Jedro

Obljuba o vsebini oporoke ni pogodba, ki bi jo kdo lahko iztožil oziroma bi jo lahko pravno opredelili.

Tožeča stranka zahteva korist za zatrjevano opravljeno delo in plačila za zapustnico. Gre torej za zatrjevanje obogatitve s strani toženke.

Sodišče prve stopnje bi moralo v okviru uradnega preizkusa svoje pristojnosti takoj izdati sklep, da ni pristojno za odločanje.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 10. 2021 se razveljavi in se tožba tožeče stranke zavrže. II. Pritožbi tožeče stranke proti sklepu z dne 16. 12. 2020 se ugodi, sklep se razveljavi in se predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrže. III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka, skupaj 1.989,57 EUR v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je med postopkom najprej odločilo o predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe in ga zavrnilo. V predlogu je tožeča stranka zahtevala, da se banki prepove izplačilo denarnih sredstev na zlatem računu in depozitnem računu v lasti pokojne A. A. in sicer, da ne sme s tem računom razpolagati tožena stranka ali kdorkoli drugi.

2. Proti temu sklepu je vložila pritožbo tožeča stranka in trdila, da obstaja sum, da je oporoka ponarejena, toženka je tujka in zato bo lahko dvignila denar in bo izvršba onemogočena.

3. V nadaljevanju postopka je tožena stranka podala odgovor na tožbo. Podala je ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča, ugovarjala temelju tožbenega zahtevka, zastaranje in višini zahtevkov.

4. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje izdalo sklep, s katerim je zavrnilo ugovor o pristojnosti sodišča RS in sklenilo, da je pristojno za odločanje v tej zadevi.

5. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožena stranka, predlaga, da naslovno sodišče odloči, da sodišče RS ni pristojno za odločanje in tožbo zavrže ter priglaša stroške. Sodišče ni pravilno upoštevalo določb Uredbe 1215/2012. Po Uredbi je pristojnost podana po prebivališču tožene stranke. Zmotno je sodišče štelo, da je podan dejanski stan iz določbe prvega odstavka 7. člena Uredbe, ki določa, da je lahko oseba s stalnim prebivališčem v državi članici, tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi s pogodbenim razmerjem pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti. Sodišče je odločilo mimo in preko trditvene podlage tožeče stranke in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnica je pristojnost utemeljevala s tem, da se premoženje tožene stranke nahaja v Sloveniji in da bo v Sloveniji mogoče opraviti izvršbo. Sodišče pa je pristojnost določilo na podlagi vsebine tožbe in opredelilo razmerje med pokojno in tožnico kot pogodbeno. To je v nasprotju s trditvami v tožbi, saj tožnica trdi, da naj bi ji pokojna obljubila, da bo po njeni smrti vse njeno premoženje dedovala. Ni trdila, da je upravičena do premoženja na podlagi pogodbe. Poznamo dva temelja za dedovanje, to je oporoka in zakon. Dedna pogodba ni dedni naslov, kar pomeni, da pogodbenega dedovanja pri nas ne poznamo. Sodišče pa je brez navedb v tožbi odločilo, da bi lahko domnevna ustna obljuba pokojne tožnice o tem, da bo pokojna tožnici v zameno za skrb zapustila svoje premoženje in da je to pravno veljavni temelj tožbenega zahtevka. Sodišče meni, da je ustna pogodba s strani zapustnice ostala neizpolnjena in zahteva plačilo koristi zaradi neizpolnitve ustne pogodbe. Zato sodišče šteje, da gre za spor o pogodbenem razmerju. Opis domnevnega ustnega dogovora bi lahko ustrezal vsebini pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Da je bila taka pogodba veljavna in iztožljiva, bi morala biti sklenjena v obliki notarskega zapisa. Vendar take pogodbe tožnica niti ne zatrjuje. Taka pogodba je tudi nična. Tožničino pričakovanje dedovanja, ki se ni uresničilo je brezpredmetno in nima pravnega učinka. O veljavnosti dedne pogodbe je presojalo tudi Ustavno sodišče v zadevi U-I-123/94. Presodilo je, da je glede na tesno povezanost lastninske pravice in pravice do dedovanja potrebno upoštevati, da je dedovanje, še posebej oporočno, izraz pravice lastnika, da razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti. Če zapustnik oporoke ne napravi, sledi dedovanje na podlagi zakona. Obljuba pokojne, da bo po smrti tožnici zapustila premoženje, ne more imeti pravnih učinkov in bi bila nična. O tem, komu bo zapustil premoženje, zapustnik odloča sam in svobodno ter avtonomno. Ko ni pogodbe, tudi ne more biti kraja izpolnitve pogodbe. Zato sodišče zmotno šteje, da je kraj izpolnitve Ljubljana, ker tožnica trdi, da je zapustnico vozila k frizerki, k zdravniku in podobno. Zapustnica je svojo oporočno voljo izjavila in toženki zapustila premoženje. S tožnico ni sklenila pogodbe o dosmrtnem preživljanju, oporoko pa je sklenila v prid toženki.

6. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Tožeča stranka ni trdila, da bi s pokojno sklenila dedno pravno pogodbo. Trdila je, kot pravilno ugotavlja sodišče, da sta sklenili ustno pogodbo, po kateri se je tožeča stranka zavezala nuditi storitve v obliki neodplačnega pravnega posla pokojni, ta pa ji je obljubila, da ji bo zapustila svoje premoženje. Gre za neodplačni pravni posel, ki mu je odpadla pravna podlaga. Ne gre za izpodbijanje oporoke ali izsiljevanje drugačne prerazporeditve premoženja. Gre za povrnitev obogatitve zapustnice, ki jo je le-ta prejela s strani tožnice na podlagi njene obljube, da bo tožnici zapustila svoje premoženje, kar se ni uresničilo.

7. Pritožba je utemeljena.

O pritožbi tožene stranke:

8. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev med sporom ni pristojno sodišče Republike Slovenije, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojno sodišče Republike Slovenije odvisno od privolitve tožene stranke, ona pa v to privoli (tretji odstavek 18. člena ZPP). Bistvena kršitev določb postopka je podana, če je bilo odločeno o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), kar določa 3. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo podala ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča in sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o tem ugovoru. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno štelo, da je pravna podlaga v primeru, ko ima tožena stranka prebivališče na Nizozemskem, podlaga za presojo pristojnosti slovenskega sodišča Uredba 1215/2012. Splošna pristojnost Uredbe je, ko gre za civilno zadevo, po prebivališču tožene stranke (4. člen). Sodišče pa je v konkretnem primeru štelo, da gre za primer posebne pristojnosti in sicer iz 7. člena uredbe. Ta določa, da je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti. To pomeni, da je treba ugotoviti, ali tožeča stranka zatrjuje obstoj pogodbe in nato je pomembno, kje je treba to pogodbo izvršiti.

10. Sodišče prve stopnje je iz navedb iz tožbe sklepalo, da tožeča stranka trdi, da je s pokojno sklenila ustni dogovor, na podlagi katerega bi pokojna tožeči stranki v zameno za osebno pomoč in oskrbo, zapustila vse svoje premoženje. Sodišče prve stopnje meni, da je ostala ustna pogodba neizpolnjena in da zahteva tožeča stranka povračilo koristi zaradi neizpolnitve ustno sklenjene pogodbe. Meni, da je tožena stranka kot oporočna dedinja vstopila v pravice zapustnice in je zato pasivno legitimirana. Za kraj izpolnitve pogodbe pa šteje Ljubljano zato, ker je bila pomoč in delo tožeče stranke za zapustnico opravljena v Ljubljani.

11. Tožena stranka v pritožbi opozarja, da je tožnica v tožbi zatrjevala, da ji je zapustnica obljubila, da ji bo zapustila svoje premoženje v zameno za skrb in pomoč in da je tožnica nudila to zapustnici, ker je pričakovala, da ji bo pokojna ob smrti zapustila v last svoje premoženje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedbe v tožbi drugačne, kot jih je interpretiralo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka v tožbi dvakrat pojasni podlago za uveljavitev tožbenega zahtevka (list. št. 3 in 5 do 6). Tožeča stranka jasno zapiše, da uveljavlja proti toženi stranki terjatev, ki jo je imela do zapustnice iz naslova nudenja pomoči in oskrbe, ker ji je obljubila, da ji bo zapustila vse svoje premoženje v zameno za skrb in pomoč. Vse to je delala, ker je pričakovala, da bo pokojna ob smrti zapustila tožnici vse svoje premoženje, v resnici pa je zapustila premoženje toženki. Zapiše, da zahteva povrnitev koristi, ki jo je prejela na podlagi dedovanja toženka, saj je podlaga za nudenje pomoči odpadla, ko se je izkazalo, da je zapustnica testirala v korist tožene stranke, čeprav je tožnici obljubila, da bo poskrbela, da bo premoženje njeno, kar se ni uresničilo. Zmotno meni sodišče prve stopnje, da tožeča stranka zatrjuje obstoj ustno sklenjene pogodbe, ki je pokojna ni izpolnila, ko je oporoko napisala v korist toženke. Tožeča stranka zatrjuje obstoj obljube zapustnice, da bo tožnici zapustila premoženje in obstoj koristi zapustnice, za katero sedaj odgovarja toženka, ker zapustnica ni napisala oporoke v korist tožeče stranke.

