Jedro

Ker je tožnica s predstavitvijo znanstvenega in avtorskega prispevka aktivno sodelovala na prireditvi E., ki jo je šteti za podobno prireditev po določbi 41. člena ZDDO, ima pravico do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače za čas od 27. 8. 2019 do 30. 8. 2019. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo in sodbo v izpodbijani I. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi in se izpodbijani del sodbe (I. točka izreka) spremeni tako, da se na novo glasi: „I/1. Sklep tožene stranke št. ... z dne 5. 8. 2019, ki ga je izdal direktor Urada A., B.in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 2. 10. 2019, se kot nezakonita razveljavita.

I/2. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna odobriti odsotnost z dela s pravico do nadomestila plače od 27. 8. 2019 do 30. 8. 2019.“

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka).

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep tožene stranke št. ... z dne 5. 8. 2019 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ...1 z dne 2. 10. 2019 kot nezakonita razveljavita, in tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici odobriti odsotnost z dela s pravico do nadomestila plače od 27. 8. 2019 do 30. 8. 2019 (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v I. točki izreka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni natančno prebralo listine z dne 19. 7. 2019, v kateri je direktor Urada A. (A.) odobril odsotnost z dela s pravico do nadomestila plače, kar bi že samo zase zadostovalo za ugoditev zahtevku. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da gre v tožničinem primeru za odsotnost z dela brez pravice do nadomestila plače na podlagi 42. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO; Ur. l. RS, št. 15/90 in nasl.). Dogodek, ki se ga je tožnica udeležila in na katerem je aktivno sodelovala z znanstveno-raziskovalnim prispevkom in javno predstavitvijo, je pravno opredeljen kot prireditev, kar spada v okvir termina podobna prireditev iz 41. člena ZDDO. Bistvena razlika med odsotnostjo po 41. in 42. členu ZDDO je v aktivnosti sodelovanja na prireditvi. V okviru 42. člena ZDDO zadošča že pasivno sodelovanje. Med strankama ni bilo sporno, da je bilo sodelovanje tožnice na obravnavanem dogodku aktivno. Prav tako 41. člen ZDDO ne določa, da bi morala biti prireditev povezana z delom. Pojem prireditev je opredeljen v 4. členu Zakona o javnih zbiranjih (ZJZ; Ur. l. RS, št. 59/02 in nasl.). Očitno zmotna in samovoljna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi pri konferenci, ki se je je udeležila tožnica, ne šlo za izobraževalno prireditev. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi to udeležbo financirala Javna agencija C. (C.), saj tega tožnica ni izpovedala in ne izhaja iz listin v spisu.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sodbe iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnici naloži povrnitev stroškov postopka tožene stranke, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.). Tožnica je v tem postopku res sodelovala brez pooblaščenca, vendar v sporu ni niti deloma uspela, ampak je v celoti izgubila, zato uporaba te določbe ne pride v poštev. Podano je tudi nasprotje med I. in II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice. Navaja, da iz listinskih dokazov ne izhaja odobritev direktorja A. k odsotnosti s pravico do nadomestila plače. Obravnavani dogodek je mogoče šteti le kot konferenco in ne kot prireditev, pojma pa opredeljuje že ZDDO. Pri spornem dogodku je šlo za predstavitev članka tožnice v okviru doktorskega študija, kar je tožnica potrdila na zaslišanju. Na dogodek je tudi ni napotil delodajalec. Aktivne udeležbe na konferenci ni mogoče šteti za aktivno sodelovanje na prireditvi, ki je športne, kulturne ali podobne narave. Udeležba tožnice na konferenci v D. (Nemčija) je bližje seminarjem in kongresom iz 42. člena ZDDO. Da je udeležbo tožnice financirala C., izhaja iz prošnje tožnice z dne 19. 7. 2019, iz izpodbijanega sklepa tožene stranke z dne 5. 8. 2019, iz navedb tožnice v tožbi in iz navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Predmet tega individualnega delovnega spora je priznanje pravice do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače po določbi 41. člena ZDDO. Tožnica je kot zaposlena pri Uradu A. v okviru Ministrstva za finance zaprosila za odobritev odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače zaradi aktivnega sodelovanja na prireditvi “E.” v Nemčiji v času od 27. 8. 2019 do 30. 8. 2019. Tožena stranka je s Sklepom št. ... z dne 5. 8. 2019 tožničino prošnjo zavrnila, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pa je s sklepom št. ... z dne 2. 10. 2019 pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnila.

9. Po določbi 41. člena ZDDO je delavec lahko odsoten z dela s pravico do nadomestila plače do sedem dni v posameznem koledarskem letu, in sicer med drugim tudi zaradi aktivnega sodelovanja pri kulturnih, športnih in podobnih prireditvah. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice na razveljavitev navedenih sklepov in na odobritev odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače zavrnilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica na prireditvi “E.” aktivno sodelovala s predstavitvijo znanstvenega in avtorskega prispevka. Vendar je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ji glede na citirano določbo ZDDO ne pripada pravica do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače, ker je tožnica sodelovala na konferenci in ne na kulturni, športni in podobni prireditvi ter ker vsebina te konference ni bila povezana z delom v organu tožene stranke.

