Jedro

Za sklenitev sporazuma o dodelitvi nadomestnih zemljišč po 3. odstavku 42. člena ZDen je bila pristojna komisija tožene stranke in ne lokalna izpostava, ki je le usklajevala predloge rešitev. Sporazum, katerega ugotovitev zahteva tožeča stranka, torej ni bil sklenjen, saj je bil potreben še akcept toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil v denacionalizacijskem postopku pred Upravno enoto Grosuplje (št. zadeve 321 - 76/1992-342) sklenjen sporazum med denacionalizacijskim zavezancem oz. tožencem in upravičencem oz. tožnikom o nadomestnem zemljišču s parc. št. 1462/1, k. o. X. Zavrnjen je bil tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. O stroških postopka prvostopenjsko sodišče ni odločalo, ker tožencu niso nastali.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) ter predlaga, da se primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi; podrejeno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev pravil postopka, ker ni zaslišalo S. O., pri katerem je vložil prijavo. Šele v sodbi so bili navedeni razlogi za zavrnitev predlaganega dokaznega predloga, zato je pritožbeni očitek pravočasen. Zaradi neizvedbe predlaganega dokaza je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, izpodbijana sodba pa je nepravilna tudi iz razloga, ker dejansko stanje ni bilo popolnoma ugotovljeno. Že iz zapisnika z dne 19. 11. 2012, sestavljenega pred UE Grosuplje, izhaja potrditev S. O., da je bila nepremičnina s parc. št. 1462/1, k. o. X., zadnja nepremičnina, o kateri sta se s tožnikom pogovarjala in tudi sporazumela. Poudarja, da je bil zato sporazum kot dvostranski pravni akt sklenjen, ko sta se sporazumela o vseh bistvenih sestavinah – da tožniku kot nadomestno zemljišče v postopku denacionalizacije pripada prav nepremičnina s parc. št. 1462, k. o. X. V podkrepitev pritožbenih navedb izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 313/2010 z dne 13. 6. 2013 in poudarja, da sta pravdni stranki dosegli soglasje o vseh bistvenih sestavinah sporazuma že 19. 2. 2010 s podajo njegove prijave. Izpostavlja odločbo Vrhovnega sodišča RS I Up-511/2008 z dne 1. 7. 2009, ki potrjuje pravilnost stališča, da je sporazum sklenjen, ko udeležene stranke dosežejo soglasje volj o njegovih bistvenih sestavinah. Glede spremembe internih pravil toženca poudarja, da so bila spremenjena po 19. 2. 2010, zato jih je toženec nezakonito uporabil retroaktivno. Toženec se lahko razbremeni zaveze za vračilo nadomestnih zemljišč le, če so za to podani razlogi iz 1. odstavka 27. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), kar izhaja tudi iz sodb Upravnega sodišča RS I U-67/2011 z dne 6. 12. 2012, U-861/2003 z dne 14. 12. 2014, U-1287/2003 z dne 19. 11. 2014, I U-67/2011 in I Up 874/2005 z dne 11. 5. 2006. Opozarja na kršitev načela kontradiktornosti, ker toženec ni predložil vseh sprememb internih pravil. V točki 13 obrazložitve je prvostopenjsko sodišče napačno povzelo njegovo izpoved. Ob svojem zaslišanju je jasno in prepričljivo izpovedal, da je izmed možnih razpoložljivih zemljišč izbral ravno nepremičnino s parc. št. 1462/1, k. o. X., za katero je tudi oddal prijavo, s čimer je bil pravni posel med pravdnima strankama sklenjen. Izbral je le eno parcelo izmed razpoložljivih, z oddajo prijave 19. 2. 2010, katere predmet je bila zgolj in izključno parc. št. 1462/1, k. o. X., pa sta se pravdni stranki tudi sporazumeli o vseh bistvenih sestavinah sporazuma. V konkretnem primeru bi bilo treba smiselno uporabiti določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih in šteti, da je že z oddajo prijave sklenjen pravni posel, toženec pa je dolžan tak pravni posel realizirati. Izpostavlja teorijo o realizaciji in poudarja, da sta se pravdni stranki sporazumeli o vseh bistvenih sestavinah, zato sta utemeljena tako primarni kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek. Okoliščina, da mu je bilo ponujenih več možnih nepremičnin, ne spreminja dejstva, da je izbral zgolj nepremičnino s parc. št. 1462/1, k. o. X., kar pa je treba šteti kot ponudbo, dano s strani toženca, katero je sprejel. Ugotovitve sodišča prve stopnje o opozorilu S. O., da dana vloga predstavlja le prijavo, iz spisa ne izhaja, saj priča S. O. ni bil zaslišan. Poudarja, da pisna prijava z dne 19. 2. 2010 pomeni sprejem toženčeve ponudbe ter opozarja na kontradiktornost v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer sodišče njegovi prijavi odreka značaj ponudbe, v nadaljevanju pa brez utemeljenega razloga ugotavlja, da predmetna prijava predstavlja ponudbo. Vztraja, da je bil z akceptom toženčeve ponudbe, kar predstavlja prijava z dne 19. 2. 2010, sporazum med pravdnima strankama sklenjen.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki pa nanjo ni podal odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni prišlo do sklenitve sporazuma med pravdnima strankama. Zakon o denacionalizaciji v 3. odstavku 42. člena sicer res daje podlago za sklepanje sporazumov o vračanju nadomestnih nepremičnin za podržavljena zemljišča, katerih vračilo v naravi ni mogoče. Vendar pa tožnik v obravnavanem primeru ni izkazal sklenitve takšnega sporazuma, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje.

