Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi ne zaradi primernosti izrečene kazenske sankcije.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je A. P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen tri leta zapora. Sodišče je Republiki Sloveniji prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 7.000 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, obtoženca pa oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornice A. P. zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, oprostilo pa ga je plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec sam vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri ne navaja, iz katerih razlogov, zatrjuje pa, da je oškodovana M. D. dobila odškodnino še preden je bil obsojen. Nadalje navaja, da mu je sodnica sodišča prve stopnje povedala, da bi mu izrekla pogojno obsodbo, če ne bi bil že kaznovan. Vložnik še navaja, da sodišče ni upoštevalo izpovedb prič A. B. in U. D., da je bila oškodovanka v času inkriminiranega dejanja močno vinjena, da ni bilo pregledano vozilo Renault, da je sojenje trajalo le pol ure in ni imel prave možnosti za zagovor. Zaključuje, da so bile pri sojenju kršene temeljne človekove pravice in določbe zakona in prosi za ponovno preučitev svojega primera.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ugotavlja, da obsojenec ne navaja zakonskih razlogov, na podlagi katerih se lahko zahteva vloži, pač pa le, da so bile pri sojenju kršene temeljne človekove pravice pa tudi zakonske (pravice) in predlaga, da se njegov primer ponovno preuči ter (smiselno), da se sodba razveljavi in vrne v novo sojenje na prvi stopnji. Tak svoj predlog obsojenec v vsebinskem smislu opira na očitek, da je oškodovanka prejela odškodnino, ki jo mora obsojenec povrniti v okviru priznanega premoženjskopravnega zahtevka Republike Slovenije v višini 7.000 EUR z obrestmi, čeprav mu takrat krivda sploh ni bila dokazana, kar pomeni, da je bil „vnaprej obsojen“. Iz spisa zadeve (list. št. 88 in priloge) je razvidno, da gre v postopku za pridruženi odškodninski zahtevek Republike Slovenije v zvezi s pravnomočno odločbo Komisije za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj, ki je oškodovanki priznalo odškodnino po zakonu o odškodninah žrtvam kaznivih dejanj na podlagi utemeljenega suma, da je bilo proti oškodovanki storjeno nasilno naklepno kaznivo dejanje s kršitvijo spolne nedotakljivosti. Pri tem pa komisija v ničemer ni posegala v reševanje kazenske zadeve, kakor tudi kazensko sodišče svoje odločbe (razen v delu, ki se nanaša na dolžnost povrnitve škode) ni opiralo na ugotovitve komisije. Zato obsojenčeva trditev, da je bil „že vnaprej obsojen“, nima podlage. Obsojenec v nadaljevanju izpodbija izrečeno kazen z očitkom, da ni bil pogojno obsojen zgolj zato, ker je bil predkaznovan. Ob upoštevanju, da je izrek kazenske sankcije v zakonskem okviru ustrezno obrazložen, in glede na dopustne razloge za vložitev zahteve, presoja primernosti kazenske sankcije sploh ne more biti predmet obravnavanja po zahtevi za varstvo zakonitosti. Predmet presoje v okviru vloženega izrednega pravnega sredstva (ob njihovi zadostni obrazloženosti) tudi ne morejo biti dokazne ocene izpovedi posameznih prič, ki se nanašajo na domnevno vinjenost oškodovanke, zaseg vozila, pregled vozila in tudi ne očitek, da zoper obsojenca ni bilo „enega trdnega dokaza“. Vsi navedeni očitki se nanašajo na pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v okviru zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ne drži niti očitek, da naj bi sojenje trajalo le pol ure, saj je iz zapisnika zadnje glavne obravnave z dne 14. 5. 2012 (list. št. 121-132 spisa) razvidno, da je samo ta obravnava trajala od 8.30 do 10.45 ure, pred tem pa je bila opravljena še obravnava dne 14. 3. 2012 (list. št. 109-113 spisa), v trajanju od 10.00 do 10.45 ure. Glede na vse navedeno vrhovni državni tožilec ocenjuje, da zatrjevane kršitve kazenskega postopka niso podane, razlogi, s katerimi se zahteva dodatno utemeljuje, pa so take narave, da ne morejo biti upoštevani v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

4. Zahteva obsojenega A. P. je manifestno neutemeljena. V celoti je treba pritrditi stališčem, ki jih v svojem odgovoru na zahtevo obsojenca argumentirano podaja vrhovni državni tožilec. Pri tem je treba posebej poudariti, da se Vrhovno sodišča pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), kot tudi ne zaradi primernosti izrečene kazenske sankcije (prvi odstavek 420. člena ZKP). Zatrjevanje obsojenca, da je bilo sodišče pristransko oziroma da je bil „že vnaprej obsojen“, ker je bila oškodovanki priznana odškodnina po Zakonu o odškodninah žrtvam kaznivih dejanj ostaja na ravni gole trditve, kar pa ne more biti podlaga za ugotovitev kršitve Ustave Republike Slovenije (23. člen) ali določb Zakona o kazenskem postopku. Ostali očitki oziroma ugovori vložnika predstavljajo nedovoljeno uveljavljanje nepravilnosti oziroma nepopolnosti ugotovljenega dejanskega stanja oziroma neprimernosti izrečene kazenske sankcije. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik, niso podane oziroma da zahtevo vlaga iz nedovoljenega razloga zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi neprimernosti izrečene kazenske sankcije, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu četrtega odstavka 95. in 98. a člena ZKP.