Jedro

Oblikovalna sodba je namenjena nadomeščanju manjkajoče in neupravičeno odklonjene izjave volje, pri čemer se dolžnost izjave volje šteje za izpolnjeno že s pravnomočnostjo te odločbe.

Sodna praksa v preteklosti ni bila povsem enotna glede tega, kakšen zahtevek lahko delničarji postavijo, če želijo doseči izplačilo dividend. Medtem ko novejša sodna praksa meni, da gre za zahtevek na spremembo sklepa skupščine, pa je bilo v sodni praksi tudi stališče, da gre za zahtevek na razveljavitev sklepa skupščine, skupaj z navedbo, kolikšen bilančni dobiček se nameni (uporabi, razdeli, razporedi oziroma „mora“ družba nameniti, uporabiti, razdeliti) delničarjem. V takih primerih je šlo torej za nekoliko drugačno besedno formulacijo zahtevka, ki pa je vendarle kot celota predstavljal oblikovalni zahtevek. Oblikovalni zahtevek je namreč nujen za dosego takega sklepa skupščine, ki bo delničarjem šele podelil obligacijskopravno pravico do izplačila dividende.

Izrek sodbe kot celota pomeni spremembo sklepa skupščine, oblikovalno sodbo. Bistvo je namreč v pooblastilu sodišču, da poseže v skupščinski sklep, spremeni skupščinski sklep (ki je odločitev o korporacijski pravici delničarja) tako, da ta predstavlja podlago za obligacijskopravni zahtevek delničarja. Z oblikovalno sodbo je bilo spremenjeno oziroma na novo oblikovano pravno razmerje med dolžnikom in delničarji, sodba pa učinkuje brez izvršbe, s pravnomočnostjo samega izreka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo, predlog za izvršbo zavrnilo, razveljavilo opravljena izvršilna dejanja in postopek ustavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba za razporeditev bilančnega dobička iz leta 2011 tako, da se bilančni dobiček v obliki dividend razdeli delničarjem, ki so vpisani v delniško knjigo dolžnika na dan zasedanja skupščine 23. 8. 2012 (I. točka izreka sklepa), sklenilo, da sta upnika dolžna dolžniku v roku 8 dni od prejema sklepa povrniti 729,41 EUR stroškov ugovornega postopka (II. točka izreka sklepa) in odločilo, da upnika sama nosita stroške odgovora na ugovor z dne 7. 6. 2018 (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožujeta upnika. Navajata, da je dolžnik upnikoma nakazal dividende v znesku 17.732,60 EUR, kar pomeni, da je dolžnik prostovoljno izpolnil obveznost in zato nima pravnega interesa za ugovor. Dolžnik plačanega ne more več zahtevati nazaj. S plačilom je dolžnik izpolnil svojo obveznost do upnikov, zato razveljavitev sklepa o izvršbi ne more biti podlaga za vračilo plačanega zneska. Ne drži, da sodba ne vsebuje dajatvenega zahtevka. Pod točko I. je res odločeno o oblikovalnem zahtevku, pod točko II. izreka pa je sodišče odločilo o dajatvenem zahtevku, saj se razporeditev bilančnega dobička seveda opravi z izplačilom. Znesek plačila je določljiv, zato je terjatev določljiva, kar dokazuje primernost izvršilnega naslova. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglašata pritožbene stroške.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da ni utemeljena pritožbena navedba upnikov, da bi sodišče prve stopnje ugovor moralo zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, zakaj je o ugovoru dolžnika odločalo vsebinsko. Če bi ugovor zavrglo, bi namreč sklep o izvršbi, v katerem je bilo odločeno, da je dolžnik za primer neizpolnitve obveznosti dolžan plačati denarno kazen v višini 100.000,00 EUR v roku 15 dni, postal pravnomočen in s tem izvršilni naslov, zato ima dolžnik pravni interes, da je sodišče o ugovoru odločilo vsebinsko. Prav tako zgolj dejstvo, da je dolžnik upnikoma izplačal dividende, dolžniku še ni odvzelo pravnega interesa za meritorno odločitev o ugovoru. O pravnih posledicah izdanega sklepa (v zvezi z morebitnimi dolžnikovimi zahtevami) se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje je ugovoru dolžnika ugodilo z obrazložitvijo, da sodba, na podlagi katere sta upnika zahtevala izvršbo zaradi izterjave nedenarne terjatve, ni dajatvena, temveč oblikovalna (konstitutivna). Oblikovalna sodba je namenjena nadomeščanju manjkajoče in neupravičeno odklonjene izjave volje, pri čemer se dolžnost izjave volje šteje za izpolnjeno že s pravnomočnostjo te odločbe (238. člen ZIZ). Da gre za oblikovalno sodbo, izhaja iz 9. točke obrazložitve sodbe, kjer je zapisano, da ima zahtevek na podlagi določila 399. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) naravo oblikovalnega zahtevka, kar pomeni, da bo razmerje med strankama šele nastalo oziroma bo oblikovano s pravnomočno sodbo. Takšna sodba je torej dosegla spremembo razmerja v zvezi s sklepom skupščine in je torej nadomestila sklep skupščine, ne vsebuje pa tudi dajatvenega zahtevka in zato po svoji naravi (z izjemno naložitve stroškov) ni izvršljiva v smislu izvršilnega postopka. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

