Jedro

Ker gre za dve ločeni procesni razmerji, ki se skupno obravnavata zgolj po odločitvi tožnika, prvotoženec s položaja sospornika ne more posegati v procesno razmerja med tožnikom in drugotožencem. V to procesno razmerje bi lahko vstopil samo kot stranski intervenient.

Izrek

1. Pritožba se v delu, s katerim se izpodbija 3. in 6. točka izreka prvostopenjske sodbe, zavrže. 2. Pritožbi zoper 2. in 5. točko izreka sodbe se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v obrestnem delu 2. točke in 5. točka izreka sodbe in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nerazveljavljeni del 2. točke izreka prvostopenjske sodbe potrdi.

4. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvotoženi stranki kot pravnemu nasledniku izbrisane družbe E. d.o.o. Ljubljana naložilo plačilo tožeči stranki znesek 9.222,09 EUR in zakonitih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega računa, kot ga je zatrjevala tožeča stranka (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko je zavrnilo (3. točka izreka). Zaradi umika tožbe pa je postopek ustavilo za dne 15. 07. 2002 plačanih 500.000,00 SIT in dne 04. 10. 2002 plačanih 300.000,00 SIT (4. točka izreka). Prvotoženi stranki je naložilo povrnitev izvršilnih stroškov tožeče stranke v višini 235,02 EUR in pravdnih stroškov v višini 1.727,92 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka). Tožeči stranki pa je naložilo povrnitev pravdnih stroškov drugotožene stranke v višini 907,08 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (6. točka izreka).

Zoper 2., 3., 5. in 6. točko izreka sodbe je pravočasno vložila pritožbo prvotožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in kršitve materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno temu pa, da napadeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, prvotoženi stranki pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo tožeče stranke.

Pritožba deloma ni dopustna, v preostalem delu pa je deloma utemeljena.

Glede pritožbe zoper 2. in 5. točko izreka izpodbijane sodbe Prvotožena stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je kot družbenik izbrisane prvotno tožene stranke E. d.o.o. Ljubljana prvotožena stranka njen univerzalni pravni naslednik. Tako prvotno tožena stranka, kakor tudi prvotožena stranka v postopku nista izpodbijali podlage tožbenega zahtevka, to je dne 31. 05. 2001 sklenjene pogodbe o poslovnotehničnem in kooperantskem sodelovanju, kar izrecno priznava prvotožena stranka tudi v pritožbi. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala plačilo dobavljenega blaga na podlagi sklenjene pogodbe med pravdnima strankama. Niti prvotno tožena stranka niti prvotožena stranka v postopku nista zanikali, da je prvotno tožena stranka blago, na katerega se glasijo vtoževani računi, prejela. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo oziroma ni vpogledalo v naročilnice ter dobavnice, ki naj bi se nanašale na dobavljeno blago. Edini ugovorni razlog, na katerega se je njena pravna prednica in prvotožena stranka v postopku pred prvostopenjskim sodiščem sklicevala, se je nanašal na zatrjevano okoliščino, da naj bi terjatev tožeče stranke v delu, ki je tožena stranka ni plačala, prenehala v posledici pobotanja s terjatvijo tožene stranke iz naslova zamude tožeče stranke pri dobavi blaga. Takšnih trditev ni mogoče razlagati drugače, kot uveljavljanje ugovora prenehanja terjatve v posledici predpravdnega pobotanja. Že iz samega tovrstnega ugovora pa izhaja, da tožena stranka samemu obstoju terjatve tožeče stranke ni nasprotovala, zato je neutemeljena pritožbena trditev glede spornosti temelja tožbenega zahtevka. Da pa bi tožena stranka v postopku lahko uspela z ugovorom prenehanja terjatve v posledici predpravdnega pobotanja, bi morala izkazati tudi obstoj terjatve tožene stranke zoper tožečo stranko, ki naj bi bila predmet pobotavanja, kakor tudi, da je bila podana pobotna izjava v smislu 1. odstavka 337. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ker tožena stranka v tem smislu ugovora ni konkretizirala, s takšnim ugovorom ni mogla uspeti. V tem smislu ne zadostuje zgolj pritožbeno sklicevanje ne nejasnost določila 4. člena pogodbe glede dolžnega usklajevanja zakonskih zamudnih obresti in stroškov za zamujeno izdobavo blaga. Ker je bilo trditveno in dokazno breme glede obstoja terjatve tožene stranke, ki naj bi se pobotavala z vtoževano terjatvijo, na strani tožene stranke, bi le-ta morala svoj ugovor v tem smislu tudi konkretizirati. Te pomanjkljivosti v trditveni podlagi ni mogoče nadomestiti z dokaznim predlogom z zaslišanjem oseb, ki naj bi sklepale pogodbo z dne 31. 05. 2001. Izvedba dokazov je namreč namenjena dokazovanju že zatrjevanih dejstev.

