Jedro

Pristojni organ za BPP je v svoji odločbi ugotovil, da tožnik kot prosilec na ESČP sploh še ni posredoval svoje pritožbe, v posledici česar sploh še ni bil začet tako imenovani predhodni postopek, to je postopek, do zaključka katerega pravno zastopanje sploh še ni potrebno, saj se prosilec lahko zastopa sam. Zato je tožnikovo prošnjo po določbi 1. odstavka 24. člena ZBP v zvezi z 2. odstavkom 37. člena ZBPP pravilno zavrnil kot neutemeljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ob sklicevanju na določila 2., 31.a, 34. in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/04-UPB4 in nadaljnji) zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za upravni spor v zvezi z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani – organa za brezplačno pravno pomoč št. Bpp 411/2016 z dne 25. 2. 2016 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

2. Ob izpostavljenih določilih 24. člena ZBPP, ki jih v svoji obrazložitvi tudi povzema, tožena stranka uvodoma pojasnjuje zakonske pogoje, ki morajo biti v vsakem primeru kumulativno izpolnjeni, da pristojni organ ugodi prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP). Skladno s 24. členom ZBPP in na podlagi bogate upravno sodne prakse, kot med drugim izhaja iz izpostavljenih sodnih odločb, se po stališču tožene stranke namreč kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve zanj ali njegovo družino življenjskega pomena. Dalje v obrazložitvi še navaja, da je tožnik v konkretnem primeru zaprosil za dodelitev BPP v zvezi s tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani – organa za BPP št. Bpp 411/2016 z dne 25. 2. 2016, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za dodelitev BPP z dne 15. 2. 2016 z dopolnitvijo z dne 16. 2. 2016 za pravno svetovanje v postopku vložitve pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zvezi s postopkom, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani št. III P 3439/2008 zaradi plačila odškodnine 11.000.000,00 EUR.

3. Nadalje tožena stranka v obrazložitvi še navaja, da je z izpodbijano odločbo presojala, ali ima prosilec verjetne izglede za uspeh v upravnem sporu zoper prej navedeno odločbo št. Bpp 411/2016 z dne 25. 2. 2016. Ocenila je, da v postopku zoper odločbo, v zvezi s katero je uveljavljal dodelitev BPP, tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh in s tem ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP, ker je ocenila, da je bilo v konkretnem primeru materialno pravo (določbe ZBPP, Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in Poslovnik ESČP) pravilno uporabljeno ter v postopku izdaje navedenega upravnega akta ni bilo kršitev pravil postopka, ki bi narekovale njegovo odpravo, prav tako pa prosilec ne navaja nobenih dejstev, ki bi lahko kazala na nepravilno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, medtem ko je pristojni organ za BPP v svoji odločbi ugotovil, da tožnik kot prosilec sploh še ni posredoval na ESČP svoje pritožbe ne v obliki laične pritožbe, sestavljene v svojem materinem jeziku niti na ponujenem obrazcu, v posledici česar pred ESČP tudi sploh še ni bil začet tako imenovani predhodni postopek,to je postopek do zaključka katerega pravno zastopanje sploh še ni potrebno, saj se prosilec lahko zastopa sam. Zato je tožnikovo prošnjo po določbi 1. odstavka 24. člena ZBP v zvezi z 2. odstavkom 37. člena ZBPP zavrnila kot neutemeljeno. Obenem je tožniku je v zvezi z njegovo prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks tožena stranka v izpodbijani odločbi še pojasnila, da se sodna taksa v skladu s 4. odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) v postopku odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ne plača in je tako prosilec torej oproščen njenega plačila že po samem zakonu.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu in hkrati prosi tudi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, da se tožba ustrezno popravi. Navaja, da naj bi tožena stranka vseskozi kršila Ustavo RS in Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Toženi stranki očita, češ da naj bi brez podlage ugotovila, da ni izgledov za uspeh, poleg tega pa naj svojih trditev niti ne bi obrazložila z argumenti. Tožnik poudarja, da ni pravnik in meni, da je do brezplačne pravne pomoči upravičen, češ da nima sredstev za plačilo odvetnika, prav tako tudi nima nobenega premoženja. Smiselno sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi.

