Jedro

Požar pri toženi stranki ne predstavlja zadostnega razloga za opustitev postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev, kot je opredeljen v določbah III. poglavja ZDR. Ker so bili izpodbijani sklepi tožene stranke izdani tožnikom zaradi ugotovitve, da je postalo njihovo delo trajno nepotrebno (zaradi požara, ki je uničil proizvodne kapacitete tožene stranke), ne da bi tožena stranka predhodno izvedla postopek določanja trajno presežnih delavcev po ZDR, je tožnikom delovno razmerje prenehalo nezakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo sklepe tožene stranke z dne 1.6.1997 in 12.7.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožnikom J. K., M. M., Z. P., V. P., Š. Š., D. T. in M. Z. z dnem 31.5.1997 in ugotovilo, da navedenim tožnikom delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31.5.1997. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. V pritožbi navaja, da je tožnikom delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi požara, ki je uničil celotno proizvodno kapaciteto tožene stranke. Ker tožena stranka zaradi uničenja sredstev za proizvodnjo ni mogla več zaposlovati nikogar, je postopala v skladu z določili ZDR in ugotovila, da so pri njej zaradi uničenja proizvodnih sredstev postali presežni delavci vsi zaposleni. Toženi stranki programa razreševanja trajno presežnih delavcev ni bilo treba sprejemati, saj je delovno razmerje prenehalo vsem delavcem. Pri toženi stranki je dejansko prišlo do ukinitve vseh delovnih mest. Zaradi popolnega materialnega uničenja je tožena stranka de facto prenehala. Zato je treba v tem primeru upoštevati analogijo z ukinitvijo delovnega mesta, na katerem je zaposlen en delavec. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v takšnem primeru ni potrebno sprejemati programa razreševanja presežkov delavcev. Ker glede na opisano situacijo program razreševanja trajnih presežkov ne bi v ničemer ščitil položaja delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo, ni bilo razlogov za njegov sprejem, tako da pravice delavcev niso bile kršene, izpodbijani sklepi pa so zakoniti. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani vmesni sodbi pravilno ugotovilo, da požar pri toženi stranki ne predstavlja zadostnega razloga za opustitev postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev, kot je opredeljen v določbah III. poglavja Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. št. 14/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju ZDR). Ker so bili izpodbijani sklepi tožene stranke izdani tožnikom zaradi ugotovitve, da je postalo njihovo delo trajno nepotrebno in da jim zato delovno razmerje pri toženi stranki preneha z 31.5.1997, ne da bi tožena stranka predhodno izvedla postopek, ki ga v zvezi z ugotavljanjem in določanjem trajno presežnih delavcev predpisuje ZDR, je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno razveljavilo izpodbijane sklepe tožene stranke in ugotovilo, da tožnikom delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31.5.1997, kot je bilo določeno v teh sklepih. Požara, ki je uničil proizvodne kapacitete tožene stranke, samega po sebi ni mogoče uvrstiti med nujne operativne razloge, ki so pogoj za ugotavljanje delavcev pri delodajalcu, katerih delo je postalo nepotrebno. Ta požar bi sicer lahko bil vzrok za nastanek nujnih operativnih razlogov pri toženi stranki, pri čemer pa bi morala tožena stranka ugotoviti obstoj enega od nujnih operativnih razlogov (opredeljenih v 29. čl. ZDR), zaradi katerega bi prišlo do prenehanja potreb po delu delavcev. Po ugotovitvi obstoja nujnega operativnega razloga bi morala tožena stranka ugotoviti ali je zaradi njega prišlo do začasnega ali trajnega prenehanja potreb po delu delavcev in posledično izvesti ustrezen postopek, ki ga predpisuje zakon. Ker tožena stranka tega ni izvedla, je potrebno ugotoviti, da že zaradi navedenega ugotavljanje presežnih delavcev ni potekalo v skladu z določili ZDR. Po stališču pritožbenega sodišča je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da ji programa razreševanja trajnih presežkov ni bilo treba sprejemati, ker je delovno razmerje prenehalo vsem delavcem. Bistveni cilj priprave in izvedbe programa razreševanja presežkov delavcev je v tem, da delodajalec v njem določi ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev in ukrepe in kriterije za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja. Z obveznostjo priprave in sprejetja programa razreševanja trajnih presežkov (razen v primeru iz 36i. čl. ZDR) je zakonodajalec naložil delodajalcu, da v primeru, ko je ugotovljeno trajno prenehanje potreb po delu delavcev, poskuša v čimvečji meri omiliti škodljive posledice te ugotovitve. Program razreševanja presežnih delavcev je torej namenjen predvsem zaščiti delavcev in zagotavljanju njihove socialne varnosti z različnimi ukrepi, ki morajo biti v tem programu opredeljeni (npr. možnost zaposlitve delavca pri drugem delodajalcu, zagotovilo denarne pomoči, odkup zavarovalne dobe, ...). Glede na to je program razreševanja presežnih delavcev obvezen tudi v primeru, ko pri delodajalcu preneha potreba po delu vseh delavcev in ko delodajalec kot pravni subjekt obstaja še naprej. Neutemeljena je pritožbena navedba, v kateri se tožena stranka sklicuje na analogijo s primerom, ko je ukinjeno delovno mesto, na katerem je zaposlen en delavec, saj ZDR ne določa, da v takem primeru delodajalcu programa razreševanja trajnih presežkov ni treba pripraviti in sprejeti. Tudi v primeru, če delodajalec ukine delovno mesto, in postane zato delo delavca trajno nepotrebno, je dolžnost delodajalca, da poskuša kar v največji meri omiliti škodljive posledice prenehanja delovnega razmerja. Konkretne ukrepe in kriterije za dosego teh ciljev pa delodajalec opredeli v programu razreševanja trajnih presežkov. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da tudi datum prenehanja delovnega razmerja v izpodbijanih sklepih ni bil določen v skladu z določbami ZDR. Delavcem, katerim delovno razmerje zakonito preneha zaradi trajnega prenehanja potreb po njihovem delu, delovno razmerje preneha po preteku šestih mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja (36e. čl. ZDR). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.