Na osnovi ugotovljenega dejanskega stanja in upoštevaje trditveno podlago tožene stranke v postopku je sodišče prve stopnje tako pravilno ugotovilo utemeljenost terjatve tožeče stranke v delu, ki se nanaša na vtoževano glavnico v višini 9.222,09 EUR. Pritožbeno izpodbijanje tega dela odločitve s sklicevanjem na spornost kvalitete dobavljenih izdelkov pa je nekonkretizirana, zato se pritožbeno sodišče do nje ni dolžno opredeljevati. Ker pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je v tem delu pritožbo zavrnilo in ta del 2. točke izreka izpodbijane sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se tiče obrestnega zahtevka, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega zneska računa, kot ga je zatrjevala tožeča stranka. Prvotožena stranka v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da izpodbijana sodba nima razlogov glede tega dela odločitve prvostopenjskega sodišča. Pri tem je treba upoštevati, da je bila med strankama očitno sporna zapadlost posameznih računov. Pogodbeni stranki sta v pogodbi opredelili zapadlost plačila 40 do 60 dni od dneva odpošiljanja blaga oziroma opreme ali sukcesitvno po dogovoru (1. odst. 4. čl. pogodbe). Iz vtoževanih računov je razvidno, da je tožeča stranka v vtoževanih računih upoštevala 40 dnevni rok za plačilo, na kar je izrecno opozarjala prvotno tožena stranka v pripravljalni vlogi z 08. 12. 2004. Ker se prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vprašanja, zakaj je sledilo tožeči stranki glede zapadlosti terjatve, kot izhaja iz posameznih računov, izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP.

V ponovljenem postopku pa bo sodišče moralo preizkušati tudi, ali je na utemeljenost (dela) obrestnega zahtevka vplivala določba 376. čl. OZ v zvezi z odločbama VS RS U-I-300/04 in U-I-267/06. Glede nedovoljenosti pritožbe zoper 3. in 6. točko izreka izpodbijane sodbe Prvotožena stranka s pritožbo izrecno izpodbija tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke zoper drugotoženo stranko, zoper katero je tožeča stranka uveljavljala solidarno plačilo dolgovanega zneska, kakor tudi odločitev, s katero je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov drugotožene stranke v tem postopku.

Ker je tožnik uveljavljal solidarno plačilo od dveh tožencev, sta oba toženca navadna sospornika, saj sodišče lahko zoper njiju izda različni sodbi. Procesni položaj tožencev je zato enak, kot da bi tožnik tožbeni zahtevek zoper toženca uveljavljal ločeno v dveh pravdah. V procesnem smislu pa dejanja enega od sospornikov ne učinkujejo na procesni položaj drugega toženca, saj njegova dejanja in opustitve niti ne koristijo niti ne škodujejo drugemu sosporniku (195. člen ZPP). Morebitna drugačna presoja glede utemeljenosti tožbenega zahtevka v razmerju med tožnikom in drugim tožencem neposredno ne vpliva na procesni položaj prvega toženca v razmerju do tožnika. Ker gre, kot rečeno, za dve ločeni procesni razmerji, ki se skupno obravnavata zgolj po odločitvi tožnika, prvotoženec s položaja sospornika ne more posegati v procesno razmerja med tožnikom in drugotožencem. V to procesno razmerje bi lahko vstopil samo kot stranski intervenient. Iz pritožbenih navedb izhaja, da prvotožena stranka nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na dejanske okoliščine, ki izključujejo utemeljenost zahtevka zgolj v razmerju do drugotoženca (izključitev drugotožene stranke kot pasivnega družbenika iz odgovornosti za obveznosti izbrisane družbe). Odločitev sodišča v tej smeri bi sicer lahko vplivala na položaj prvotoženca v notranjem razmerju z drugotožencem (morebitni regresni zahtevki), kar bi izkazovalo pravni interes prvotožene stranke tudi za odločitev sodišča v drugem procesnem razmerju med tožnikom in drugotožencem, le da se v tem delu njegov interes pokriva z interesom tožnika. Takšen interes pa bi si prvotoženec lahko zavaroval samo na ta način, da bi z ustrezno procesno izjavo vstopil v procesno razmerje kot stranski intervenient na strani tožeče stranke v smislu 1. odstavka 199. člena ZPP. Ker prvotoženec v tem smislu tovrstnega položaja ni uveljavljal niti v postopku pred prvostopenjskim sodiščem niti v sami pritožbi, je zato njegovo pritožbo potrebno obravnavati izključno kot pritožbo prvotoženca, ki pa lahko izpodbija sodbo zgolj v delu, ki se nanaša nanj, ne pa tudi v delu, ki se tiče odločitve o tožbenem zahtevku tožeče stranke zoper drugotoženca. Posledično je potrebno pritožbo v tem delu zavreči kot nedovoljeno v smislu 1. odstavka 343. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 4. odstavku 165. člena ZPP.