12. Odločilno vprašanje je, ali je ta tožbena podlaga takšna, da jo je mogoče opredeliti kot pogodbo, katere izpolnitev obveznosti je v območju Okrožnega sodišča v Ljubljani. Pri tem je odločilna trditvena podlaga tožeče stranke in ni odločilen ugovor tožene stranke, saj ne gre za odločitev o tožbenem zahtevku, ampak šele za presojo pristojnosti1. Tožnica sama trdi, da je šlo za obljubo zapustnice, da ji bo z oporoko zapustila svoje premoženje, tožnica pa je zato nudila oskrbo in pomoč. Tožnica v tožbi navaja, da zapustnica ni zapustila premoženja njej, ampak toženki in da je zato zapustnica prejela korist (list. št. 5 do 6). Gre torej za trditev, da je šlo za obljubo zapustnice, da bo testirala v korist tožnice. Tožnica pa je nudila določene ugodnosti, ker je računala, da bo zapustnica obljubo izpolnila. Takšnega življenjskega dogodka ni mogoče umestiti v kakšno pogodbo po Obligacijskem zakoniku ali Zakonu o dedovanju. Tožena stranka pravilno citira odločbo Ustavnega sodišča U-I-123/94, v katerem Ustavno sodišče presoja, da ni v neskladju z Ustavo določba Zakona o dedovanju, ki ne dopušča, da bi kdo s pogodbo zapustil svojo zapuščino sopogodbeniku ali komu drugemu. Gre za svobodo testiranja, ki ne more biti omejena. V konkretnem primeru pa tožeča stranka šele zatrjuje, da je šlo za obljubo zapustnice, da ji bo zapustila premoženje. Obljuba o vsebini oporoke ni pogodba, ki bi jo kdo lahko iztožil oziroma bi jo lahko pravno opredelili. Res pa je, da tožeča stranka zahteva korist za zatrjevano opravljeno delo in plačila za zapustnico. Gre torej za zatrjevanje obogatitve s strani toženke. Vendar takšna podlaga ni pogodba, ki bi bila izpolnjena na območju sodišča. Sodišče prve stopnje opisuje kot območje izpolnitve pogodbe tiste storitev in dela, ki jih je tožnica zatrjevala, da jih je opravila za zapustnico. Vendar brez sklenjene pogodbe, kraj nastanka koristi ni mogoče opredeliti kot kraj izpolnitve domnevno sklenjene pogodbe.

13. Ker je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o pristojnosti, je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 339. člena, ki ima za posledico razveljavitev sklepa in zavrženje tožbe (tretji odstavek 354. člena ZPP).

14. Ker je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o predlogu za začasno odredbo, je treba tudi odločiti o pritožbi tožeče stranke proti temu sklepu. Sodišče prve stopnje bi moralo v okviru uradnega preizkusa svoje pristojnosti takoj izdati sklep, da ni pristojno za odločanje. Zato je treba ugoditi pritožbi tožeče stranke in razveljaviti sklep z dne 16. 12. 2020 in predlog za izdajo začasne odredbe zavreči. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke, zato je odločitev pritožbenega sodišča, da se predlog zavrže, v korist tožeči stranki in ne v škodo.

15. Treba je ugotoviti, da je tožena stranka v postopku uspela. Zato ji gredo na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom pravdni stroški. Priglasila je stroške za odgovor na tožbo po tarifni št. 18, za pritožbo po tarifni št. 21, administrativne stroške 2 % in 22 % DDV. Ti stroški tako znesejo 720,00 EUR, 900 EUR, 10,80 EUR in 358,77 EUR ali skupaj 1.989,57 EUR. Tožena stranka ni priglasila zakonitih zamudnih obresti v primeru zamude, zato je ta del stroškovnega izreka odpadel. 1 Primerjaj A. Galič, Mednarodna pristojnost po Uredbi 44/2001, Pravosodni bilten 2007, št. 1, str. 187 - 216, str. 4.