Jedro

Z dodatnima pogojema v 1. odst. 34.b člena Pravilnika je njegov izdajatelj davčno obveznost izvajalcev storitev iz 3. točke 1. odst. 24. člena ZPD povečal. Ker za to v zakonu ni imel pooblastila (1. odst. 79. člena ZPD ga je pooblastil samo za izdajo predpisov, s katerimi podrobneje določi način obračunavanja in vplačevanja prometnega davka), je določba 1. odst. 34.b člena Pravilnika o dodatnih pogojih v nasprotju s 3. točko 1. odst. 24. člena ZPD. Zato je sodišče, glede na zgoraj obrazloženo, pri odločanju o utemeljenosti tožbe uporabilo samo zakonsko določbo. Ob upoštevanju te pa je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti. Tožeča stranka je namreč dolžna plačati prometni davek od agencijskih storitev samo od osnove, ki jo določa 3. točka 1. odst. 24. člena ZPD.

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba odpravi glede zneska 1,316.676,00 SIT z zamudnimi obrestmi v zvezi s tč. I.1. prvostopne odločbe. V ostalem delu se tožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožena stranka je s spodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti prvostopni odločbi, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo prometnega davka po tar. št. 1 tarife davka od prometa storitev v znesku 1,372.256,00 SIT z zamudnimi obrestmi, kar se nanaša v znesku 1,316.676,00 SIT na neplačilo prometnega davka v zvezi z tožničinimi storitvami posredovanja za turistične organizacije in letalske prevoznike, v preostalem znesku 55.580,00 SIT pa na premalo plačan prometni davek od menjalniške provizije.

Proti tej odločbi vlaga tožeča stranka tožbo zaradi kršitve materialnega zakona in predlaga njeno odpravo.

Tožena stranka odgovarja na tožbo in predlaga njeno zavrnitev kot neutemeljeno.

Tožba je delno utemeljena.

Prav ima tožeča stranka, da ni bila dolžna plačati 5 % prometnega davka po tar. št. 1 na storitev posredovanja pri prodaji turističnih aranžmajev za turistične organizacije in letalskih vozovnic za letalske prevoznike.

Ustava Republike Slovenije določa v 125. členu, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in zakon. Tako določa tudi 1. odst. 3. člena Zakona o sodiščih (Ur. list RS štev. 19/94 in 45/95). To pomeni, da sodišče, če ugotovi, da je podzakonski akt v nasprotju z Ustavo ali zakonom, svoje odločitve ne opre na podzakonski akt, ampak uporabi neposredno zakon.

ZPD določa v 3. točki 1. odst. 24. člena, da je osnova za davek od prometa storitev - za agencijske, posredniške, zastopniške in komisijske storitve - ustvarjena provizija in drugo plačilo.

Izpolnjevanja kakšnih posebnih pogojev za uporabo tako oblikovane davčne osnove ZPD ne določa. Po 1. odstavku 34.b člena Pravilnika pa je davčna osnova za agencijske, posredniške, zastopniške in komisijske storitve ustvarjena provizija ali drugo plačilo (nakazuje na določbo 3. točke 1. odst. 24. člena ZPD) samo takrat, če je naročnik storitve seznanjen z višino provizije in če je ta razvidna iz izdanega računa. Za določitev davčne osnove po 3. točki 1. odst. 24. člena ZPD je torej Pravilnik v 1. odst. 34.b člena očitno dodal dva pogoja, ki jih ZPD ne določa in za katera tudi izdajatelja Pravilnika ni pooblastil, da jih lahko določi s Pravilnikom.

Po dejanskih ugotovitvah, na katerih temelji izpodbijana odločba, tožeča stranka na računih, izdanih za opravljene agencijske storitve, ni izkazala dosežene provizije. Zato je tožena stranka naložila tožeči stranki plačilo davka od prometa omenjenih storitev od davčne osnove, ugotovljene po 23. členu ZPD. Po njenem mnenju ni bilo mogoče uporabiti davčne osnove iz 3. točke 1. odst. 24. člena ZPD, ker za to niso bili izpolnjeni dodatni pogoji iz 34.b člena Pravilnika.

Z dodatnima pogojema v 1. odst. 34.b člena Pravilnika je njegov izdajatelj davčno obveznost izvajalcev storitev iz 3. točke 1. odst. 24. člena ZPD povečal. Ker za to v Pravilniku ni imel pooblastila (1. odst. 79. člena ZPD ga je pooblastil samo za izdajo predpisov, s katerimi podrobneje določi način obračunavanja in vplačevanja prometnega davka), je določba 1. odst. 34.b člena Pravilnika o dodatnih pogojih v nasprotju s 3. točko 1. odst. 24. člena ZPD (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča z dne 9.1.1997 štev. U-I-23/96-6 - Ur. list RS, štev. 5/97). Zato je sodišče, glede na zgoraj obrazloženo, pri odločanju o utemeljenosti tožbe uporabilo samo zakonsko določbo. Ob upoštevanju te pa je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti (2. odst. 42. člena Zakona o upravnih sporih - Ur. list SFRJ štev. 4/77). Tožeča stranka je namreč dolžna plačati prometni davek od agencijskih storitev samo od osnove, ki jo določa 3. točka 1. odst. 24. člena ZPD.

Glede na tako ureditev je bilo treba spodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na plačilo prometnega davka v zvezi s posredovanjem pri prodaji turističnih aranžmajev in letalskih vozovnic v znesku 1,316.676,00 SIT odpraviti.

Tožeča stranka v tožbi predlaga odpravo celotne odločbe tožene stranke, čeprav je posebej ne izpodbija glede naložene ji obveznosti plačila 55.580,00 SIT prometnega davka z zamudnimi obrestmi, kar se nanaša na premalo plačani davek od menjalniške provizije. Tožeča stranka je namreč prodajala tujo valuto za pooblaščeno banko, pri čemer je od menjalniške provizije kot razlike med nakupnim in prodajnim tečajem brez pravne podlage odbila provizijo, ki jo je po pogodbi priznavala banki. Na to neopravičeno davčno osnovo pa se nanaša z odločbo tožeči stranki naloženo doplačilo 55.580,00 SIT prometnega davka. Zato je bilo v tem delu treba tožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno.