Jedro

V danih okoliščinah primera je pritožnikova pravica, da se darila ne vštevajo, manj verjetna od pravice sodedičev, ki zahtevajo vštevanje daril v zakoniti dedni delež.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, 1) da se zapuščinski postopek prekine (I. točka izreka), 2) da se dediča J. P. ml. napoti na pravdo zoper ostale zakonite dediče, da se v njegov zakoniti dedni delež ne vštevajo darila, in sicer vrednost nepremičnin parc. št. 233/2 in 233/3 k. o. X, znesek 1.800.000 SIT (7.511,27 EUR), podarjen 2003, znesek 8.500.000 SIT (35.469,87 EUR), podarjen 2004, znesek 20.000 DEM (10.200 EUR), podarjen 2004, in znesek 5.000 EUR, podarjen 2011 (II. točka izreka), 3) da se dediča Slavka Pavlina napoti na pravdo, da v zapuščino ne spada idealni delež do ½ parc. št. 216/4 in enak delež parc. št. 215/0, obe k. o. X (III. točka izreka) in da morajo dediči vložiti tožbe v 30 dneh po pravnomočnosti sklepa (IV. točka izreka).

2. Dedič J. P. ml. v pritožbi zoper II. in IV. točko izreka sklepa uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka (15. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Iz zapisnika z dne 16. 9. 2014 izhaja pritožnikova trditev, da znesek 5.000 EUR ne predstavlja darila, ampak mu ga je zapustnica izročila za nabavo kurilnega olja, in za navedeno predložil dokaze. Ugotovitev sklepa, da pritožnik ni predložil dokazov, je v nasprotju z listinami v spisu. Trdi, da mu je v zvezi z izplačilom njegove nekdanje žene zapustnica posodila 1.800.000 SIT, kar ji je vrnil iz gotovinskega posojila, najetega 15. 10. 2003. Z istim namenom je najel še kredit v višini 3.800.000 SIT, preostanek v višini 3.471.561,60 SIT (14.468,57 EUR) pa mu je izročila mati in izrecno zagotovila, da ne gre za darilo, ki bi se upoštevalo v zapuščini, ampak za njen prispevek k temu, da bi družina obdržala dom. Predložil je dokaze (sodno poravnavo, kreditni pogodbi, potrdilo o izplačilu), kar pri izdaji sklepa ni bilo upoštevano. Ob daritvi spornih nepremičnin je zapustnica izrecno poudarila, da je zemljišče izročila zato, da si družina zgradi dom in da ne želi, da bi se to vštevalo v dedni delež. Polovico teh nepremičnin je podaril ženi, ki jo je po razvezi izplačal. Zaključek sklepa, da so trditve o izrecni želji zapustnice manj verjetne, ker zanje ni predložil dokazov, je zmoten, glede predložitve dokazov pa protispisen. Poleg tega po stališču sodne prakse velja, da so sodediči tisti, ki morajo dokazovati vračunanje daril v nujni dedni delež. Zapustničina volja o nevračunanju je lahko izražena neformalno, na tak način pa je tudi v obravnavanem primeru bila izražena.

3. Sodediči v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z 210. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, med drugim tudi v primeru spora o dejstvih, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti vračunanje v dedni delež. V skladu s prvim odstavkom 213. člena ZD sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno.

6. Na podlagi 46. člena ZD se zakonitemu dediču v dedni delež vračuna vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika, razen če je zapustnik ob daritvi ali pozneje ali v oporoki izjavil, da se darilo ne vračuna v dedni delež, ali če se da iz okoliščin sklepati, da je bila to zapustnikova volja.

7. Pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost zaključka izpodbijanega sklepa, da so pritožnikove trditve o nevštevanju daril bodisi zaradi drugačne volje zapustnice bodisi zato, ker je prejete denarne zneske vrnil oziroma mu niso bili izročeni kot darilo, manj verjetne od trditev, da je šlo za darila, ki se vštevajo v njegov dedni delež. Navedba sklepa, da za svoje trditve ni ponudil dokazov, se nanaša na njegove trditve o drugačni volji zapustnice. V pritožbi ne zatrjuje, da bi o tem dejstvu predložil kakršenkoli dokaz. Pravilna je tudi ugotovitev sklepa, da ni predložil dokazov v zvezi z zatrjevano vrnitvijo podarjenih denarnih zneskov. Listine v zvezi z obstojem njegovega dolga do razvezane žene in načinom njegovega poplačila same za sebe ne morejo potrjevati dejstva, da je s kreditom pridobljen denar v zatrjevani višini vrnil zapustnici. V zvezi z zneskom 5.000 EUR, ki mu ga je zapustnica izročila v letu 2011, pa je pritožnik res predložil listine, ki bi mogle potrjevati njegove navedbe, da je iz tega zneska kupil kurilno olje za zapustnico, vendar se nanašajo na manj kot polovico izročenega denarnega zneska. Glede navedb, da je iz drugega dela tega zneska plačal drva za zapustnico, ostanek pa je predstavljal plačilo zapustnice za pripravo drv za kurjavo, pritožnik ni predložil dokazov.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem izpodbijanega sklepa, da so ob nespornem dejstvu, da je pritožnik prejel denarne zneske in da je vsaj glede dela posameznih denarnih zneskov tudi sam zatrjeval, da je šlo za darilo, njegove – z listinami neizkazane – trditve, da je del izročenih denarnih zneskov vrnil, manj verjetne. Pritožbeno sklicevanje na drugačno stališče sodne prakse ni utemeljeno. Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožba, se nanaša na položaje, ko je sporen prejem stvari, za katerega sodedič trdi, da gre za darilo, v obravnavanem primeru pa sam prejem denarnih zneskov ni sporen. Sodišče je zato upravičeno ob upoštevanju vseh okoliščin primera presojalo, čigava pravica je verjetnejša.(1)

9. Pravilna je tudi odločitev o pritožnikovi napotitvi na pravdo glede daril, za katera je zatrjeval, da je bila zapustničina volja drugačna. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim glediščem, da za veljaven izraz drugačne zapustnikove volje ni potrebna posebna obličnost. Ne glede na to je ob dejstvu, da se darila praviloma vštevajo, pritožnik pa je podal le splošne trditve, da je bila zapustničina volja drugačna, ni pa za te svoje navedbe predložil niti pisne izjave volje zapustnice, niti ni natančneje opisal okoliščin izjave volje v zvezi s posameznimi darili, tudi po oceni pritožbenega stališča pravilno stališče izpodbijanega sklepa, da je njegova pravica manj verjetna.

10. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

(1) Prim. Božič Penko, Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten št. 2/2003, str. 109.