8. Neutemeljeno je stališče upnikov, da (le) I. točka izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 4773/2012, v kateri je sodišče sklep, sprejet 23. 8. 2012 na skupščini, ki se glasi, da bilančni dobiček družbe, ki znaša 79.909,34 EUR, ostane nerazporejen in bo o njegovi uporabi odločeno v naslednjih poslovnih letih (preneseni dobiček), razveljavilo, pomeni oblikovalno sodbo. Takšno naravo ima namreč izrek sodbe kot celota, torej v povezavi z II. točko izreka, v kateri je zapisano, da je tožena stranka dolžna razporediti bilančni dobiček iz leta 2011 tako, da se bilančni dobiček v višini 79.909,34 EUR v obliki dividend razdeli delničarjem, ki so vpisani v delniško knjigo tožene stranke na dan zasedanja skupščine 23. 8. 2012, ne glede na to, da ta točka izreka zaradi uporabljene besede „dolžna“ navidezno spominja na dajatvene izreke.

9. Predmet gospodarskega spora med strankami je bil sklep, sprejet na skupščini delničarjev dolžnika o tem, da bilančni dobiček ostane nerazporejen. Skladno z 399. členom ZGD-1 se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je v nasprotju z zakonom ali statutom ali če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4% osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje (prvi odstavek 399. člena ZGD-1). Tožbo zaradi izpodbijanja sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko vložijo delničarji, katerih skupni deleži delnic dosegajo dvajsetino osnovnega kapitala ali katerih skupni najmanjši emisijski znesek dosega 400.000 eurov. Če sodišče ugotovi, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička, na zahtevo delničarjev spremeni sklep skupščine (drugi odstavek 399. člena ZGD-1).

10. Pravica do dela dobička ni obligacijskopravno upravičenje, ampak korporacijskopravno upravičenje iz sklopa premoženjskih pravic delničarja. Samo na podlagi statusa delničarja ta še nima obligacijskopravnega zahtevka do družbe, da se mu izplača dobiček. Podlaga za tako obligacijsko terjatev je šele sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička. V tem trenutku se namreč iz korporacijskopravnega upravičenja do dela dobička izloči samostojna obligacijska pravica, ki se kot vsaka obligacijska pravica lahko po potrebi tudi sodno uveljavlja.1 Če skupščina delniške družbe sprejme sklep, da bilančni dobiček ostane nerazporejen ali se uporabi za druge namene, lahko delničarji torej uveljavljajo pravico do izpodbijanja sklepa skupščine, če se ne deli minimalna skupna zakonsko določena dividenda v višini 4 odstotkov osnovnega kapitala.

