Jedro

Samo dejstvo, da je sodni postopek na prvi stopnji trajal več kot štiri leta, ne zadošča za sklep o kršitvi tožnikove pravice do sojenja v razumnem roku. Razumen rok je relativen pojem, pri presoji katerega je treba upoštevati vse okoliščine primera. V obravnavanem primeru so za zastoj v postopku obstajali tehtni, utemeljeni in razumni razlogi in očitno ni šlo za sodni zaostanek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka plača odškodnino v znesku 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 06. 2006 do plačila. Tožniku je naložilo povračilo stroškov pravdnega postopka toženke v višini 595,64 EUR z obrestmi.

2. Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Navaja, da bi moralo sodišče uporabiti določbe Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) in merila, ki jih ta določa. Zakon ne napotuje na subsidiarno uporabo pravil Ustave RS in Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče je zmotno zaključilo, da je protipravnost ravnanja države predpostavka odškodninskega delikta. Odgovornost po ZVPSBNO je objektivna in ne krivdna. Protipravnost je podana že s samim dejstvom, da je postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem v Kranju (v nadaljevanju delovno sodišče) trajal nerazumno dolgo. Sodišče ni upoštevalo, da delovno sodišče predmetnih postopkov ni moglo reševati po principu vzorčnega postopka, saj za to ni bilo pravne podlage. O prekinitvi postopka ni bil izdan noben sklep, niti ni bilo razlogov za njegovo prekinitev. Šele Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS) je uredil vzorčni postopek. Zakon pa ne velja za nazaj. Če bi delovno sodišče izdalo procesni sklep ali obvestilo tožnika o vodenju vzorčnega postopka, bi tožnik vložil ustrezna sredstva za pospešitev zadeve. Tožnik in njegova pooblaščenka v konkretni zadevi nista dala soglasja oziroma prošnje za odlog obravnavanja. Če je to storil sindikat SKEI, njegovo ravnanje ni upoštevno, saj za to ni bil pooblaščen. Sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na uspeh sodnega postopka pred delovnim sodiščem, saj sklenitev sodne poravnave ne izključuje protipravnosti ravnanja toženke.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost toženke zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pravilno presojalo po ZVPSBNO in v njem določenih merilih in ne po določbah OZ, kot to zmotno meni pritožba. Pritožnik ima prav, da je odgovornost države objektivna (16. člena ZVPSBNO), kar pomeni, da država odgovarja ne glede na krivdo. To pa ne pomeni, da ni treba ugotavljati tudi protipravnosti ravnanja toženke. Tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je le protipravno (samovoljno, arbitrarno) ravnanje državnega organa. Po celoviti presoji vseh okoliščin primera, upoštevajoč merila iz 4. člena ZVPSBNO, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pripravnega ravnanja toženke oziroma njenih organov ni bilo in zato tožničine pravice niso bile kršene.

6. Samo dejstvo, da je sodni postopek na prvi stopnji trajal več kot štiri leta (od vložitve tožbe do sklenitve sodne poravnave štiri leta in osem mesecev), ne zadošča za sklep o kršitvi tožnikove pravice do sojenja v razumnem roku. Upoštevati je treba, da je razumen rok relativna doba. Pri tej presoji tako ni mogoče izhajati iz nekih splošnih, vnaprej določenih časovnih okvirov, ampak je presoja odvisna od okoliščin konkretnega primera (dr. Aleš Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 342).

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo pred delovnim sodiščem v času od decembra do februarja 1999 vloženih večje število tožb delavcev X d.o.o. (okoli 150), nad katero je bil uveden stečaj, zaradi ugotovitve obstoja prerekanih terjatev iz naslova odpravnine. Delovno sodišče je v letu 1999 od vseh podobnih tožb kot vzorčne zadeve vzelo v obravnavo le štiri zadeve, v katerih je tožbene zahtevke zavrnilo. V ostalih postopkih (kamor sodi tudi tožnikova zadeva) pa ni opravljalo pravdnih dejanj, temveč je obravnavanje zadev odložilo in počakalo na izid pritožbene in revizijske presoje odločb ter na izid ustavne presoje zakonodaje, na katero je oprlo sprejete odločitve. Delovno sodišče je de facto izvedlo vzorčni postopek, ki v spornem obdobju res ni bil pravno urejen, dopuščali pa sta ga tako sodna praksa kot pravna teorija. Tudi po stališču ESČP je sprejemljivo, če sodišče čaka na odločitev v precedenčnem primeru, če je takšna rešitev razumna. Temu stališču je pritrdilo tudi že Ustavno sodišče RS (glej Up-2965/08 z dne 13. 05. 2010). Golo dejstvo, da je bil izveden vzorčni postopek samo po sebi še ne predstavlja kršitve ustavno zagotovljenih pravic. Lahko pa bi bil tožnik prizadet v pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, če bi ta postopek trajal nerazumno dolgo. Pri tem ni odločilno, da (tožnikov) postopek ni bil formalno prekinjen. Odločitev o njegovem zahtevku je bila vezana na vzorčni postopek. Pri tem velja poudariti, da je tožnik ta način dela sodišča sprejel, saj ni interveniral in predlagal, naj sodišče postopa drugače. Sploh pa je postopek miroval po tožnikovi volji, saj sta tožnikova pooblaščenka (kot izhaja iz dopisa pooblaščenke B2) in sindikat, preko katerega je urejal zadevo in mu prepustil vodenje postopka, delovno sodišče zaprosila za začasen odlog postopkov v vseh delovnih sporih nekdanjih delavcev podjetja, v katerem je bil zaposlen tudi tožnik. Da prošnja ni bila podana v vsakem postopku posebej in pisno, ni pravno odločilno, dejanja njegove pooblaščenke pa zavezujejo tudi tožnika.

8. Zamuda, ki nastane zaradi ravnanja stranke, praviloma ni odločilna sama po sebi, ampak jo je treba primerjati z zamudo, ki jo je mogoče pripisati ravnanju države. Reševanje vzorčnih primerov je trajalo od leta 1998 do 2003, pri čemer je postopek potekal na treh stopnjah, v ta čas je všteto tudi trajanje postopka za presojo ustavnosti predpisa pred Ustavnim sodiščem. To je v odločbi U-I-139/00 z dne 10. 04. 2003 zavzelo za delavce ugodno stališče, ki je pripeljalo do pozitivne rešitve sporov – v konkretnem primeru je bil postopek končan s sodno poravnavo. Upoštevati je treba tudi, da je šlo za reševanje zapletenega pravnega vprašanja, ki je pomembno vplivalo na dotedanjo prakso, da je bil obravnavani spor po sprejemu odločitve Ustavnega sodišča hitro rešen, kakor tudi, da ni šlo za spor o prenehanju ali obstoju delovnega razmerja, v katerem je treba postopati posebej skrbno in hitro.

9. Glede na vse navedeno, se je tožnikov sodni postopek končal v razumnih časovnih okvirih (glej odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 198/2010). Pritožnik pravilno opozarja, da ni odločilen sam rezultat spornega postopka in da sklenitev sodne poravnave ne izključuje protipravnosti ravnanja delovnega sodišča. Ker pa so za zastoj v postopku obstajali tehtni, utemeljeni in razumni razlogi, pri čemer ni nepomemben ekonomski interes tožnika, da se postopek ni končal hitreje, in očitno ni šlo za sodni zaostanek, njegova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v obravnavanem delovnem sporu ni bila kršena. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

10. Pritožba ni utemeljena in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).