Jedro

Samostojni podjetnik je sicer po 7. odst. 1. čl. ZGD opredeljen kot fizična oseba. Vendar pa je njegov položaj specifičen, saj podobno kot družba posluje s svojo firmo, z označbo dejavnosti z navedbo sedeža svojega obrata in z okrajšavo "s.p.". Navedba sedeža obrata ob podjetnikovem imenu ima tako enak značaj kot navedba sedeža gospodarske družbe. Zaradi urejenosti in varnosti pravnega prometa tako ne moti, če se je sodno pisanje (vabilo za narok) samostojnemu podjetniku kot fizični osebi v konkretnem primeru vročilo na sedežu njegovega obrata, ne pa na naslovu njegovega prebivališča. Ker je tožena stranka očitno organizirana kot pravna oseba tudi ne sme motiti, če ji je bilo sporno pisanje vročeno tako kot pravnim osebam, torej po 1. odst. 134. čl. ZPP. Pisanja (vabila za narok) ji tako ni bilo nujno vročiti osebno, ampak zadostuje, da je bilo vročeno osebi, ki je bila očitno pooblaščena za sprejem (saj je na povratnico odtisnila štampiljko tožene stranke), to je delavcu samostojnega podjetnika, ki se je našel na sedežu obrata (v pisarni oz. v poslovnem prostoru).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopno sodišče pod 1. točko izreka zaradi dopolnitve naziva tožene stranke sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. II Ig 890/95 z dne 20.6.1995 razveljavilo; pod 2. točko izreka je naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 5,175.910,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih zneskov, ki so posebej precizirani, do dneva plačila ter ji povrne stroške izvršilnega postopka v višini 52.321,10 SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 20.6.1995 dalje do plačila; v 3. točki izreka pa je naložilo toženi stranki, da povrne tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 103.518,20 SIT.

Tožena stranka se pravočasno pritožuje zoper sodbo in sklep. Navaja, da dejansko stanje dolga med njo in tožečo stranko ni v celoti razčiščeno, kar bo dokazala z ustreznimi dokumenti, ki jih bo še posredovala. Vabila za narok dne 14.2.1997 ni prejela osebno, ker je bila službeno odsotna v tujini. Njeno odsotnost so sodelavci sporočili sodniku osebno po telefonu ter po faxu. Če bi bila prisotna na obravnavi, bi lahko podala tudi obrazložitev glede vtoževanega dolga. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep v celoti razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (glej 2. odst. 7. čl. ZPP, 219. čl. ZPP in 1. odst. 299. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v navedeni zadevi tožeča stranka navedla vsa pravno relevantna dejstva; predložila pa je tudi ustrezne dokaze, s katerimi je izkazala utemeljenost svojega zahtevka. Tožena stranka pa je ugovarjala le na splošno, predložila pa ni nobenega dokaza. Predložitev ustreznih dokazov je sicer napovedala v pritožbi, vendar jih tudi v pritožbenem postopku ni predložila. Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tožena stranka smiselno uveljavlja v pritožbi, tako ni podan. Prvostopno sodišče je glede na vse predložene dokaze dejansko stanje pravilno ugotovilo in ga tudi ustrezno obrazložilo.

Toženec je tudi ugovarjal, da vabila za glavno obravnavo dne 14.2.1997, na podlagi katere je bila izdana prvostopna odločba, ni prejel osebno. Po 1. odst. 142. čl.ZPP se vročajo osebno stranki le tožba, plačilni nalog, izredno pravno sredstvo, sodba in sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba; druga pisanja pa le, če je tako izrečno določeno v tem zakonu ali če sodišče misli, da je potrebna (zaradi listin, ki so priložene v izvirniku ali iz kakšnega drugega razloga) večja previdnost. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru ne gre za takšno pisanje, ki bi ga bilo potrebno vročiti toženi stranki osebno. Tožencu je bilo poslano le vabilo za glavno obravnavo, in to že tretje po vrsti. Pred omenjenim vabilom pa je prejel tudi vse dokazne listine, ki jih je predložila tožeča stranka, razen dopisa z dne 6.3.1996 (priloga A 20), ki pa na odločitev v sodbi ni vplival. Tožena stranka nastopa v pravnem prometu kot samostojni podjetnik.

Zakon o gospodarskih družbah (Ur.l. RS, št. 30/93; v nadaljevanju ZGD) sicer v 7. odst. 1. čl. opredeljuje samostojnega podjetnika kot fizično osebo. Vendar pa je njegov položaj specifičen, saj podjetnik (podobno kot družba) posluje s svojo firmo, z označbo dejavnosti, z navedbo sedeža svojega obrata in z okrajšavo "s.p." - samostojni podjetnik (glej določbe 72.-76. čl. ZGD). Navedba sedeža obrata (turistične agencije) ob podjetnikovem imenu ima tako enak značaj kot navedba sedeža gospodarske družbe. Zato (zaradi urejenosti in varnosti pravnega prometa) ne sme motiti, če se je sodno pisanje (vabilo na narok) samostojnemu podjetniku (kot fizični osebi) v konkretnem primeru vročilo na sedežu njegovega obrata, ne pa na naslovu njegovega prebivališča. Ker je tožena stranka očitno organizirana tako kot pravne osebe, ne sme motiti, če ji je bilo tudi sporno sodno pisanje vročeno tako kot pravnim osebam, torej po 1. odst. 134. čl. ZPP. Pisanja (vabila za narok) ji tako ni bilo nujno vročiti osebno, ampak zadostuje, da je bilo vročeno osebi, ki je bila očitno pooblaščena za sprejem (saj je na povratnico odtisnila štampiljko tožene stranke), tj. delavcu samostojnega podjetnika, ki se je našel na sedežu obrata (v pisarni oziroma v poslovnem prostoru).

Povsem nedokazane pa so trditve tožene stranke v pritožbi, da je izostanek z naroka dne 14.2.1997 pravočasno opravičila, saj v spisu o tem ni nobenega dokazila. Dokaz, na katerega se sklicuje v pritožbi - sporočilo po telefaxu (priloga B 1), je bilo namreč prvostopnemu sodišču poslano šele dne 18.6.1997, torej skupaj s pritožbo (kar je prepozno). Tudi sicer pa sodišče takšnega opravičila, kot ga je poslala tožena stranka, ni bilo dolžno upoštevati. Narok bi lahko preložilo le v primeru, če bi bilo to potrebno za izvedbo dokazov, ali če bi bili za to drugi opravičeni razlogi (1. odst. 116. čl. ZPP). Po oceni pritožbenega sodišča pa prisotnost tožene stranke na naroku dne 14.2.1997 ni bila potrebna. Tožena stranka je namreč imela vse možnosti, da svoje navedbe in eventualne dokaze posreduje prvostopnemu sodišču pisno do naroka dne 14.2.1997, in sicer vse od dne 28.11.1996, ko je prejela pripravljalno vlogo tožeče stranke (v kateri je le-ta pojasnila temelj in višino tožbenega zahtevka) ter priloge (A 5 - A 18).

Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na odločitev v izpodbijani sodbi, tako niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožba zoper odločitev v izpodbijanem sklepu pa ni bila obrazložena. Zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 365. čl. ZPP. Ker bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP ni zasledilo, prvostopno sodišče pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke, in sicer tako zoper sodbo kot zoper sklep, zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano odločbo potrditi v skladu s 368. čl. in 2. točko 380. čl. ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka ni uveljavljala.