6. Pogodba kot pravni posel povzroči nastanek poslovno-obligacijskega razmerja. Volja, ki je potrebna za veljavno sklenitev pogodbe, mora biti zato oblikovana in izjavljena svobodno ter z resnim namenom povzročiti nastanek tega poslovno-obligacijskega razmerja. Zajemati mora vse bistvene sestavine tega razmerja. Ponudba pa je enostranski pravni posel, ki zavezuje ponudnika, če naslovnik ponudbe v roku za sprejem to ponudbo sprejme. Preden stranki skleneta pogodbo, lahko opravita obsežna pogajanja. Namen pogajanj je usklajevati in uskladiti predloge ter nasprotne predloge strank glede vsebine pogodbe tako, da stranki dosežeta soglasje o vsebini pogodbe, ki je sprejemljiva za obe. Pravno gledano pomenijo pogajanja dajanje ponudb in nasprotnih ponudb glede vsebine pogodbe.(2) Kot je moč razbrati iz odločbe prvostopenjskega sodišča, v danem primeru ni prišlo do sklenitve sporazuma, saj sta pravdni stranki ostali v fazi pogajanj. Navedeno tako izhaja iz predloženih listin – poziva (A3), prijave (A5) in zapisnika o ustni obravnavi (A6) – kot tudi zaslišanja tožnika. Že iz dopisa Upravne enote Grosuplje in priloženega dopisa toženca izhaja, da mora biti najprej podana vloga za nadomestna zemljišča, ki se poda pri lokalni izpostavi toženca, toženec pa se bo do nje opredelil po prejemu vloge. Tudi iz prijave z dne 19. 2. 2010 (priloga A4) povsem očitno izhaja, da predstavlja ponudbo tožencu za sklenitev sporazuma glede nepremičnine s parc. št. 1462/1. Navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo v točki 17 obrazložitve, čeprav je v predhodni točki zmotno navedlo, da ne gre za ponudbo, kar pa na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva, saj iz celotne obrazložitve povsem jasno izhaja, da sodišče vlogo z dne 19. 2. 2010 šteje za tožnikovo ponudbo, dano tožencu z namenom sklenitve sporazuma o dodelitvi nadomestnih zemljišč.

