tožene stranke kot strokovne organizacije, ugotoviti neusklajenost obeh projektov in posledično nemožnost take izvedbe dovozne poti, kot je bila predvidena v projektu stanovanjske hiše. Zato se tožena stranka ne more sklicevati na to, da je bil projekt stanovanjske hiše v skladu z lokacijsko dokumentacijo oziroma da za drugačen projekt tožnik ne bi dobil gradbenega dovoljenja. Projektant tožene stranke je kot priča izpovedal, da bi za drugačen tip hiše bilo možno izposlovati aneks k lokacijski dokumentaciji, zato drugačna lokacijska dokumentacija tudi ni mogla biti ovira za dopolnitev nepopolnega projekta stanovanjske hiše. Tožena stranka je z izročitvijo neusklajenega projekta za stanovanjsko hišo kršila svojo zakonsko in pogodbeno obveznost, zaradi česar je tožniku na podlagi 262. člena ZOR v zvezi s tretjim odstavkom 488. člena ZOR oziroma petim odstavkom 620. člena ZOR odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala zaradi take napake. Njeno revizijsko stališče, da bi bila vzročna zveza izkazana le, če bi do škode prišlo kljub dejstvu, da je bila tožnikova gradnja skladna z njenim projektom, je zmotno. Take, z izročenim projektom skladne gradnje po izrečni ugotovitvi sodišča, temelječi na izvedeniškem mnenju, zaradi neusklajenosti obeh projektov fizično sploh ni bilo mogoče izvesti. Dovozna pot k hiši je zato izvedena drugje, pri tej izvedbi pa je nastala visoka nabrežina, ki jo je zaradi ogrožanja betonskega jaška za vodo in vhoda v hišo potrebno zavarovati z opornim zidom.

Tožena stranka se je v pritožbi sklicevala le na zamudo jamčevalnih rokov, kar je sodišče druge stopnje zavrnilo z materialnopravno pravilnimi razlogi, da v obravnavani zadevi ne gre za jamčevalni zahtevek in tudi ne za gradbeno pogodbo. Šele v reviziji tožena stranka prvič ugovarja zastaranje odškodninskega zahtevka. Čeprav je ugovor zastaranja materialnopravne narave, ga v reviziji ni mogoče prvič uveljavljati, ker je pravilna presoja utemeljenosti takega ugovora nujno povezana z dejanskimi ugotovitvami o pričetku teka zastaranja, o eventuelni prekinitvi ali pretrganju zastaranja. Ker sodišče na ugovor zastaranja ne pazi po uradni dolžnosti, teh dejstev samo od sebe brez izrečno uveljavljanega ugovora ne ugotavlja. V revizijskem postopku glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP ni mogoče uveljavljati nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato tudi revident ob šele v reviziji prvič uveljavljanem ugovoru zastaranja ne more navajati dejstev, ki so pomembna za presojo utemeljenosti takega ugovora. Prav to pa nedovoljeno poskuša doseči tožena stranka, ko povzema tisti del tožnikove izpovedi, ki bi se lahko nanašal na vprašanja v zvezi z zastaranjem, ki pa ga sodišče v razlogih sodbe ni povzelo in tudi ne ocenilo. Zato revizijsko sodišče v reviziji na novo uveljavljanega ugovora zastaranja ni obravnavalo.

Zmotna je revizijska trditev, da sodišče v dosedanjem postopku sploh ni presojalo višine škode, zaradi česar naj bi prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je na zadnji strani sodbe sklicevalo na ponudbo SGP G., vendar pa je predvidene stroške izgradnje podpornega zidu znižalo za 15% in se pri tem oprlo na izvedenčeve ugotovitve o povprečnih cenah za enako delo. Sodba sodišča prve stopnje torej vsebuje zadostne razloge za presojo utemeljenosti višine odškodninskega zahtevka in teh ugotovitev tožena stranka razen pavšalne omembe v pritožbi niti ni izpodbijala. Ob uradnem preizkusu sodbe sodišča druge stopnje je revizijsko sodišče še ugotovilo, da v postopku tudi ni prišlo do po uradni dolžnosti upoštevne bistvne kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov tožene stranke.