5. Tožena stranka je skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) sodišču v danem roku predložila predmetni upravni spis, odgovora na tožbo pa ni vložila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče uvodoma najprej ugotavlja, da je tožnik v obravnavani tožbi dodatno predlagal, naj se mu dodeli BPP tudi v zvezi z obravnavano tožbo. V tej zvezi tožniku pojasnjuje, da bo o njegovi prošnji posebej odločil pristojni organ za BPP, ki mu jo je sodišče odstopilo v nadaljnjo obravnavo.

8. Sicer pa se sodišče glede obravnavane sporne zadeve v celoti strinja z razlogi tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, s katerimi logično prepričljivo in izčrpno utemeljuje, zakaj v konkretni zadevi meni, da ni izpolnjen eden izmed taksativno predpisanih zakonskih pogojev, ki morajo vsi biti kumulativni izpolnjeni, da se prošnji lahko ugodi. Tudi po presoji sodišča v konkretnem primeru ni izpolnjen objektivni zakonski pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 1. odstavka 24. člena ZBPP, po katerem je treba pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoje upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, med drugim tudi to, ali zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Tožnik v tožbi le posplošeno izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo tožene stranke, kot je predhodno podrobneje povzeta pod točko 1 do 3 te sodbe, in konkretno ne navaja kakršnihkoli dejanskih ali pravnih razlogov, zaradi katerih ne bi bila pravilna. Ker sodišče po vpogledu podatkov v listinah predloženega upravnega spisa nima pomislekov v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, se v celoti sklicuje na razloge, ki jih je skladno s podatki v predloženem upravnem spisu pravilno in celovito navedla že tožena stranka (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

9. Sodišče glede na tožbene navedbe le še dodaja, da slabo finančno stanje prosilca, ki je v obravnavani zadevi sicer izkazano, samo po sebi še ne daje pravice do dodelitve BPP, ampak mora prosilec skladno z normativno vsebino določil ZBPP in namenom tega zakona, kot izhaja iz 1. člena ZBPP (po katerem je namen ZBPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati) za odobritev BPP kumulativno izpolnjevati tako finančni kot tudi objektivni pogoj. Da se BPP ne dodeli že samo ob upoštevanju prosilčevega finančnega položaja, namreč izhaja tudi iz citiranega določila 1. odstavka 24. člena ZBPP, po katerem se morajo pri presoji za dodelitev upoštevati (tudi) okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve zanj ali njegovo družino življenjskega pomena. Glede na navedeno je brez podlage oziroma v nasprotju s citiranim določilom 1. odstavka 24. člena ZBPP tožnikovo pričakovanje, da mu bo kot prejemniku denarne socialne pomoči avtomatično dodeljena BPP.

10. Po presoji sodišča je brez opore v veljavnih predpisih tudi stališče tožnika, kolikor meni, da zakonska ureditev krši njegovo pravico do pravnega sredstva zoper odločbe državnih organov. ZBPP namreč z določbo 1. odstavka 1. člena izrecno opredeljuje namen zakonodajalca, in sicer je namen ZBPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Navedeni zakon omogoča uresničitev pravice do sodnega varstva tudi osebam, ki tega zaradi svojega slabega finančnega položaja sicer ne bi mogle uveljaviti.

11. Sodišče se dodatno ne opredeljuje še posebej do tožnikovih navedb o tem, da odločitve upravnega sodišča niso pravilne, češ da ne temeljijo na zakoniti pravni podlagi ter da kršijo Ustavo RS ter EKČP, ker so te navedbe nekonkretizirane. Tožena stranka je natančno pojasnila v izpodbijani odločbi, zakaj meni, da v obravnavani sporni zadevi tožnik nima izgledov za uspeh, zato sodišče ne more slediti tožbeni navedbi, da odločitev ni obrazložena, saj samo ugotavlja nasprotno, da je izčrpno obrazložena s prepričljivimi argumenti. Za dodelitev brezplačne pravne pomoči pa, kot rečeno, samo po sebi še ne zadostuje zgolj izpolnjevanje finančnega pogoja, namreč da nima dovolj sredstev za plačilo storitev odvetnika ter da sam prosilec ni pravnik in tudi nima pravnega znanja, temveč mora biti sočasno izpolnjen tudi vsebinski pogoj, to je, da ima konkretna zadeva določene izglede za uspeh, kot je pravilno pojasnila že tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

12. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče tožniku še pojasnjuje, da se v skladu z 10. členom ZST-1 v postopkih o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača, zato v tovrstnih postopkih tudi sodišče posebej ne odloča o predlogih za oprostitev plačila sodnih taks.