11. Sodna praksa v preteklosti ni bila povsem enotna glede tega, kakšen zahtevek lahko delničarji v skladu z 399. členom ZGD-1 postavijo, če želijo doseči izplačilo dividend. Medtem ko novejša sodna praksa meni, da gre za zahtevek na spremembo sklepa skupščine (primerjaj odločbe VSL I Cpg 1129/2012, VSK Cpg 39/2013, VSC Cpg 276/2016, VSC Cpg 19/2017, že prej pa tudi VSL I Cpg 1207/2010 in VSL I Cpg 656/2010), pa je bilo v sodni praksi tudi stališče, da gre za zahtevek na razveljavitev sklepa skupščine, skupaj z navedbo, kolikšen bilančni dobiček se nameni (uporabi, razdeli, razporedi oziroma „mora“ družba nameniti, uporabiti, razdeliti) delničarjem. V takih primerih je šlo torej za nekoliko drugačno besedno formulacijo zahtevka, ki pa je vendarle kot celota predstavljal oblikovalni zahtevek (tako sodba VSK Cpg 121/2011 – izrek v takem primeru kot celota predstavlja vsebinsko spremembo odločitve, sprejete na seji skupščine o uporabi bilančnega dobička; primerjaj odločbe VSK Cpg 34/2010, VSL I Cpg 1083/2012 in VSL I Cpg 129/2014). Oblikovalni zahtevek je namreč nujen za dosego takega sklepa skupščine, ki bo delničarjem šele podelil obligacijskopravno pravico do izplačila dividende. Gola razveljavitev sklepa skupščine tako seveda še ni predstavljala oblikovanja razmerja – navedeno bi pomenilo le, da sklepa skupščine več ni – ter je bila zato potrebna še določitev nove vsebine skupščinskega sklepa, za kar tudi gre v danem primeru. Res pa je, da so tako v starejši kot novejši sodni praksi tožniki oblikovalne zahtevke večkrat kombinirali z dajatvenimi (denarnimi) zahtevki,2 katerih podlaga je bil predhodno postavljen oblikovalni zahtevek, in sicer zahtevki na _izplačilo_ dividend. Razporeditev dobička se namreč opravi s sklepom skupščine (peti odstavek 230. člena ZGD-1) in ne z izplačilom, obveznost izplačila na podlagi sklepa skupščine šele nastane. Takšnega, dajatvenega izreka na plačilo dividende (denarna terjatev) sodba V Pg 1773/2012 nima. Dikcija „razporediti bilančni dobiček tako, da se v obliki dividend razdeli“, namreč pomeni enega od načinov uporabe bilančnega dobička (poleg uporabe za druge rezerve, prenosa v naslednje leto ali za druge namene), kar torej predstavlja vsebino skupščinskega sklepa.

12. Izrek sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 4773/2012 (ki ga je nenazadnje treba razlagati tudi v povezavi z obrazložitvijo, zlasti 9. točko obrazložitve – primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-1004/11) torej kot celota pomeni spremembo sklepa skupščine, oblikovalno sodbo. Bistvo je namreč v pooblastilu sodišču, da poseže v skupščinski sklep, spremeni skupščinski sklep (ki je odločitev o korporacijski pravici delničarja) tako, da ta predstavlja podlago za obligacijskopravni zahtevek delničarja. Z oblikovalno sodbo je bilo spremenjeno oziroma na novo oblikovano pravno razmerje med dolžnikom in delničarji, sodba pa učinkuje brez izvršbe, s pravnomočnostjo samega izreka.3 Dolžnost sprejema skupščinskega sklepa z v sodbi zahtevano vsebino velja za izpolnjeno z dnem pravnomočnosti citirane sodbe (prvi odstavek 238. člena ZIZ). Razpravljanje o pritožbenih navedbah v zvezi z določljivostjo terjatve in primernostjo izvršilnega naslova je tako brezpredmetno. Ker je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev o ugovoru, je posledično pravilna tudi odločitev o stroških ugovornega postopka.

13. Sklep skupščine, kot se ta glasi v pravnomočni in izvršljivi sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 4773/2012, v celoti veže dolžnika kot toženo stranko po tej sodbi tako v razmerju do upnikov, kot preostalih delničarjev. Če je dolžnik svojo obveznost izplačila dividend, kot ta izhaja iz sklepa skupščine po citirani sodbi, upnikoma prostovoljno izpolnil, je izpolnil le tisto, kar je bil dolžan izpolniti, zato na podlagi razveljavitve sklepa o izvršbi (v katerem sicer tudi ni bila dovoljena izvršba zaradi izterjave denarne terjatve) plačanega ne more zahtevati nazaj.

14. Pritožba ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Upnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Marijan Kocbek, Ponovno in večkratno odločanje o izplačilu nerazporejenega bilančnega dobička, Podjetje in delo, št. 3-4/2014, stran 399, razdelek 2.1.1. 2 Primerjaj že citirane odločbe VSL I Cpg 1083/2012, VSK Cpg 34/2010, VSL I Cpg 129/2014, VSC Cpg 19/2017. 3 Primerjaj Lojze Ude, Civilno procesno pravo, Ljubljana : Uradni list RS, 2002, str. 302.