Jedro

Mokra in zasnežena tla predstavljajo običajen in pričakovan rizik, na katerega povprečno skrbnega človeka ni treba opozarjati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2014. II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 225,00 EUR pravdnih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 3.950,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2014 in ji povrniti 1.348,19 EUR pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je (pravnomočno) zavrnilo.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožnica navaja, da je sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in vseh izvedenih dokazov napačno zaključilo, da je za škodni dogodek odgovoren zavarovanec tožene stranke. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na protipravno ravnanje zavarovanca tožene stranke. Skrbnosti zasebnika ni mogoče enačiti s skrbnostjo lastnika javnih površin. Betonski podest, ki je na splošno namenjen pohodnim površinam na dvoriščih in pred hišami, je povsem ustrezen. Pritožničini zavarovanki noben predpis ne nalaga obveznosti opozarjanja drugih oseb na moker in poledenel podest. Tudi sicer je bila tožnica seznanjena z drsečim betonom, poleg tega pa bi glede na zimski čas mogla in morala pričakovati spolzka tla.

Pritožnica pa se tudi ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, saj zaključki sodišča temeljijo le na zaslišanjih tožnice in prič, ki jih je predlagala tožnica. Sodišče prve stopnje si ni ogledalo kraja škodnega dogodka ni tudi pogledalo prvega izvida zdravstvenega kartona tožnice kot je predlagala pritožnica. S tem je poseglo v njeno pravico do izjave in kršilo načelo kontradiktornosti.

Pritožnica je upoštevajoč anamnezo iz prvega izvida prepričana, da do tožničine poškodbe niti ni prišlo zaradi zdrsa, temveč zato, ker je nerodno stopila. Iz zavarovalniške prakse izhaja, da zdravniki na podlagi opisa dogodka vpišejo šifro vzroka poškodbe, ki je neposredno po nezgodi zaradi neobremenjenosti z odškodnino najbolj verodostojen, zato je bil vpogled v zdravstveni karton potreben.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče v tej zadevi obravnava tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki je tožnici nastala, ko se je na prošnjo soseda, stanovalca v hiši pritožničine zavarovanke, odpravila preveriti, ali je klimatska naprava izklopljena, pri tem pa na betonskem podestu pod stopnicami padla in si poškodovala levo koleno. Tožnica tožbeni zahtevek utemeljuje na pogodbi o zavarovanju hiše in stanovanjske opreme, ki vključuje tudi zavarovanje odškodninske odgovornosti. Bistveno za odločitev o tožbenem zahtevku je torej, ali zavarovanec tožene stranke za nastalo škodo odškodninsko odgovarja. Oškodovanka mora zato poleg obstoja pravno priznane škode dokazati še obstoj nedopustnega ravnanja (oziroma nedopustno opustitev) in vzročno zvezo med njima (1. odstavek 131. člena OZ).

6. Preprosto povedano je ključno vprašanje, na katerega je (bilo) treba odgovoriti ob odločanju o tožbenem zahtevku, ali lastnik ali uporabnik hiše ravna nedopustno oziroma protipravno, če obiskovalca ob sneženju ne opozori na to, da utegnejo tla drseti zaradi snega, ledu ali plundre. Odgovor na to vprašanje (razen morda v kakšni povsem izjemni situaciji, ki je višje sodišče v ugotovitvah izpodbijane sodbe nikakor ne zazna) pa je negativen. O protipravnem ravnanju ne moremo govoriti, če je škoda posledica običajnega, vsakodnevnega rizika, ki ga vsak človek z običajno, povprečno skrbnostjo lahko nevtralizira tako, da do škode ne pride(1) ali pa nesrečnega naključja.

7. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da toženkina zavarovanka oziroma stanovalec v njeni hiši ni zadostil ustrezni skrbnosti, ko tožnice ni opozoril na iztrošen beton, ki moker in leden drsi. Utemeljeno je pritožbeno stališče, da pritožničina zavarovanka ni bila dolžna opozoriti tožnice na (domnevno(2)) drseč obrabljen beton. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene, da gre za beton, ki je tako iztrošen, da ob slabem vremenu, ko je moker in leden, drsi, napačno menilo, da bi morala biti tožnica na to posebej opozorjena. Beton je povsem ustrezen material za uporabo na talnih površinah dvorišča tudi če je “iztrošen“ in po prepričanju pritožbenega sodišča nikakor ne predstavlja povečane nevarnosti, na katero bi bilo odraslo osebo treba posebej opozarjati. Pri hoji ob običajni previdnosti se je padcu na zasneženih ali mokrih tleh praviloma mogoče izogniti. Noben predpis ne nalaga lastnikom, da nameščajo protizdrsne obloge, gradijo nadstreške, čistijo sneg, solijo ali brišejo mokra tla ob svoji stanovanjski hiši. Zavarovanec tožene stranke sosede (ki jo je po ugotovitvah sodišča prve stopnje prosil, naj preveri, ali je vključena klimatska naprava) tudi ni bil dolžan opozarjati na domnevno drsnost zasneženih tal pred zasebno hišo.(3) Takšna zahteva bi bila pretirana in neživljenjska. Mokra, zasnežena tla predstavljajo pozimi običajen in pričakovan rizik, na katerega povprečno skrbnega odraslega človeka ni potrebno opominjati z dodatnimi opozorili. Opustitev opozorila na drseča tla tako ne predstavlja protipravnega ravnanja. Da včasih komu na mokrih ali zasneženih tleh spodrsne, je vsakdanje, in na mestu je zaključek, da je bil zatrjevani padec nesrečno naključje, ki je posledica običajnega rizika, ne pa posledica protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke.(4)

8. Ker pritožnica po pravilih o krivdni odgovornosti ne odgovarja za škodo, ki je nastala tožnici, je višje sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo še v delu, v katerem mu je sodišče prve stopnje ugodilo. Zaradi takšne odločitve višje sodišče ne odgovarja podrobneje na pritožbeni očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v dokaznem postopku – tudi če bi dokazni postopek brez očitanih kršitev utegnil pokazati, da do škodnega dogodka sploh ni prišlo tako, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ali to, da material kritičnega podesta ni tak, kot so izpovedovale tožnica in priče, bi bila namreč odločitev sodišča enaka.

9. Ker tožnica v pravdi ni uspela, mora toženki povrniti pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče je pritožnici kot potrebne pravdne stroške priznalo 225,00 EUR sodne takse za pritožbo po tarifni št. 1121 Zakona o sodnih taksah. Priglašenih 20,00 EUR materialnih stroškov za postopek na prvi stopnji tožena stranka ni z ničemer izkazala.

Op. št. (1): Tako: Višje sodišče v Ljubljani v odločbi II Cp 2999/2013 z 22. 1. 2014. Op. št. (2): Pritožnica namreč utemeljeno opozarja, da predstavlja zavrnitev dokaznega predloga tožene stranke, naj sodišče opravi ogled spornega podesta pod stopnicami, nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.

Op. št. (3): Podobno tudi stališče Višjega sodišča v Ljubljani v sodbi I Cp 110/2014 z 28. 5. 2014. Op. št. (4): Podobno tudi stališče Višjega sodišče v Ljubljani v odločbi I Cp 2675/2015 z 18. 11. 2015, v kateri pa je šlo celo za površine namenjene javni uporabi in profesionalno odgovornost.