3. 7. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 17. junija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 36/01 z dne 5. 4. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 607/99 z dne 16. 5. 2000 ter sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. P 290/97 z dne 29. 1. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da spada v skupno premoženje tožeče in prvotožene stranke stanovanje v hiši v V. in da sta deleža na tem stanovanju enaka. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica solastnica stanovanjske hiše v Lokvi do ene tretjine. Navedlo je, da lahko skupno premoženje nastane šele v času trajanja zunajzakonske skupnosti ali zakonske zveze.

Zunajzakonska skupnost je po oceni sodišča prve stopnje nastala šele avgusta 1985 (in ne leta 1981, ko sta se tožnica in prvotoženi spoznala). Pred avgustom 1985 pa so se po ugotovitvi sodišča vsa dela na sporni nepremičnini financirala le s prispevki prvotoženega oziroma njegove mame (drugotožene v pravdi). Gradnja hiše naj bi potekala na podlagi dogovora o gradnji med prvotoženim in njegovimi starši (ne pa tudi tožnico). Sodišče ugotavlja, da se je v času po zasnovanju zunajzakonske skupnosti do prenehanja zakonske zveze vrednost hiše zaradi skupnih prispevkov tožnice in prvotoženega povečala le za 6, 8% celotne vrednosti hiše (na podlagi prispevka tožnice torej le 3, 4%). Sodišče je prispevek 6, 8% in s tem tudi prispevek 3, 4% ocenilo kot premajhen, da bi predstavljal pravno podlago za tožničin stvarnopravni zahtevek, zato je moralo sodišče prve stopnje primarni in podrejeni zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje je v postopku tudi ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje tožnice in prvotožnega oprema v dnevni sobi, akvarij za ribe, garderobna omara na hodniku, šivalni stroj, dnevna soba POLES, spalnica v Divači, sedežna garnitura, pomivalni stroj in osebni avtomobil FIAT 132. Višji tožbeni zahtevek glede premičnih predmetov je sodišče zavrnilo. Tožnica se je pritožila samo v delu, ki je zadeval nepremično premoženje, vendar je sodišče njeno pritožbo zavrnilo iz enakih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Iz teh razlogov je bila zavrnjena tudi revizija. Vrhovno sodišče je v svoji odločitvi opozorilo, da v reviziji stranka ne more izpodbijati dejanskega stanja in da ni dopustno vložiti revizije zoper odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku, ki zadeva premičnine, če stranka zoper to odločitev ni vložila pritožbe. Pritožnica v pritožbi zatrjuje nasprotje v obrazložitvi izpodbijanih odločitev. To naj bi bilo v ugotovitvi sodišča prve stopnje, da določene premičnine spadajo v skupno premoženje, čeprav so bile pridobljene pred nastankom zunajzakonske skupnosti, medtem ko naj stanovanjska hiša ne bi spadala v skupno premoženje, čeprav je bila prav tako pridobljena pred nastankom zunajzakonske skupnosti. S tem naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Sodbe naj po mnenju pritožnice o tem nasprotju ne bi imele razlogov. Pritožnica meni, da sodišče tudi ni odgovorilo na vprašanja: zakaj sodišče v izreku kot skupno premoženje zakoncev ne priznava vsega, kar je bilo pridobljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti, zakaj sodišče meni, da je zunajzakonska skupnost nastala šele leta 1985, zakaj sodišče pritožnici ni priznalo deleža na premoženju, ki je bilo pridobljeno s kreditom prvotoženega, če je bil kredit odplačevan tudi med trajanjem zunajzakonske skupnosti oziroma zakonske zveze, zakaj je upoštevana pomoč toženčevih staršev, ne pa tudi pomoč pritožničinih staršev. Pritožnica navaja, da je bilo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, zato se revizijsko sodišče [ne bi smelo skrivati za[ določbe procesnih predpisov o dopustnosti revizije. Po mnenju pritožnice so sodišča ravnala nepošteno in pristransko, s čimer naj bi ji kršila načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena) in s tem pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ter pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).

Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnica s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sodbe ni uspela, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ter pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. Povsem neutemeljen je tudi očitek, da izpodbijane odločbe ne vsebujejo ustrezne obrazložitve. Pri tem pa Ustavno sodišče opozarja, da glede zahtevka o premičninah, pritožnica ni izčrpala rednih pravnih sredstev, zato navedb v tem delu v postopku z ustavno pritožbo ni bilo mogoče obravnavati.

Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) in prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli od njih sodniki, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger