Jedro

Izrek sodbe je v nasprotju z razlogi sodbe in istočasno tudi nasprotuje sam sebi, ker izhaja iz opisa kaznivega dejanja, da je obdolženec ukradel oškodovancu približno 30 m3 peska v skupni vrednosti najmanj 50.000,00 SIT, v razlogih sodbe pa je sodišče ugotovilo, da podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno, niti za delno razsojo o premoženjskopravnem zahtevku.

Izrek

Pritožbi obdolženčevega zagovornika se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M. Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I in II KZ ter mu izreklo 70.000,00 SIT denarne kazni in mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Oškodovanega A. R. pa je z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlagal, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka - svetnica M. R. je predlagala ugoditev pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Prav ima zagovornik obdolženca v pritožbi, da obdolženčeva pripravljenost, da poravna vrednost peska, ki ga je dejansko vzel, še ne dokazuje tudi protipravnosti takšne prilastitve kot elementa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Takšno protipravnost izključujeta tudi del izpovedi priče J. in celotna izpoved priče M. Z., o čemer pa izpodbijana sodba kljub povzetku obeh izpovedi v obrazložitvi sodbe nima razlogov in je zato v tem delu tudi ni moč preizkusiti. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi spregledalo, da gre pri priči M. Z. za priviligirano pričo (1. točka I. odstavka 236. člena ZKP), ki o možnosti odpovedati se pričanju ni bila seznanjena (II. odstavek istega člena), ali pa pravni pouk in odpoved pričanju nista bili zapisani v zapisnik (list. št. 49).

Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe na nobenem mestu ni ugotovilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo, da naj bi obdolženec vzel približno 30 m3 peska v skupni vrednosti najmanj 50.000,00 SIT, za kar je obdolženca spoznalo za krivega, pri tem je pa istočasno v razlogih sodbe navedlo, da se natančne količine in s tem tudi vrednosti odvzetega peska tudi po izčrpno izvedenem dokaznem postopku ni dalo ugotoviti. V zvezi s tem obdolženčev zagovornik utemeljeno opozarja, da tudi vrednost peska ni zanesljivo ugotovljena, saj je oškodovanec ob podajanju kazenske ovadbe navedel, da naj bi bilo 45 m3 metrov peska vrednih 65.250,00 SIT (1.450,00 SIT/m3) in tedaj ne 1.780,00 SIT/m3, kakršen je podatek dobavitelja peska F., ki je očitno navedel vrednost iz drugega obdobja. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP pa je podana tudi zato, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, ker je sodišče prve stopnje tudi glede premoženjskopravnega zahtevka ugotovilo, da podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti ne za popolno, niti za delno razsojo o zahtevku. S takšno ugotovitvijo je namreč v nasprotju trditev v izreku sodbe, da je obdolženec vzel približno 30 m3 peska v vrednosti najmanj 50.000,00 SIT. Vse naštete nepravilnosti so zato narekovale razveljavitev izpodbijane sodbe.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje vse pomanjkljivosti odpraviti s ponovno izvedbo predlaganih dokazov ter s kritično oceno vsakega dokaza posebej in vseh skupaj nato ugotoviti, koliko oškodovančevega peska je obdolženec dejansko vzel, ali je za odvoz imel dovoljenje, ali pa je šlo za protipravno prilastitev in koliko je bil odvzeti pesek vreden.