10. Po določbi 41. člena ZDDO se ne zahteva, da bi moralo biti sodelovanje delavca na prireditvi povezano z delom v organu, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje. To namreč iz zakonskega besedila 41. člena ZDDO ne izhaja, do takšne razlage pa ni mogoče priti niti z uporabo drugih razlagalnih metod. Nepovezanost z delom organa predstavlja zakonski znak 42. člena ZDDO, ki določa, da je delavec lahko odsoten z dela brez pravice do nadomestila plače največ 30 dni v posameznem koledarskem letu med drugim tudi zaradi sodelovanja na seminarjih, kongresih in podobnih prireditvah, katerih vsebina ni povezana z delom v organu. Vendar je ta zakonski znak v določbo tega člena vnesen zato, ker ima delavec, ki se udeleži takšnih (izobraževalnih) prireditev, če so povezane z delom in se v tem smislu izobražuje, izpopolnjuje ali usposablja, pravico do plačane odsotnosti na podlagi drugega odstavka 102. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) oziroma tretjega odstavka 171. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Tako se izkaže, da je razlikovalni element med 41. in 42. členom ZDDO ne v povezanosti z delom v organu (to je razlikovalni element med 42. členom ZDDO in drugim odstavkom 102. člena ZJU oziroma tretjim odstavkom 171. člena ZDR‑1), ampak v tem, ali delavec na prireditvi aktivno sodeluje, kot pravilno navaja tožnica v pritožbi. Udeležbe na konferenci tudi ni mogoče izključiti iz uporabe 41. člena ZDDO, češ da ne gre za kulturno, športno ali podobno prireditev. Ob dejstvu, da zakon daje pravico do plačane odsotnosti ob sodelovanju tako na kulturnih kot na športnih prireditvah, ki se vsebinsko bistveno razlikujejo, ni mogoče ugotoviti utemeljenega razloga, da za podobno prireditev ne bi bilo mogoče šteti izobraževalne prireditve, kar konferenca nedvomno je. Pritožbeno sodišče prav tako ne vidi utemeljenega razloga, da bi bil delavec, ki se kot športni inštruktor udeleži tabora, upravičen do odsotnosti z nadomestilom plače2, tožnica, ki je aktivno sodelovala na izobraževalni prireditvi pa ne. Tudi iz sodbe Pdp 183/2020 izhaja, da je aktivno sodelovanje na prireditvi odločilen element za presojo zahtevkov na podlagi 41. člena ZDDO, saj delavec v tem sporu ni uspel ravno zato, ker ni izkazal, da je na prireditvi aktivno sodeloval. V določbi 42. člena ZDDO je sicer res posebej izpostavljeno sodelovanje na seminarjih, kongresih in podobnih prireditvah, vendar sodelovanja na tovrstnih prireditvah 41. člen ZDDO ne izključuje, izrecno pa zahteva aktivno sodelovanje. Nasprotno pa 42. člen ZDDO izrecno določa, da vsebina sodelovanja ni povezana z delom v organu. Razlog za takšno opredelitev pa je, kot že omenjeno, razlikovanje z upravičenostjo do plačane odsotnosti po ZJU oziroma ZDR-1. 11. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbene navedbe tožnice, da je vodja sektorja odobril odsotnost z dela s pravico do nadomestila plače, kot izhaja iz listine z dne 19. 7. 2019 (gre za prošnjo tožnice za odobritev odsotnosti z nadomestilom plače; B1), in da je že to zadostna podlaga za zaključek o utemeljenosti zahtevka. Tega dejstva namreč tožnica v dosedanjem postopku ni navajala, v pritožbi pa pogoja nekrivde ni niti zatrjevala (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbena navedba, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je udeležbo na konferenci financiral C., ni odločilnega pomena (ker ni bistveno, ali je bila vsebina konference, ki se je je udeležila tožnica, povezana z delom), zato je pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker je tožnica s predstavitvijo znanstvenega in avtorskega prispevka aktivno sodelovala na prireditvi “E.”, ki jo je šteti za podobno prireditev po določbi 41. člena ZDDO, ima pravico do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače za čas od 27. 8. 2019 do 30. 8. 2019. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo in sodbo v izpodbijani I. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP).

13. Ker je pritožbeno sodišče na pritožbo tožnice spremenilo odločitev v I. točki izreka sodbe tako, da je zahtevku ugodilo, je pravilna tudi odločitev v II. točki izreka sodbe, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Tožnica je namreč v sporu v celoti uspela, zato ni dolžna toženi stranki povrniti stroškov postopka, ampak jih ta krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP, drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je posledično pritožbo tožene stranke zoper stroškovno odločitev zavrnilo in potrdilo izpodbijano II. točko izreka sodbe (353. člen ZPP).3

14. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi in drugi drugi odstavek 165. člena ZPP).

1 V tožbenem zahtevku je očitna pisna pomota pri zapisu številke izpodbijanega sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja. Pravilna številka je .... 2 Prim. sodba Pdp 853/2016. 3 Če bi pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo odločitev v I. točki izreka sodbe, bi moralo pritožbi tožene stranke ugoditi in stroškovno odločitev spremeniti. Drugi odstavek 38. člena ZDSS-1 - ki določa, da če je delavec v postopku sodeloval brez pooblaščenca ali ga je zastopal predstavnik sindikata, pa v sporu ni v celoti uspel, lahko sodišče odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške zastopanja - namreč predvideva vsaj delni uspeh delavca v sporu.