7. V obravnavani zadevi je bistveno, da delavec toženca, zaposlen na lokalni izpostavi, niti ni imel pooblastil za „izdajo sporazuma“, kar v pritožbi priznava tudi sam tožnik. S tem dejstvom je bil tožnik nedvomno seznanjen, saj je v trditveni podlagi tožbe zapisal pojasnilo g. O. - „da naj izpolni prijavo na javni poziv za sklenitev poravnave za nadomestno zemljišče v postopku denacionalizacije, katero je treba poslati v Ljubljano in na podlagi tega se bo izdala odločba, na podlagi katere se bo tožnik lahko vpisal kot izključni lastnik v zemljiško knjigo, ker izpostava takšnih pooblastil nima“. Tožnikova izpovedba, da mu je priča O. povedal, da bo njegovo vlogo poslal tožencu na potrditev, očitno kaže, da sporazum o vračilu nadomestnih zemljišč na lokalni izpostavi ni mogel biti sklenjen, ker je bil potreben še akcept toženca. Ta del izpovedbe - ob upoštevanju zaslišanja priče S. O. pred Upravno enoto v Grosupljem, ki je opisal potek postopka v zvezi z dodeljevanjem nadomestnih zemljišč - izkazuje razloge za ugotovitve, ki jih prvostopenjsko sodišče podaja v točki 15 izpodbijane sodbe. Zapisnik o ustni obravnavi je javna listina, ki jo je v dokaz svojim zatrjevanjem predložil sam tožnik, pri čemer pa ni oporekal poteku postopka glede dodeljevanja nadomestnih kmetijskih zemljišč, ki ga je opisala prej navedena priča. Tako je glede na predložene listine, upoštevaje interna pravila (B16), ki so veljala v času oddaje vloge, in sámo zaslišanje tožnika, pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče S. O. Priča je bila v spornem obdobju delavec na izpostavi toženca v Grosupljem, pri čemer pa je izpostava imela v skladu z internimi navodili pooblastila za operativno delovanje in je zbirala tudi prijave za dodelitev nadomestnega kmetijskega zemljišča, ki jih je nato poslala pravni službi toženca, medtem ko je posebna komisija toženca ugotavljala in sprejemala sklepe o tem, katero zemljišče se lahko ponudi posameznemu upravičencu. V pristojnosti izpostave je bila tudi priprava predloga rešitve, katero zemljišče je mogoče dodeliti kot nadomestno. Tožnik je bil seznanjen z dejstvom, da je potrebna še potrditev (akcept) njegove vloge s strani toženca – nenazadnje iz same vloge izhaja, da gre za njegovo ponudbo tožencu, zato je povsem zmotno njegovo zatrjevanje, da naj bi bil sporazum o dodelitvi sklenjen že na izpostavi v Grosupljem. Posledično je tudi dokazni predlog za zaslišanje priče S. O. neprimeren, ker z njim ni moč izkazati zatrjevanega dejstva. Okoliščina, da toženec ni predložil spremenjenih internih navodil po 19. 2. 2010, na odločitev nima nobenega vpliva. Prvostopenjsko sodišče se je v svoji obrazložitvi pravilno osredotočilo na navodila, ki so veljala v času podane vloge, pri čemer iz navodil ne izhaja pristojnost izpostave za sklepanje sporazumov, marveč zgolj za usklajevanje predlogov rešitev z vlaganjem, medtem ko je končna odločitev o dodelitvi nadomestnih zemljišč na pristojni komisiji toženca. Tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS in instančnih sodišč ne potrjujejo utemeljenosti pritožbenih razlogovanj. Nobena od predloženih sodb namreč ne ureja identične situacije. To velja tudi za zadevo II Ips 313/2010, ki se od obravnave zadeve razlikuje v tem, da je bil tožnici s strani toženca podan pisni predlog za dodelitev nadomestnega zemljišča z natančno navedbo nepremičnin ter pozivom, da vlagateljica podpisani predlog vrne lokalni izpostavi. Vlagateljica oz. tožnica je v tem primeru predlog pisno potrdila, nato pa je prišlo do zavrnitve s strani komisije toženca. V obravnavanem primeru se niso postavljala vprašanja v zvezi s pristojnostmi lokalne izpostave ter pooblastili za sklepanje sporazumov za dodelitev nadomestnega zemljišča. V obravnavani zadevi pa je tožnik podal šele prijavo za določeno nadomestno zemljišče, ki pa je, nasprotno kot v zadevi II Ips 313/2010, toženec še ni akceptiral in tožniku tudi še ni podal pisnega predloga za dodelitev konkretnega nadomestnega zemljišča ter ga pozval k predložitvi pisne izjave, kakršen je bil sicer običajen postopek sklepanja sporazumov, kar izhaja tudi iz točke 13 izpodbijane sodbe.

8. Pritožbeni očitek o potrebnosti smiselne uporabe določb Zakona o kmetijskih zemljiščih ni utemeljen. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, izhajajočim iz točke 19 izpodbijane sodbe, in pritrjuje zaključku, da določbe prej navedenega zakona ne morejo predstavljati materialnopravnega izhodišča v obravnavani zadevi.

9. V obravnavani zadevi je nedvomno vprašljiva primernost postopanja toženca in odlaganje odločitve glede vračila nadomestnih zemljišč, kar pa niso razlogi, ki bi utemeljevali ugoditev tožbenemu zahtevku. Ob ustrezni trditveni podlagi in predloženih dokazih bi se tožnik kvečjemu lahko skliceval na 20. člen Obligacijskega zakonika, pri čemer pa bi moral izkazati vse elemente odškodninskega delikta.

10. Ker pritožba ni utemeljena in niso podane niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih pritožbenih stroškov (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) (Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP).

(2) Primerjaj Plavšak, N. in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba.